Manj je več

Saj ne, da se mi ne bi dalo; cel mesec sem imel v glavi, da nekaj spišem in potegnem črto pod trinajstko, pa mi je čas vedno uhajal. Potem sem prejšnji teden začel brat take in drugačne letne bilance na FB in mi je šlo na jetra, da še sam mečem nekaj v ta boben. Kdo hudiča bere te flance?! Potem mi je prišlo na misel, da napišem eno parodijo, pa sta bosi tek in paleojedstvo za nas insajderje že tko al tko vedno snov za hecanje iz samega sebe. Torej, bolj zame, da bo tradiciji zadoščeno in da bom mel na enem mestu. Če se bom čez leta sploh še spomnil, kam sem tole zapisal. Ali da sem sploh kaj pisal.

Kronološko ali kar tako?

Konec septembra sem spet zabil žebljico na glavico in se po petih letih vrnil pod Brandenburška vrata. Bos, jasno. Poleti sem zato moral tekat, zato sem sobotna zgodnja jutra posvojil in se ob sončnih vzhodih vračal prijetno zmozgan spet domov. Dovolj za samozavest, ostalo je naredilo vreme in vzdušje v Berlinu, pa družba Frikota in cel kup distrakcij, ki jih tam na progi ne manjka. 2008 je bil samo še spomin; moj najljubši bosi maraton je sedaj Berlin 2013.

Jasno, spet mi je občasno prihajalo na misel, da bi se teku posvetil malo bolj. Ne le tistih 1-2x tedensko; da bi spet sestavil sezono, kjer bi se maraton dalo odteči bliže trem kot petim uram. Avedno znova ugotavljam, da bi iz tega bilo precej manj pozitivnega izplena kot negativnih posledic. Ego bom raje pumpal na kak drug način, s kreativnostjo recimo.

Ne uide pa mi vsako leto kaka knjigica, ki sveža izzide in imam potem priložnost sodelovati na tiskovkah ali promociji. Letos je bila to Velika tekaška knjiga, ki jo je mojstrsko prevedel Igor Jurič, iz nemščine, kar ni ravno pogosto pri tovrstni literaturi. A Herbert Steffny že ve, kaj piše in govori; navsezadnje je bil tudi sam vrhunski maratonec in že to mu daje kredibilnost. Zato sem bil počaščen, ko so me na Sanjah povabili, da za bukvo spišem tudi recenzijo – draft sem prebral čez vikend in dejansko me je res navdušila.

Bosi tek je še vedno dovolj atraktivna tema v naših koncih, da je pritegne medijsko pozornost. Pred Ljubljanskim maratonom so me ujeli na Sportalu; že spomladi pa v reviji Podjetnik za krajšni intervju. Prijatelj  Uroš Sobočan meje seciral na svojem blogu v novembru, kjer sva govorila tudi o paleu. Ja, paleo je bil glavna tema oddaje tudi na nacionalki, kjer je prispevek o Wolfovem Paleoreceptu prišel ravno pravi čas.

Ne neha me presenečati bosonogi dogodek leta. 3. Slovenski Bosi Tek je gostil, pazite zdaj, 220 tekačev iz vsepovsod, tudi iz Hrvaške! Številke se ne bi branil marsikateri tekaški organizator, posebej v časih, ko postaja sodelovanje na tekaških prireditvah skoraj luksuz. Bosonogci imamo srečo; z nekaj iznajdljivosti in nekaj sponzorji nam uspe narediti družabni dogodek, ki udeležencev ne stane več kot kak par ponošenih čevljev, ki razveseli tistega, ki si tudi čevljev ne more več privoščiti. Letos, hvala vsem, smo jih nabrali kar 300 parov. Naslednje leto, 4.5. bomo naredili četrtega.

Nočna 10ka, projekt, ki je že zdavnaj prerasel lokalno okolje in vaško miselnost je tisti, ki mi v organizacijskem smislu krati spanec od julija do julija. Domišljam si, da sem ravno skozi teh sedem let odrasel – tako v poslu kot v odnosih sem pridobil nešteto uporabnih izkušenj. Včasih mi preseda, včasih imam občutek, da je že preveč vsega. A me odlična ekipa in nove ideje, ki jih moramo sproducirati vedno znova zvleče v kolesje te zahtevne instalacije. Vam povem skrivnost: ubija rutina, vedno enake operacije. Če pa si zastaviš, da boš vsako leto spreminjal – tudi stvari, ki čisto lepo funkcionirajo, potem slejkoprej narediš nekaj velikega. Vsaj občutek, da je trud poplačan je precej vreden.

Zdaj si lahko že zatrdim, da bomo vztrajali vsaj še tri leta, da naredimo tudi deseto desetko. Ne zdi se več tako abstraktna. In še najboljše pri vsem: če bi, tako kot večina največjih, moral to početi izključno kot svojo službo, bi mi volja že zdavnaj pošla. Tako pa moram lovit ure, prilagajat čas, tuhtat ponoči. Ni boljšega.

Še en dogodek moram omenit, bosonogec kot sem. Najboljše stvari so tiste, ki pridejo naključno, spontano. Da smo se letos začetek junija znašli v Pragi, je bila posledica naključja in impulzivne odločitve. A za srečanje z Barefoot Tedom je bilo vredno prevozit 750 kilometrov in se potem po prekrokani noči spet vračat na rodno grudo. Vmes pa toliko dogodivščin, pravi Hangover podvig z pravimi praškimi rebrci, beherovko, novimi prijatelji in prijateljicami ter skoraj bežanjem pred poplavami. Pogrešam le tisti lični klobuk.

Ne boste presenečeni, če vam povem, da ugotavljam, da nas je mnogo bosonogcev širom sveta tudi paleojedcev. Zgleda, da se koncepta lepo dopolnjujeta; navsezadnje je oboje evolucijsko podloženo in utemeljeno in bi bilo bržkone čudno kako drugače. Za paleo je bilo dobro leto. Ma kaj dobro, odlično! Že marca smo nadgradili lanski Paleovember, kasneje dodajali nove izzive in širili obzorja. Novembra smo teoriji dodali še nekaj prakse in v dveh predavanjih v Restavraciji Cubis na koncu še konzumirali povedano. Dobesedno. Naslednji korak? Delavnice kajpak, da vas (in nas) naučimo tudi enostavne in paleo prijazne kuhe.

Ideja o postavitvi paleo skupnosti, ki bi si izmenjevala ne samo recepte ampak tudi vire hrane še ni dobro zaživela a menim, da bo prihodnje leto odlično za to, da naredimo še nekaj korakov naprej. Medtem, ko se na trgu dobi že cel kup ekološko pridelane zelenjave in sadja, pa najbolj pogrešam kvalitetne vire maščob in mesa, domačega, pašnega izvora. Jasno, precej teže je pridelati kilo domače govedine kot kilo korenja. A korak naprej je narejen – tudi pridelovalci počasi ugotavljajo kdo smo potrošniki, ki smo pripravljeni priti tudi na dom in plačati pošteno ceno za pošten kos pljučne pečenke ali kilo jetrc.

Recesija gor ali dol: zadovoljen sem, da sem spoznal spet cel kup novih ljudi, dobil nove prijatelje in znance. Navdušen sem, da s starimi prijatelji še krepim vezi. Počel sem še vse tisto, kar sem tudi lani, prebral en ograbek knjig, nekaj tisoč člankov in se naučil upam, ščepec več kot pa sem pozabil. Vedno bolj mi je jasno, kaj moram početi, da sem zdrav (in česa ne bi smel). Morda mi je najbolj žal, da otroci rastejo prehitro in da bom kmalu pogrešal vse te zabavne in ljubke prigode malih navihancev. Če kaj, bom naslednje leto malo manj buljil v kompjuter in mulce peljal ven na zrak, v gmajno. Ne samo zaradi njih, tudi zaradi sebe.

V dobi, ko je popularno reči, da moraš pravila tudi kršiti, drugače ne moreš uspeti, mi je vedni bolj jasno, da bi brez pravil že zdavnaj propadli. Še več; propadamo kot narod (in s tem tudi kot posamezniki), ker smo si pravila razlagali čisto preveč po svoje. Za 2014 nam vsem želim, da ugotovimo, kje je razlika – katera pravila lahko kršimo in katera so temeljna ter za kvalitetno in pošteno življenje nujna. Bodite pirati na kreativen a neškodljiv način. 🙂

Pogumno!

Že pred časom sem se zanimal pri slavistih, kaj je bolj pravilno, imenovati tek, ki ga prakticiram bosi ali bosonogi? V medijih se namreč pojavlja marsikaj, čeprav je tendenca bolj k bosonogemu (predvidevam, da tudi zaradi prevajanja iz angleščine – “barefoot” – bosonogi). Sam bolj pogosto uporabljam pridevnik “bosi”, ker menim, da v slovenščini že ta dovolj jasno pove, da gre za človeka, tekača brez obutve (medtem, ko je v angleščini “bare” ne samo brez obutve ampak lahko tudi nag ipd.).

Končno sem dobil tudi odgovor. Prof. dr. Alenka Šivic Dular mi je prijazno odgovorila. Mojega razmišljanja ni potrdila niti ovrgla – tako, da sem bil sprva še bolj zbegan. Podrezal sem še malo, da bi vendarle prišel do potrditve moje teze, a gospa profesor je bila dokaj eksplicitna. Na koncu mi je vendarle pustila nekaj malega prostora za lastno interpretacijo.

Kakorkoli že – ali uporabljate besedno zvezo “bosi tek” ali “bosonogi tek”, oboje je napačno! Bolje rečeno, če malo raztegnemo pojmovno logiko slavistike, je lahko oboje tudi pravilno. Morda bo z daljšo uporabo tudi slavistika prilagodila pravilo. 🙂

Spodaj si preberite najino dopisovanje. Če boste bosi tekli pozimi, pa le pazljivo! Uspešen bosi tek želim. 😉

Spoštovana ga. Alenka Šivic Dular,

Že nekaj časa sem pred dilemo, pa se na vas obračam po nasvet, ker ste strokovnjakinja na tem področju. V zadnjem času se tudi pri nas prijemlje nov pristop k tekaški rekreaciji, v Ameriki ga imenujejo “barefoot running”. Pri nas večinoma dosledno prevajajo kot “bosonogi tek”, čeprav se sam ogrevam za okleščeno verzijo “bosi tek”. Po mojem mnenju je angleški pridevnik “bare” sam po sebi lahko mnogoznačen (bare hands, bare chest), zato je barefoot v tem primeru na mestu. Pri nas pa “bosi” enoznačno pomeni nekoga brez obutve in se mi zdi pridajati zraven še noge nepotrebno (bosonog). Kakšno pa je vaše mnenje? Kaj je knjižno bolj pravilno? Morda oboje?
Hvala za vaš cenjeni odgovor,
Marko Roblek
bosi/bosonogi tekač

Spoštovani,

Odgovorila bom po svojih močeh, sprejemanje novega izraza v jezik (v povezavi z novo realijo) pa je vsaj na začetku prepuščeno tudi deloma nepredvidljivim (zunajjezikovnim)  dejavnikom in ko se o tem razmišlja, je koristno razmišljati ne samo na nomen agentis, ampak tudi na nomen actionis, glagol ipd.. Če izhajamo iz opredelitve v SSKJ, ima bos kot stari (slovanski, podedovani) netvorjeni pridevnik naslednje pomene: 1° ‘ki ni obut’, tj. ‘gol, brez obuvala (čevljev, nogavic)’; 2° ‘brez podkve, nepodkovan’, tj. ‘brez “obuvala”‘; 3° preneseno/ekspresivno ‘neosnovan, neresničen’, medtem ko tvorjena pridevnika bosonog  *'(človek, oseba), ki ima bose noge’ in bosopet *'(človek, oseba), ki ima bose pete’ pomenita samo bos 1°. Te besede so že dolgo v slovenskem leksikonu (prim. Pleteršnik), kar se vidi tudi iz (danes) ekspresivnih glagolov bosáti -am nedov.  in bosopétiti -im nedov. ‘hoditi bos’ (ni pa glag. *bosonogati, bosonožiti ali podobno).
Pridevniki bos(-i), bosonog(-i) in bosopet(-i) izražajo lastnost človeka, osebe, tj. ‘da nima obuvala’, v določni obliki pridevnika pa se (zaradi določnosti) približujejo vrstnosti, zato bi se lahko uporabljala skladenjska zveza  z določno obliko pridevnika v nomen agentis (bositekač/bosonogi tekač) za ‘tekač z bosimi nogami, neobuti tekač’; pri izbiri adj. bos ali bosonogi bi lahko pretehtalo pogostnostno razmerje med njima, morda celo osebna preferenca do njiju, saj sta sicer oba pravilna in v rabi . Nikakor pa po mojem mnenju ni mogoče uporabljati nomena actionis bosonogi tek, ampak je primernejša besedna zveza z neujemalnim (desnim) prilastkom tipa  tek z bosimi nogami (prim. večbesedno poimenovanje: tek na dolge/kratke proge, tek čez drn in strn, tek na smučeh) poleg potencialnega adjektiva *bosonoški < besedne zveze tek z bosimi nogami (tj. potencialnega poimenovanja  *bosonoški tek). V tem smislu bi bil tudi glagol lahko tvorjen podobno kot nomen actionis, tj. teči z bosimi nogami. Zaradi drugačnega pomena (tj. ‘hoditi bos’ in ne ‘teči bos’) po mojem mnenju ne pride v poštev starega glagola bosati.

Morda Vam bo moje razmišljanje pomagalo pri iskanju ustreznih slovenskih ekvivalentov, tudi sama bom odslej naprej spremljala to problematiko.
Lepo pozdravljeni,
A. Šivic-Dular

Spoštovani,

Hvala za hiter in ekspliciten odgovor.
Če vas prav razumem, besedna zveza “bosonogi tek” ni pravilna, pravilno bi bilo tek z bosimi nogami. Kaj pa besedna zveza “bosi tek”? Je enako obravnavana kot “bosonogi tek”, torej ni pravilna? Hvala še enkrat in lp
Marko Roblek

Spoštovani,
rekla bi, da zvezi bosi tek in /bosonogi tek nista primerni, ker tek (tj. nomen actionis oz. poimenovanje za dejanje) ne more biti ne bos in ne bosonog, ampak je tak človek, ki teče. Da bi se raba razumela (tj. prepoznala) postavite pridevnik za lastnost v t.i. nedoločno obliko: bos / bosonog človek (tj. neka lastnost, ki se pripisuje psameznemu človeku) in tudi določno obliko  bosi / bosonogi človek (tj. natančno določena človekova lastnost, po kateri ga poznamo že od prej, iz pripovedovanega; prav zaradi tega se pomen določnega pridevnika približuje pomenu vrstnosti ali lastnosti, ki je lastna vrsti). Prav zaradi sestavine vrstnosti, se na prvi pogled zdi zveza bosi/bosonogi tek možna, a pojmovno ni logična.
Lep pozdrav,
ašd