Archive for julij, 2012

Moje Nočne 10ke

A veste tisto, ko vas kdaj vprašajo, kje se vidite čez 5 let? Odgovor se velikokrat zdi dokaj preprost, še posebej, če ga napajajo ambicije in preveva optimizem. Verjamem, da se marsikdaj napoved tudi uresniči. A če bi mene kdo pred petimi ali šestimi leti vprašal isto, si niti v sanjah ne bi uspel predstavljati svoje sedanje realnosti. Za mano je nekaj izjemnih let, življenjskih dogodivščin, sprememb in izkušenj. Veliko jih dolgujem tudi Nočni 10ki.

Po šesti uspešni izvedbi te tekaške prireditve, ki smo jo rodili pred dobrimi petimi leti ne ostajam ravnodušen. Ravno obratno! Nihče od nas si takrat ni predstavljal, kaj se bo razvilo iz neke male a odločne ideje. Vsako leto posebej smo negovali tega našega otroka, da je zlezel iz plenic in se postavil na svoje noge. So bili v teh letih tudi težki trenutki, dvomi in živčne vojne. Pa napor, razočaranja in garanje. A sam osebno ne obžalujem čisto nič. Ogromno sem se naučil v teh letih dela na tem unikatnem projektu. Spoznal sem ogromno ljudi, izpilil kar nekaj veščin in nenazadnje našel ekipo pravih prijateljev in sodelavcev, zaradi katerih se z veseljem oziram tudi v prihodnost…

Če imate željo, možnost in priložnosti, zelo priporočam, da se lotite svojih lastnih samosvojih projektov. Tudi če razen vas nihče ne verjame v njih. Ne glede na izzid bo nagrada ogromna!

Prav ta mesec mineva 20 let od mojega prvega tekaškega kilometra. Pet let je že, odkar sem se lotil podjetništva in samosvoje poslovne poti. Doma imam izjemno potrepežljivo ženo in tri zdrave male razbijače. Družim se z bosonogci od vsepovsod. Uživam v dobro zapečenem kosu mesa. Enkrat na leto pa s kolegi na Bledu gostim par tisoč tekačev dobre volje. Kaj več bi si še lahko želel? Tudi Nočna 10ka je kriva, da sem to, kar sem. Hvaležen sem, da sem del te zgodbe. Upam, da bom še zelo dolgo.

6 Comments »

Rollback on julij 28th 2012 in organizacija, življenjski stil

Na vroč poletni asfalt

Kaki dve ali tri leta nazaj sem na podoben poletni dan, morda je bilo kako stopinjo manj, bosonog testiral asfaltne stezice v bližini doma. Takrat sem bil sicer v odlični formi, tako tekaški kot bosonogi in mi je uspelo odteči okroglih 10 kilometrov. Do polovice mi je šlo odlično, potem pa je vroča cesta postala razbeljena žerjavica in vračajoč se proti domu sem šel skorajda po prstih. Ko sem skorajda že ugledal svoj blok in sanjal o mrzlih ploščicah v veži, me je prisilno ustavila rdeča luč na semaforju. Takrat sem si na hitro ogledal stopala in dva ogromna žulja čez oba podplata sta bila tisto žuljenje, ki sem ga čutil zadnej kilometre. Kajpak tista minuta pred križiščem ni pomagala in jih je dokončno vžgala v podplate. Zadeve sem celil več dni, par tednov je trajalo, da je stara koža odpladla…

Te dni spet žge, kot že dolgo ne. Zadnje čase bolj malo tečem, a izjemne vremenske situacije me še vedno premamijo. In firbec mi ni dal, da ne bi še malo preverit, če se asfalt v moji ulici še tako segreje. Zapodil sem se tako v vročini dneva ven po cesti. Morda je prispevala kaka stopinja več v luftu (na vremenski postaji mi je kazalo dobrih 34) ali pa to, da že dolgo nisem tekal v vročini, a tokrat mi ni šlo več tako tekoče. Prvi kilometer je bil še prijetno topel, drugi ravno še za zdržat, potem pa sem raje odvil nazaj proti domu. Vmes sem potacal še par zaplat trave in si hladil stopala na odseku makadama (ne moreš verjet, kaj včasih vse prav pride). Švoh 4 kilometrčki so bili dovolj, da sem se izognil vročinskim žuljem in opeklinam in da sem peklensko žganje spet občutil na svojih podplatih.

Bosonogcem vseh prepričanj in praks v teh dneh svetujem previdnost! Če niste vajeni vročega asfalta, ga raje ne preizkušajte z bosimi nogami. Že nekaj milimetrov zaščite pod podplati bo dovolj, da si pri teku na odprtih asfaltnih cestah ne zažgete svojih tačk. Ali pa pojdite med travnike in v gozdove. Boste pazili raje na kamenčke in korenine. Sem želel pomerit temperaturo asfalta takoj po tokratnem teku, pa mi domači digitalni termometer ne kaže več kot 43 in je zatrokiral, ko sem ga tiščal ob tla. Po lastnem občutku je tokratni asfalt grel na okoli 50 stopinj celzija, na temnem kajpak še kako stopinjo več. Po eni od ameriških analiz asfalt v podobno vročem dnevu lahko preseže tudi 60 stopinj Celzija, celo 70 stopinj!

Opeklinam, vročinskih žuljem in poškodbam stopal (in ostalim neprilikam poletne vročin) se izognite in čez dan raje spijte kak osvežilni napitek več (kdo je rekel pivo? :)), na večer pa jo mahnite v mesto ali na vas. Če pa se že ne morete upreti vročemu asfaltu, pa po pameti. Zmeraj vzemite s seboj vsaj kake sandale, ki jih lahko kadarkoli nataknete. S hojo ali s tekom prenehajte, če vas začne peči, če čutite, da se vam začenjajo tvoriti žulji ali če nimate več občutka za podlago. Če imate možnost, pa čimveč bosi tacajte po travi, po peščenih potkah, tudi po plažah. Vaša stopala že komaj čakajo.

5 Comments »

Rollback on julij 2nd 2012 in bosi tek