Manj je več

Kaj menite, da bom napisal? Ja zato, da lahko preganjam Kenijce vendar! Malo je večjih maratonov, ki tekaču, kot sem sam, dajo možnost, da iz oči v oči na progi sreča najboljše (pa čeprav ga prehitijo za celih 21 km) in se celo pomeri z njimi z ramo ob rami (ajde, skoraj tako) vsaj tistih sto metrov ali nekaj takega. Eden od sladkorčkov, ki meni in morda še komu od počasnejših, ki smo prehiteni da malo vznemirjenja in svojevrstnega zadovoljstva. Seveda pa je to bolj kilav razlog, če ga grem razlagat funkcionarjem ljubljanske prireditve. Norec, klovn, baraba. Favorite nam boš plašil! Zato bomo maraton naredili v enem krogu, ha!

Šalo na stran – po kratkem razmisleku je najbrž še kak razlog več, da maraton, kot je v Ljubljani zastavljen (vsaj kar se proge in krogov tiče) odkljukamo kot oprimalno zarisanega. Kak pravi, smiseln razlog. Ok, bom moral razmisliti malo bolj. Vsaj toliko, da bom objektiven-če je to sploh mogoče. Veste, sentimentalno sem navezan nanj – Lublanca sem prvih 15-krat pretekel v celoti in obračal ta dva kroga, kakorkoli sta bila že speljana. Hudirja, tako sem se navadil maratona v dveh krogih, da še vedno, ne glede na katerem enokrožnem po Evropi že tečem, na cilju razlagam, kaj sem videl v prvem, kaj pa v drugem krogu. Ja, kaj čmo – ta “tekaška deformacija” se mi koneckoncev zdi kar simpatična.

A poglejmo racionalno: obstaja kritična masa ljudi (in kvadratnih kilometrov), ki mora biti dosežena, da je mesto godno za podzemno železnico. Ista logika je smiselna tudi, če imamo v mislih maraton (ok, pustimo italijanske). Maraton so tudi navijači – tekanje po praznih predmestjih je mogoče komu meditacija, večini, boreči se s kilometri pa šundr ob progi čisto ustreza. Še dobrodošel je. Ljubljanska dva kroga sta ustvarila tradicionalne točke, kjer se koncentrirajo prebivalci in navijači. Ko vprašaš koga od njih, jim je prav všečno tekače in svoje znance na progi videti dvakrat. V Rožni dolini, v Dravljah. Ali v Stegnah recimo. Pred Kongresnim navsezadnje! V velikih mestih na velikih maratonih se od ene do druge točke, kjer vidiš svoje favorite, lahko zategneš s podzemno. V Ljubljani te možnosti ni, sta pa zato dva kroga.  Tudi tekačem godi – ne samo dvakratno navijanje (ki ga mord ane bi bilo, ker se ljudje ne bi prestavili na drug konec, tam pa jih ne biva kaj dosti) ampak tudi kaka fotka več s proge.

En sam krog za organizatorja nedvomno pomeni skoraj dvakrat več okrepčevalnic, prostovoljcev, redarjev, policajev. Več ograj, več dostav, več pospravljanja. Saj ne, da bi tisoč petsto maratoncem in maratonkam ne privoščil enega kroga in po besedah marsikoga “psihično manj obremenitev, ki jih ima sedaj, mimo cilja zavijajoč v drugi krog” – a prepričan sem, da je bolje kak evro vložiti v dodatno oskrbo in kako okrepčevalnico več na obstoječem krogu, kot pa se ubijati z ekonomijo dveh krogov. In varnostjo, dovoljenji, soglasji. Z nestrpnimi prebivalci vseh tistih sosesk, ki jim “zaprejo ceste, ki so jih sami delal in plačujejo zanje, banda” in podobnim.

Letošnja sprememba, ko so nas že na začetku Dunajske ločili – levo polovičkarji, desno maratonci, se mi je zdela super ideja. Najboljšim tako dajo nemoteno idealno progo – morda bi tako razdelitev naredili še kak kilometer prej, pa bi imeli favoriti vseskozi čisto stezo pred sabo. Koncept se je malo podrl ravno na zadnjem ovinku pred ciljem, ko sta se koloni skoraj spet združili in je marsikoga od “tadolgih” to zmotilo, saj so se jim “polovičkaji” motali med nogami. Nič hujšega, incidentov ni bilo in osnovna rešitev je dobro zastavljena.

Smiselnost enega kroga bi bila morda s pentljami, ki bi se vile po mestu, iz centra ven in spet nazaj, parkrat po vseh ljubljanskih okrožjih. A koliko bi to vpliva na “hitrost” proge pa je drugo vprašanje. Še ena možnost: maraton po obvoznici! Iz centra do obvoznice, okrog in nazaj pa imate 42 kilometrov. Hehe, me res zanima, kaj bi potem rekli tisti, ki sta jim sedaj dva kroga “dolgočasna”. Obstoječa proga, ki se je dobro prijela z nekaj modifikacijami je po mojem mnenju tako glede logistike, atraktivnosti in gledalcev še najbliže optimalni. Dunajski maraton je npr. speljan v “krogu in pol” (pa bi mesto prav gotovo “zmoglo” en krog). Maratonci se na polovici sprehodijo mimo cilja, poslovijo od polovičkarjev in se vmes še nekajkrat srečajo s počasnejšimi sotrpini v obratni smeri.

Mi je jasno, da sponzorji, politični funkcionarji in ostali vpleteni pričakujejo spremembe na velikih tekaških prireditvah (kar LM nedvomno je). Včasih zgolj iz prestiža, ne nujno koristi za tekače. A novosti so dandanes edina stalnica na uspešnih dogodkih. Z zanimanjem jih pričakujem tudi na Lublancu. Če mi vzamejo lovljenje Kenijcev v drugem krogu, bom pa morda spet šel na tadolgega in se izmislil kaj novega. Arrrgggh!

Kar težko mi gre v glavo, da je že leto naokoli. Medtem, ko počasi mineva že četrto leto, ko eksperimentiram s paleo principi, mineva prva obletnica, ki smo sestavili prvi, zelo odmevni Paleovember. Rekli boste: čemu ponovno paleo izziv, mar ni to prehranski način, ki ga je treba osvojiti in posvojiti, ne pa prakticirati samo en mesec na leto? Imate prav; paleo koncept je v vseh pogledih zastavljen tako, da postane način prehranjevanja za celo življenje, ne samo občasna dieta. A skušnjav sodobnega življenja je včasih preveč (tudi sam podležem, priznam), zato se mi zdi toliko bolj pomembno, da smo vsaj ene mesec dosledno in povezano skupaj v tej kaši. Bolje rečeno, zaseki :). Vsakoletno ponavljanje bo slejkoprej zlezlo pod kožo tudi najtrdovratnejšim jedcem, ki jim je paleo blizu, a se ga težko držijo dlje časa.

Začeli smo rutinirano, kot lani tudi letos s FB dogodkom, kjer se številka hitro približuje trimestni. Vem, da vas je še en kup tam zunaj, ki se niste pofočkali na FB in ste spet z nami – dobrodošli. Vprašanja in dileme vedno lahko vpišete v komentar zapisov na blogu ali pa mi pošljete mejl. Nisem sam; počasi sestavljam ekipo, ki bo sestavljena iz prehranskih strokovnjakov, paleo veteranov in celo kakega zdravnika, ki bo sposobna odgovoriti na katerokoli vprašanje. Na plan z njimi!

Povabim vas lahko tudi na posebno predavanje z degustacijo paleo poslastic – prva izvedba je bila uspešna, zato bomo naslednji petek naredili še eno, zadnjič na ta način. Restavracija Cubis se je izkazalo za odlično lokacijo, šefica kuhinje Teja Šmid pa ta super gostiteljico. Par mest je še prostih, če vas zanima. Fajn poročilo iz oktobrskega predavanja najdete na RetroSpektivi. Aja, 9. decembra predavam v knjižnjici v Slovenski Bistrici, da boste Štajerci malo planirali.

Če še niste prebrali Wolfa, potem je sedaj zadnji čas, da ga. Nekaj knjig imamo tudi na voljo v Maratoncu, pošljemo lahko tudi po pošti. Če ste ga že, morda ne bo napak, če ga še enkrat prelistate. Da obnovite znanje, da dobite nov zagon in morda ulovite kak detajl, ki ste ga pri prvem branju zgrešili. Na temle blogu boste dobili precej informacij, ki sem jih objavljal že lansko leto, vse zapiske pa najdete tule. Za letos poleg novih zanimivih člankov (in intervjujev) pripravljam še eno novost, ampak o tem kaj več v kratkem. 😉

Za konec še tale ideja: vsi paleojedci imamo največ težav s tem, da pridobimo kvalitetne vire hrane, pa najsibo to meso, zelenjava, sadje, jajca, oreški, ribe, maščobe in še kaj. Zakaj ne bi teh informacij delili? Za začetek sem odprl tale “dogodek”, kamor vabim vse, ki bi z veseljem delili informacije in uporabne napotke. Kar pogumno, vse bo prišlo krvavo prav!

Uspešen paleovember želim in dober tek! 🙂

ps. Morda najpomembneje, kar se mi zdi, da smo dosegli s Paleovembrom pa je to, da je spodbudil razmišljanje in pogovore o hrani, ki jo dajemo vase, najsibo med paleo proponenti ali nasprotniki. O hrani vedno premalo razmišljamo in govorimo, čas je, da se to spremeni.