Archive for december, 2011

Prehranski premislek ali desert za letošnji obrok

prehrani in dietah tule že lep čas nisem pisal. Priznam, da v tem času nisem bil ravno dosleden, kar se prakticiranja zdravih praks tiče. Lahko pa bi vam razložil, kako je s hitrim pridobivanjem kilogramov in kako se ga lotiti. Ampak se mi zdi, da znate to tudi samo pogruntati. Po drugi strani se o dietah in prehrani zadnje čase nenormalno veliko piše in govori. A po vsebini sodeč precej manj razmišlja.

V zadnjih letih sem vsled vpliva na zdravje preizkušal in eksperimentiral z precej različnih prehranskimi režimi. Prakticiral sem paleo, low-carb, vegetarijanstvo, postenje, čiščenje telesa, montignaca in celo ketonsko dieto. Katera je prava? Čisto vsaka je lahko glede na namen, za katero jo uporabljamo. Katera je najbolj zdrava? O tem bi pa lahko govorili tri dni skupaj.

A najboljši pokazatelj je telo in njegov odziv na različne prehranske režime. Sam sem ugotovil, da mi ne ustreza prehrana, ki temelji na žitaricah, mleku, zmanjšani maščobi in dodanem sladkorju. Žal je to ravno prehrana, ki je vseprisotna, ki jo celo priporočajo in na njeni podlagi postavljajo prehranske piramide. Ugotovil sem, da imam težave z glutenom (vse žitarice) in laktozo, posebej v kombinaciji me popolnoma sesuje. Če odvzamem še sladkor, se mi prebava uredi in sem bistveno hitreje sit. Zato mi je blizu paleo način, z nekoliko manj mesa pa več zelenjave, čim bolj nepredelano in sveže. Tudi evolucijsko mi je smiselno, da se je človek razvil kot kombinacija paleo in presnojedca. A tokrat ne bomo delali znanosti iz prehrane. Glede na čas v katerem živimo, bomo predvsem realni.

Zapis, ki mi je bil v zadnjem času res všeč, je zapisal Jason na svojem blogu. Hitro se namreč zgodi, da v iskanju pravega prehranjevanja človek postane preveč enostranski in dogmatski. Širina razumevanja različnih prehran je pomembna, hrana, ki je na voljo pa še bolj. Če na enem koncu sveta živijo od pesti riža na dan, na drugem pa od tjulnje masti in so oboji živahni in zdravi, potem je jasno, da je resnic več. Da je človek lahko adaptiran na karkoli. A to ne pomeni, da se moramo zadovoljiti s tem, kar nam hočejo vsakič znova prodajati kot zdravo prehrano. Prav je, da vsak pri sebi ugotovi, kaj mu ustreza, da lahko normalno funkcionira, vzdržuje težo in zdravje. Če komu ustreza, da lahko kvalitetno živi od krompirja v oblicah in je poleg tega v izvrstnem zdravstvenem stanju, mu tega ne moremo oporekati.

Paleo in ostali eksperimenti, ki smo se jih šli dosedaj so bili učinkoviti in poučni. Problem je bil le to, da so trajali samo en mesec. Potem se nas je večina (nekateri vztrajajo!) utirila nazaj v običajne prehranske okvire in vse zdravstveni presežki so šli k hudiču. Zato se bom zdaj šel nekaj drugega. Dobrodošli, da se pridružite.

Torej, ker smo ravno pred 2012, naj bo obdobje kar celo leto. Prve tri mesece se bom navajal in adaptiral na prehrano. Drugi kvartal bom poskusil dodati nekaj malega tekanja in kakšno vajo za moč. Če bo šlo, v tretjem kvartalu dodam kak kilometer več, da se pripravim za kak jesenski maraton. V zadnjem kvartalu pa tekaško počijem in se posvetim ohranjanju forme.

Kako bo zgledala prehrana? Predvsem ne bom kompliciral. Izločil bom tisto, kar ne ustreza moji prebavi, počutju in metabolizmu.

Nič ali čim manj sladkorja
Peciva, piškoti, osladkani čaji in kofeti, pijače z dodanim sladkorjem, to vse leti ven. Tudi mleko z laktozo – mlečnim sladkorjem ni več dobrodošlo. Ostajam pa pri sadju, svežem in suhem. Občasna izjema bodo morebitni daljši teki, ko bom glede na počutje po vadbi morda dodal prej omenjene artikle.

Nič ali čim manj žitaric z glutenom
Kruh, testenine, vsi mlevski izdelki, peciva iz vseh vrst moke, tudi koruzne ne bodo več sestavni del mojega jedilnika. Kosmičev že zdaj ne jem. Moke se bom izogibal v vseh oblikah. Izjema bo le občasno pivo, predvsem po kakšnem teku odlično dene.

Nič ali čim manj rastlinskih in predelanih maščob
Že zdaj preferiram živalske maščobe in olivno olje. Noben margarin, rastlinskih olj že zdaj ne uživam. Maščobe so sicer odličen vir energije in potrebnih kalorij, pa še nasitijo hitreje. Ker so sestavni del mesa in jajc, se ne bojim za dobro mero.

Po pameti z OH, izdatno z zelenjavo
Riž in krompir sta sicer kul, a ker precej dvigneta inzulin v krvi, bom doziral po pameti in le občasno. Raje po kakšni daljši vadbi. Poskusil bom dodati precej več domače in sveže zelenjave, predvsem zaradi prebave, ki jo preveč mesa lahko pokvari.

To je to, v osnovi :) Predvsem pa bom poskušal jesti manj. Glede na količine hrane, ki jo vsi zahodnjaki konzumiramo smo v primerjavi z bolj skromnimi vzhodnjaki in tudi našimi predniki vsi kronično prenažrti. Ne bom kompliciral, če bom pomotoma snedel kako stvar izven plana. Bom razmišljal, ne pa se živciral glede hrane. In še, ker smo ravno v letu ’12, ki ima spet 12 mesecev, bom v tem času za 12 kil zmanjšal svoje (trenutno malo bolj zaobljeno) telo. Že to, da se v glavi štelam na to nalogo, ni razloga, da mi ne bi uspelo.

Srečno, zdravo in dober tek v 2012!

3 Comments »

Rollback on december 30th 2011 in paleo, zdravje

Leto bosega življenja

Dobro leto je bilo. Za nas, bosonogce in bose tekače. Ker smo se letos okrepili in izdatno povečali svoje vrste. Naš način gibanja ni več tako nesprejemljiv za vse ostale. Vedno več tekačev razmišlja o bolj naravnem načinu gibanja, vedno več si jih upa to tudi poskusiti. Zakaj so se stvari tako izdatno premaknile? Prav gotovo gre za vpliv iz Zahoda, ki je po nekaj letih dospel tudi do naše deželice. Svoj delež so pridali prodajalci minimalne obutve, ki so jo končno postavili v izložbe in na police. Literatura, kot je npr.uspešnica Born to run (pred kratkim prevedena v slovenščini kot Rojeni za tek), internet z neštetimi blogi  kot je BRU, Runblogger, Barefoot Running Society, The Running barefoot, če jih naštejem samo nekaj.

A glavni in najpomembnejši je zgled. Vsaka novost je v naši deželi ponavadi sprejeta najprej s skepso in neodobravanjem. Ko sem začel teči bos in preživel brez poškodb, sem izbil en kamenček v tem nejevernem zidu. Vsak tekač, ki je sledil in se sezul (ali obul minimalke) prav tako. A se ne želimo vsiljevati. Še manj pridigati. Z nasmeškom pa vedno vsakega povabimo zraven.

Antologija 2010/2011

Pravzaprav se je to bosonogo leto začelo že z lanskim Ljubljanskim maratonom. Dogodek je obhajal častitljivo petnajsto obletnico in kot enega od udeležencev vseh dotedanjih me je našla ekipa RTV Slovenija. Kratki intervju smo naredili pred blokom, potem pa raztežaj bosega tekanja na prostem. Bosega tekanja? Jp, tako je. Novinarka Andreja in snemalec sta se pač sprijaznila, da povrhu vsega nisem čisto običajen nor tekač. Za posladek potem še Viteški dodatek v prispevku in serija se je lahko začela.

Naključje je hotelo, da je isti dan Nedelo objavilo intervju, ki sva ga z Mankico Kranjec naredila par dni prej. Opravila je odlično delo, sporočilo, da bosonogci nismo ekstremisti, je doseglo tudi običajne, konvencionalne bralce. Da ne gre samo za kaprico, ampak predvsem za poslušanje lastnega telesa in odzivanja ne okolico je rdeča nit vsake debate o bosih nogah in tokrat nam je to uspelo lepo predstaviti.

Kmalu zatem sem začel postavljati spletišče Bositek.si, ki pa ni takoj zaživelo. Več pozornosti sem dajal Facebook strani z enakim imenom, ki je doživela lep sprejem in interakcija z bosonogci in simpatizerji je lepo stekla. Do trenutka, ko tole pišem, nas je tam zbranih že 200, tudi izmenjave mnenj je vedno več.

Tekaški dogodek, kjer nas je na enem mestu že ducat teklo bosih ali v minimalistični obutvi, je bil v lanskem novembru Sladkih6. Dobili smo še tretjega bosonogega maratonca (Ečo, drugi je bil Tilen v Radencih). Malo širši avditorij je preizkušal tudi obutev Vivobarefoot, po mojem mnenju eno najbolj vsestranskih minimalističnih čevljev sploh.

Vodilni in najbolj odprti za bosi tek in njegove različice so prav gotovo Američani, zato sem bil vesel, da so nas sprejeli v največjo družino bosih tekačev, Barefoot Runners Society. Tam vzdržujemo tudi svoj mali podforum, a čeprav smo le majhen, na prvi pogled nepomemben delček sveta bosih tekačev, smo čez nekaj mesecev presenetili na zanimiv način. Kar so konec lanskega leta napovedovali nekateri poznavalci v svetu minimalistične obutve, se je potem v celoti uresničilo: 2011 je postalo leto obutve za bosonogce.

Za začetek obetavnega leta sem spisal tale blog, ki je doživel odličen odziv. Znanje in izkušnje je potrebno negovati in predvsem deliti, sprejemati nove ideje in se izpopolnjevati. Lahko potrdim, da sem iz odzivov in replik, vprašanj in mnenj bralcev in sogovornikov izvedel marsikaj, kar še nisem vedel in to potem poskušal vkomponirati tudi v svoje eksperimente. Eden od teh je postal potem skoraj redna praksa – teči v mrzlem in suhem vremenu pod ničlo namreč sploh ni noben bavbav! A pazljivost in zmernost nista nikoli odveč, zato je pametno preceniti, kdaj bos, kdaj pa v minimalistični obutvi. Že nekaj milimetrov gume je dovolj, da v trdi zimi pritečeš brez težav in Kranja v Vrbo, ali iz Bleda na Pokljuko.

Gibanje bosih tekačev se je v začetku napajalo iz karizme pionirjev in zanimivih karakterjev. V zmedi in poplavi vseh informacij so še vedno tisti, h katerim se zatečem, ko me kakšna stvar o tematiki bega. Barefoot Ken Bob, dedek vseh nas bosonogcev (čeprav še ni tako star), Barefoot Ted (malo nor, izjemen mislec, govorec in tekač – z njim sem bil v kontaktu večkrat preko mejla), Barefoot Jason in ostali tekači. Eminenca tekaških trenerjev in umetnikov gibanja pa je nedvomno Lee Saxby, energični preučevalec fiziologije in mehanike gibanja ter učitelj. Ko sem ga imel spoznati na sejmu ISPO v Munchenu letos pozimi, sem imel kar malo treme. Pa ni bilo potrebe. Ko me je bosega poslal na tekaški trak, me posnel na vse možne načine, mi pokazal kaj delam narobe in kaj prav ter za povrh dodal še par vaj, ki mi bodo pomagale pri idealni tekaški formi, sva bila že najboljša kolega. Propriocepcija, pojem, ki mi takrat še ni bil čisto jasen pa je ključ do vsega, kar je pri bosem teku pomembno.

Zima še ni šla v kraj, ko so me iz nacionalke spet ujeli, tokrat za krajši intervju ali bolje rečeno portret za Sobotno popoldne. Malo nenavadno, a zanimivo snemanje za oddajo Usode, zanimiva vprašanja in poleg vsega še odlično vreme. Priznam, ko sem na koncu moral (no, malo tudi namignil, da bi bilo fajn) zagaziti v blato na polju, se mi je na široko režalo.

Čeprav je minilo že skoraj tri leta od mojega prvega bosega maratona, pa do takrat še nisem zapisal in strnil misli in občutkov. Priložnost se mi je ponudila v reportaži za revijo Tek Plus in priložnost sem z veseljem zgrabil. Ko sem enkrat začel pisati, so se mispet porodili že pozabljeni spomini in eden za drugim vreli na plano. Skoraj 8 strani sem popisal, podoživljal in užival. Malo je dogodkov, ki so tako popolni in ta maraton (po dolgih letih spet moj “prvi”) je bil eden od njih.

Skoraj istočasno z izzidom revije smo se Viteško podali v Sežano na mali maraton in tam se prvič zares peljal svoje doma narejene sandale – huračije – na malo daljši tek. Glede na mraz in predvsem vlago je tistih par milimetrov gume predstavljalo edino pravo možnost, da s svojo slabo tekaško formo uspem. In sem, briljantna izkušnja in kot triperesna deteljica smo z Markom in Tilnom bosi dirjali skozi cilj.

Sezona 2011 je bombastično začela, opaziti pa je bilo, da se novemu trendu niso več upirali prodajalci športne obutve. Celo več, v bosonogem gibanju so prepoznali novo, hitro razvijajočo smer rekreativnega teka in temu primerno so začeli tudi oglaševati svoje nove asortimane. Revija Polet Fit je celo sekcijo prve številke posvetila prav bosemu teku!

Aprila se je pravzaprav začelo dogajati na polno. Ideji o Svetovnem bosem teku na 1. maj sem želel priključiti tudi Slovenijo in pomalem sem že začel širiti informacije in reklamo. S tem je sovpadlo tudi vabilo v oddajo Dobro jutro na TV Slovenija, kjer je bilo govora o teku, prehrani, rekreaciji in vsem, kar se vrti okrog tega. In kot da to ni dovolj, obkrožen sem bil s tremi legendami iz tekaških vod, dr. Škofom, dr. Rotovnikovo in Heleno Žigon. Ker zame tek že nekaj let pomeni bosi oz. minimalistični tek, sem o tem tudi spregovoril. Če že pametno planiramo prehrano, treninge, tekme, počitek in oblačila, nikakor ne pozabimo na noge – naš edini del telesa, ki med tekom povezan s podlago. Le zakaj bi vse te informacije zatrli s preveč podloženo in blaženo obutvijo. Tudi v zaodrju te zanimive oddaje sva z dr. Škofom razdrla par zanimivih; tematika ga je zanimala v toliko, da sva govorila tudi o morebitnih študijah, ki bi se jih na tem področju tudi pri nas dalo narediti.

April je bil tudi promocijsko in delovno obarvan. Podjetje TerraPlana, ki zastopa znamko Vivobarefoot v Sloveniji, me je povabilo k sodelovanju na par testiranjih/treningih bosega teka v Tomas Sportu. Vsa so uspela, kako hitro namreč teče čas, ko novim in zainteresiranim bosonogcem pokažeš, kako dejansko tečejo obuti in bosi in kako preprosto je popraviti napake v tehniki. Čeprav gre “samo za tek” pa so bili vsi pogovori hitro (pre)dolgi in bi lahko še trajali. Ko človeka spodbudiš, da začne razmišljati o evoluciji in logiki, se vprašanje in ideje porajajo kar same.

1. Slovenski bosi tek, ki se je imel zgoditi 1. maja me je navdajal s skoraj evforičnim pričakovanjem. Olje na ogenj so prilivali tudi mediji. O premiernem dogodku so poročali in me klicali z Radia1, Radia Kranj, Radia Belvi, revije Misteriji, portala Tekac.si in Gorenjske televizije. Pri slednjih smo posneli tudi krajšo najavo dogodka.

Tek je bil poslastica. Za dušo in telo. Idealno vreme, neprekosljivo vzdušje. Morda se je samo meni to zdelo, ampak bosonogci s(m)o drugačne vrste tekači. Morda malo bolj sproščeni, manj odvisni od vseh ur, pripomočkov, distrakcij. Kakšen pogled je to moral biti, ko se nas je skoraj 60 bosih vseh starosti (najmlajši je imel leto in pol) podalo na kroženje okrog Kranjskega športnega parka. Če sem bil zadnje čase ob različnih organizacijah dogodkov precej utrujen, sem bil tokrat svež in prenovljen. In pivo je teknilo kot že dolgo ne.

O dogodku so obširno poročali tudi časopisi, revije, spletni portali, celo nacionalka nas je prišla posnet. Potrudili so se na Tekac.si, v Gorenjskem glasu smo dobili celo stran. Fajn reportažo so posneli tudi fantje od Bose noge, ne smem pozabit na celostransko v Tek Plus. Pa cel kup fotk, ki jih je posnel Mitja. Reportaža na spletni strani Vivobarefoot.com. Sam sem napisal reportažo na blog in za uradno spletno stran. In presenečenje dneva: od vseh bosih prireditev, ki so se ta dan organizirale širom sveta, je bila naša, slovenska, najštevilčnejša! Najboljši na svetu, en dan, v prav posebni disciplini.

Dogajanje okrog Slovenskega bosega teka je rodilo precej novih bosonogcev, še več simpatizerjev in tistih z vprašanji. V trgovini sem skoraj dnevno imel kakšnega tekača, ki je z zanimanjem želel zvedeti vse o tem, kako začeti, kateri obutev izbrati, kako izboljšati tehniko. Ponovili smo še par testiranj Vivobarefoot v Ljubljani in na eno od seans je prišel tudi Janez Usenik, novinar POP TV z ekipo, posnet prispevek za poročila. Nastal je eden bolj zanimivih prispevkov, še novinarja smo spravili na stezo.

Malo manj uspešen sem bil pri prepričevanju novinarke, ki je tudi prišla, a reportažo smo vseeno naredili. Bosonogi tek na Golica TV dokazuje, da smo letos bosonogci okupirali vse zvrsti zabavne glasbe. Skoraj istočasno so v oddaji Sobotno popoldne v program z gostom vključili moj celotni posnetek za Usode taiste oddaje. To me je presenetilo, še posebej, ko sem izvedel, da je legendarni gost Dušan Mravlje. Kljub temu, da je zatrdil, da on že celo življenje teče na peto, pa sem iz njegove biografije Neskončne ceste povzel, da mu valjanje “peta-prsti” sploh ne diši, tudi preveč blažena obutev ne, ampak raje tanjša in trša. Morda pa imava z Dušanom več skupnega, kot bi si mislil.

Tudi poletje se je začelo pestro. Špela Sila me je prišla intervjuvat za Siol.net in spisala jedrnat članek Bosih nog naokrog. O tem kako začeti, o tem na kaj paziti, o maratonih in drugih traparijah in o tem, da skoraj ne morete naleteti na razbito steklo, tudi, če po mestu tečete bosi. Samo tri dno zatem sem bos nastopil na maratonu v Radencih. S kolegom Markom sva se šla bosa preizkusit na 21km progo in res sva jo dobro preizkusila. Če je prva polovica šla od nog kot po maslu, pa se je vedno bolj razbeljeni asfalt zajedal v stopala z vsakim korakom, ki sva ga v zadnji četrtini naredila proti cilju. Bela črta naju je rešila, pa frekvenca korakov, ki je nisva upala spustit. Še en ekstrem, a stopala so ostala brez opeklin in brez žuljev, Mark pa je naredil še en korak do pravega maratona brez obutve.

Nočna 10ka na Bledu, edina tekaška prireditev, ki goji bosi tek in kategorijo za bosonogce praktično od začetka, je postregla z še enim neverjetnim dosežkom. Bosi tekač Boštjan Urankar je 10km pretekel v manj kot 36 minutah in dokazal, da obutev ni pogoj, da je tekač lahko hiter. Včasih velja ravno obratno. Tudi ostali bosi tekači širom Slovenije niso počivali. Nabrali smo lep šopek fotk, tekači vseh starosti in spolov pa predvsem zadovoljni in svobodni.

Pričakoval sem malo bolj mirno jesen, a širni svet je hotel še o bosem teku, domača javnost pa je dočakala tudi tisto, kar je celoten tekaški svet obrnilo na glavo. Pred Ljubljanskim maratonom sem spet imel srečo, da so me, tokrat ŠportTV, pobarali za eno krajšo reportažo. Z veteranko Ano sva nad Tržičem tekala za kamero in debatirala o vseh teh letih in Ljubljanskih maratonih. Če nisem bos, se zadnje čase za tekaške podvige ne ločim več od svojih huračijev, lažje in bolj zračne obutve si ne znam predstavljati.

Ljubljana na maratonu že leta ni več samo tekaška, ampak je bolj zabavljaška. Zgledi še ne vlečejo dovolj, pa smo Vitezi Dobrega Teka zmeraj med bolj opaznimi – ker smo našemljeni. Letos oprava ni manjkala, le obutev je, no vsaj za polovico kroga, ki sem ga šel napast. Rekord na maratonu je gladko padel in čisto nenačrtovano sem uspel z zmagovalcem celo teči. Ja, čeprav je trajalo samo kakih 100m, je bilo naporno a zabavno (no vsaj zame – glejte od 12.15 naprej). Če si našemljen in obenem še bosonog (no, ali pa obut v minimalke), te ujame tudi objektiv Delovega fotoreporterja. Objava fotke v Delovi prilogi Ljubljanski maraton je posebna čast, pa četudi izpade malo eksotična. Tako eksotična sigurno ne, kot npr. v reviji Lisa, z napačnim opisom in nazivom. A rumenemu tisku že ne bomo gledali v zobe, kajne.

Uh, šele zdajle, ko gre h koncu tole moje pisanje, vidim, da sem skoraj več nastopal kot pa tekal tole zadnje leto. Zlobneži bo znali reči, da sem se v zobe dajal. A moje mnenje je, da te mediji že sami poiščejo, če si dovolj zanimiv ali pa drzen. Pa čeprav je to samo tek, bosi tek, eksotika (ki morda postaja že mainstream). Predstavljajte si šele, kako opazni ste lahko, če na podoben način pristopite k resnejšim življenjskim platem. Kar pogumno, če uživate v tem (jaz vsak dan posebej), je to že samo po sebi nagrada, vse ostalo pa smetana na torti.

Za konec leta me je čakalo še eno presenečenje. Born to run (McDougall, 2009), ki sem jo že v Nedelovi rubriki Moj izbor izpostavil kot najljubšo med tekaškimi knjigami, je dočakala svoj slovenski prevod. Rojeni za tek je izšla pri založbi Sanje, zato sem jo takoj moral imeti. Še več, obvezno sem jo želel ponuditi tudi strankam v trgovini, pa prijateljem in tekaškim znancem. Da je odlična in da je všeč mnogim, sem videl, ko je prva pošiljka pošla v nekaj dneh. Sedaj sem spet založen z njimi in ne morem si predstavljati boljšega darila za praznike. Jaz jih bom sigurno še delil, morda jo dobi tudi kdo od vas :).

Dobro leto je bilo. Zato se ga spodobi zaključiti v stilu. 14.12. sem bil vabljen na literarni večer v Hišo sanjajočih knjig na Trubarjevo, kjer sva z Juretom Capudrom  zastavila debato o tem, ali smo res rojeni za tek. Večer je odlično uspel, ob kozarčku iskiate smo debatirali še pozno v noč.

ps. Drugo leto obhajam peto obletnico svojega bosega tekanja. Kako fajn, da bo takrat ravno 2. Slovenski Bosi Tek. 6.5.2012 si dajte v koledarček in v Garmine vnesite Kranj. Se vidimo!

6 Comments »

Rollback on december 14th 2011 in bosi tek, minimalna obutev, življenjski stil

Movember po movembru

A veste, kaj je Movember? Gre za gibanje, ki po celem svetu v mesecu novembru zavzema za izboljšanje zdravja moških, za boj proti moškim rakom kot je tisti na prostati in testisih, zbira prostovoljne prispevke in opozarja na diskriminacijo vseh lastnikov brkov, muštac po domače. Kako to dela? Tako, da si tisti, ki se v tem mesecu pridružijo gibanju, puščajo brke.

Movember je besedna zveza setavljena iz angleške okrajšave za brke Mo (=Moustache) in imena meseca novembra. Mo Bros (člani gibanja) so se v samo osmih letih razpasli po celem svetu :)Več o gibanju in namenu lahko preberete tukaj.

Ker so mi osebno vse vrste obraznih kocin zelo domače in mi britje ni najljubši šport, letos ni bilo težko pristopiti zraven. Na čisto obrit za začetek, občasno popravljen vmes (brki so nedotakljivi!) in izdatno brkat na koncu meseca. Odzivi: vsekakor sem pokasiral marsikakšen pogled, tudi vprašanje semtertja pa nebroj zabavnih komentarjev. Še nekaj evrčkov se je zbralo. Namen dosežen, mesec oddelan.

A za razliko od tistih, v vseh ostalih mesecih redno brijočih se, ki so z olajšanjem dočakali včerajšnji dan, sam nisem besno planil na klinco in si hitel odstranjevati celomesečnega prirastka. Nope, brki pri meni ostanejo. Pa čeprav jih bo slejkoprej dorasla in prerasla ostala brada.

Z veseljem pokažem, da se v svetu poraziranih, polizanih in polepšanih fantov najde tudi še kak dedec. Ki je kosmat in ponosen na to.

ps. Manj je več, a ne manj kocin ampak manj klinc, žavb, afteršejvov. Več svobode. Pa še žena se je ravno navadila :)

4 Comments »

Rollback on december 1st 2011 in bivanje, zdravje, življenjski stil