Manj je več

V soboto sem si, ko pač ni bilo boljšega na sporedu, spet ogledal The Bucket List, prijeten filmček z dobro zasedbo. Ni sicer nevem kakšen presežek, tudi štorija ni presunljvo originalna, a spodobna igra Nicholsona in Freemana je bila dovolj za večerno sproščanje. Da ga nisem takoj pozabil, pa je vzrok zanimivo sporočilo, ki mi je ostalo v glavi: “Nikoli ti ne bo toliko žal za stvarmi, ki si jih naredil, kot ti bo za tistimi, ki jih nisi.”

Včasih se mi morda res zdi otročje, ko premišljujem o idejah in sanjah, ki sem jih imel kot otrok, kot mladinec, kot študent. O željah, o potovanjih, izkušnjah, znanjih. A sem jih doslej večino hranil nekje v kotu svojih možganov, za občasna sanjarjenja. Kako bi bilo fajn potovat enkrat po Avstraliji, ali pa se naučit igrat kitaro ali govorit švedsko. A čas nikoli ni dozorel, vedno ostajajo te želje za enkrat v bodoče, mogoče tudi za nikoli, saj racio pravi, da od tega tako ali tako ne bo nikoli nič uporabnega, raje se “brigaj za to, da boš delal, kar je treba”. Ampak, kaj še še ostane, če se odrečeš vsem sanjam in idealom, vsem, če hočete, otroškim željam? A je res najbolje, da počakam, da vsa rutina življenja steče mimo, potem pa malo pred zaključnim računom prinesem notri, kar je vsa ta leta ostajalo zadaj? Kaj pa če takrat ne bo dovolj časa? Klinc, cinizem in zagrenjenost naj se gresta takoj solit!

Kaj je pomembno in kaj ne, je največkrat odraz kolektivne zavesti in ta nas veže bolj, kot smo si pripravljeni priznat. Še bolje rečeno; pomembno je zelo osebna in absolutna stvar, a kaj, ko smo jo pripravljeni večkrat porinit v drugi plan, da smo bolj družbeno sprejemljivi. Oz. vsaj mislimo, da smo. Čemu pa ne bi enkrat dali prednost sebi, svojim željam in hotenjem, seveda takim, ki ne škodijo drugim, ki bi nas izpolnili in osmislili?

Izbrskal sem en star zapis, izpred let, ko smo še pisali svoje “perverzne” tekaške cilje. Moj seznam je zgledal takole:

1. ugotavljat skoz (pa četud le enkrat na tedn), da je tek ena zabavna stvar
2. prelaufat Slovenijo okrog, podolgem in počez
3. prelaufat maraton samo na pivo
4. teč na olimpijskem maratonu, pa četud en dan zatem
5. preteč en blejski krog v coklah pa zraven jodlat
6. še enkrat v življenju narest maraton pod 3
7. laufat bos po žerjavici in po snegu

Trapasto? Noro? You bet! Pravzaprav sem katero od teh točk že odkljukal, tudi večkrat in zmeraj sem se pri tem počutil odlično. A življenje ni samo tek, je še mnogo drugega, še bolj zanimivega. Zato si bom spet naredil seznam. Ker na seznamu lahko delaš kljukice, ker ga imaš pred očmi in ga tako rešiš pozabe. Kaj veš, mogoče grem pa še to pomlad končno skočit z bungee-jem. 🙂

Socialno omrežje (The Social Network, 2010) je preprost film. Po dolgem času sem si spet pogledal oskarjevskega favorita pred oskarji, kar mi ni uspelo že dve leti. Če smo že pri oskarjih; zadnja leta so več ali manj predvidljivi, kljub vsemu pa bi težko oporekali, da ne naplavijo ogleda vrednih filmov. Dve sezoni nazaj so me osebno tako prijetno presenetili Ni prostora za starce, Juno in Michael Clayton.

Če se vrnem nazaj k Facebooku in filmu, ki ga razgalja. Pravzaprav le njegovega ustanovitelja Marka Zuckenberga, računalniškega geeka, ki mu je uspelo tisto, kar so mokre sanje vseh programerjev na tem svetu.  Z enim zamahom je osvojil svet interneta in začaral vse, ki so v življenju kdajkoli prišli blizu omreženega kompjutra. OK, priznajmo si: FB je tisto, kar smo vsi hoteli, pa nismo znali povedat. Spletni prostor, ki nadomešča naše realno življenje, saj je tu najlaže na svetu najti nove prijatelje ali pa podporno skupino zasvojenih z Mars čokoladicami. Pa nikoli ni dolgčas, kajne! Vedno se najde dovolj materiala, ki polni naše feed-erje, da se počutimo čudovito obkroženi, ko vse “lajkamo” in lahko komentiramo. Zadeva je narejena tako spretno, da nas nikoli ne pušča s slabo vestjo ampak z občutkom, da smo se dejansko družili!

Nazaj k filmu. Scenarij je narejen po knjigi, ki je zajemala povečini iz sodnih procesov, ki so Zuckenberga doleteli po uspehu FB projekta, ki je danes po svetu bolj razširjen kot asfalt ali dostop do pitne vode. Verodostojnost film želi ohraniti ravno z osrediščenjem zgodbe okoli teh procesov, vsi bistveni fakti dejanskega dogajanja pa so melodramatično prirejeni. Kakorkoli se je že zgodilo.

Pod črto? Sporočilo filma, ki nedvomno pove, da je za uspeh potrebno izdat vsaj enega prijatelja, ukrast vsaj eno idejo in brezkompromisno pohodit čimveč sodobnikov. Saj Gates in Jobs pač nista bila nič drugačna. Y generacija etike in integritete ne vpisuje v svoj slovarček. Čisto malo moraliziranja na koncu: ne glede ali imaš 5.000 ali 5 milijonov prijateljev, kaj ti to pomaga, če ti nobeden od njih ne bo dal za pivo. Za pravo pivo v pravem življenju.

Kot rečeno, gre za preprost film. Nič novega. Ali bo pobiral oskarje bo odvisno od konkurence. Računam, da so letos vendarle posneli še kaj užitnejšega. Sicer pa v uteho vsem ipsilonom: novi generaciji, ki se ne spomni časov pred FB je malo mar, kdo ga je izumil, kdo ga je postavil in kdo ga razvija. Njim se krast ne da več. Še manj izumljat ali si prisvajat trg. Oni bodo samo vzeli že gotovo in zapakirano. Aja, pa ne bodo kupili. Ups, a sem pozabil omenit, kdo bo produciral? Mi X-i bolj težko, saj bomo na oddihu v tropih…

Post scriptum: kak dan brez FB nobenemu od nas ne bo škodil, mar ne…