Manj je več

V soboto je bil lep pomladni dan. Ravno pravšnji za razmigat noge. Za malo umazat stopala. Saj je bil vendar Dan brez čevljev! 🙂

Najprej se je tudi meni zdelo nenavadno, da samo nekaj tednov po IBRD spet slavimo dan bosonogcev, a je po drugi strani čisto logično. Maj je idealen za bose noge, ni premrzel in ne prevroč. Kdor bi rad naredil prve bose korake, si ne more izbrati boljšega meseca. Ali sobotnega dne, če smo že pri tem. Da, kot piše na spletni strani, je bil včerajšnji dan ravno za tiste, ki bi radi poskusili brez čevljev, pa jih je strah predvsem družbene nesprejemljivosti te naravne in zdrave prakse. Dan za malo spodbude in za dober zgled.

Kljub temu, da sem v tem letnem času pogosto bos tudi zunaj, sva včeraj s tamalo še z večjim veseljem bosa tacala naokrog. Otroci najraje posnemajo odrasle in že ko sem prvič sezul sandale v mestu, me je hotela posnemati. Seveda ji že prvič nisem branil in sedaj sploh nima več težav s tem. Prav zabavno je bilo, ko smo družinsko dopoldne premerili mesto. Žal nisem srečal nobenega posnemovalca, ni pa manjkalo (kot ponavadi) radovednih pogledov na najina stopala. Otročki so najbolj posrečeni, ker se še sami hočejo sezuti, posebej ko vidijo boso vrstnico, pa jih potem mame besno prepričujejo, da ne bo nič s tem. Verjamem, da jim ne bi nič škodilo.

Popoldne sva šla sama še v trgovino, bosa se razume. Pa na igrišče in na sladoled. Malo po pločnikih, pa po travi in uhojenih peščenih potkah. Tudi po makadamu, bolj počasi in previdno. Nasmejana. V urbanem in tudi vaškem (v nedeljo smo pa bosi nodili po vasi) okolju je dandanes (kljub nasprotnemu prepričanju mnogih) bolj malo nevarnosti, ki prežijo na bose noge. Na kak košček razbitega stekla naletim le občasno in še takrat stopinj čezenj. Vse, kar se ti lahko zgodi, so malo umazani podplati. Toliko o urbanih legendah.

Če vas res mika, potem kar pogumno. Ne samo na morju, ampak si tudi čez leto privoščite malo razvajanja za svoja stopala. Firbcem se pa samo nasmehnite 😉

Par dni je že minilo, pa jih še kar zbiram, vtise iz pretekle nedelje. Bilo je cel kup presenečenj, čeprav sem sam menil, da imam že nekaj izkušenj na tem področju. Predvsem nisem pričakoval tako velikega odziva, še posebej, ker se je pokvarilo vreme in s tem tudi moj obet na velik odziv. A sem se gladko zmotil! Prišli so, skoraj vsi, ki so najavili svoj prihod so prišli in še nekaj ducatov drugih, nenajavljenih. Kar na običajni tekaški prireditvi pomeni nepriliko in motnjo, vlago in mraz, se je v Kranju izkazalo še za dodatno popestritev: po lužah smo kot mali otroci skakali krog, dva ali tri. Same nasmejane face, pred, med in po teku. Šele takrat mi je vžgalo, pozabljivcu, da sem pet let nazaj, v ravno takem času, prvič bos, v dežju tekal po Ljubljani. Tako je, tudi po lužah. Tudi zaradi luž sem postal bosi tekač. Vse se je tako lepo poklopilo. Pika na i na moj zasebni praznik, moje praznovanje prve petletke.

Medijski cirkus in pomp je bil tokrat okrog bosega teka daleč največji. Nekaj po zaslugi tekaških prijateljev, ki so pomagali novico pripeljati v največje hiše, ostalo tudi po zaslugi našega dela. Ne bom tajil, da mi ni godilo – seveda mi je. Tudi zato, ker sem s tem dobival potrditev, da delamo prave stvari, da gledamo v pravo smer in da širimo pravo znanje. Domišljam si, da je bila za en dan vsa Slovenija naša, od bosonogcev in ob tem se mi kar malo smeji. Seveda pa je fajn, da se je evforija malo umirila in da v miru lahko kujemo nove podvige in postavljamo nove projekte.

A glavni in najpomembnejši razlog, da sem z žarom in z veseljem soustvarjal ta zgodovinski dan je ta, da sem se po letu dni spet srečal z večino mojih bosonogih prijateljev iz vse dežele. Da sem spoznal spet kopico novih, navdušenih ljudi. Neka posebna energija je v teh ljudeh. Kot da smo vsi člani posebnega krdela, ki si deli prav posebno skrivnost, ki običajnim smrtnikom ni dana. Stodvajset ljudi na kupu, večina brez obutve, izjemno! Bosonogce imam najrajši med vsem tekači, ljubi so mi – prav poseben dogodek je, ko spet lahko stisnem roko starostam slovenskega bosega teka, tistim, ki so začenjali, ko še ni bilo množic. Erik, Matej , Tadej in Domen (ki ga tokrat žal ni bilo), Mark, Boštjan, Grega, Irena, David s katerimi smo postali dobri prijatelji in bataljon novih, svežih, nasmejanih.

Naslednje leto bo kdo rekel, da moramo biti spet prvi na svetu, ko smo že dve leti zapored tako uspešno pobrali ta laskavi naziv. A to nima nobene zveze s tem, kar počnemo. Ljudje niso številke, ampak imena, obrazi, stopala. Nismo tovarna bosonogcev ampak talilni lonec zgodb in izkušenj z vseh koncev. Nikoli se jih ne bi naveličal, zato mi je bilo kar malo žal, da se je vse prehitro končalo. Računam na nove, skorajšnje.

Bosi tek je nekaj najbolj enostavnega, če ga prakticiraš od malih nog. Ali pa velik podvig, če si celo življenje skrit za debelimi in podloženimi čevlji. Nihče od nas ne ljubi čevljev in jih vedno z užitkom sezuje – takile dogodki pa prav tistim, ki so malo skeptični sporočajo, da se sme, da se da, da ne boli in da smo nekoč to že vsi znali. Zato, bodite prepričani, spet naredimo takle dogodek. Hvala vsem, ki ste počastili mednarodni dan bosih tekačev z obiskom. In moj poklon tistim, ki se z mano trudijo, da vse štima, pa jih morda sploh ne poznate. Ker brez Igorja, Mitje, Primoža, Marka, Anje, Mojce, Irene in Jureta letos ne bi imel o čem pisati. Hvaležen sem, da jih poznam in da so z mano. Novi lastniki tistih sto parov zbranih čevljev najbrž nikoli ne bodo vedeli, komu naj se oni zahvalijo. Pa to niti ni pomembno. Ponosni ste lahko na dobro delo, ki je bilo opravljeno. Hvala in na snidenje.

Leto nazaj sem ob razpisu 1. SBT izdelal tudi anketo za vse tekače, ki že tečejo bosi ali v minimalni obutvi ali pa jih to zanima. V nekaj mesecih se je nabralo 69 odgovorov tekačev in tekačic vseh starosti in z različnimi izkušnjami – iz vseh koncev Slovenije. Anketa je bila dokaj enostavna, vseeno pa je ponudila nekaj zanimivih vpogledov v slovensko bosonogi tekaško srenjo, v njihove tekaške navade in prakse, ter nagibe in pričakovanja, ki se tičejo teka in gibanja.

Rezultate sem zložil v grafične prikaze, vsako vprašanje posebej. Ogledate si jih lahko spodaj.

Kratek komentar: bosi in minimalistični tek se zadnja leta pri nas dobivata na popularnosti. Mnogi tekači so začeli razmišljati o pravilni tehniki teka in se želijo o tem še bolje izobraziti. Mnogi sveži bosonogci spadajo med tiste, ki so jih pestile poškodbe in se ne želijo samo pozdraviti, ampak tudi odpraviti vzrok teh težav. Večina se je tudi že seznanila z minimalistično obutvijo na trgu, mnogi že večino svojega treninga opravijo v teh čevljih. Filozofija bosega in minimalističnega teka ni rezervirana samo za mlade tekače, opaziti je, da je srednja generacija glede tega bolj prosvetljena. Večina bosonogcev je rekreativcev, ki odtečejo nekaj tekov tedensko in se tudi na tekmah najvežkrat udeleži razdalj do polmaratona. Vseeno pa se bosonogci najdejo tudi med maratonci. Bosonogce je najti vsepovsod po Sloveniji, nekaj več jih je v centru in na Gorenjskem. So pa dobro podučeni in se s tehniko teka ukvarjajo precej pogosto. Spremljajo predvsem bloge in družabna omrežja, zanima jih vse, kar se tiče tehnike, preprečevanja poškodb in tudi minimalne obutve.

Kakšen bi bil profil tipičnega bosonogca/minimalista: z bosim ali minimalnim se je začel ukvarjati šele pred kratkim, malo iz radovednosti in poškodb, malo zaradi izboljšanja tekaške tehnike. Doma je iz Ljubljane, šteje dobrih 45 let. Tedensko preteče dobrih 30 kilometrov, večino še vedo v klasični obutvi. Bos je že uspel preteči kilometer, od minimalistične obutve bi izbral Feelmax ali Vibram Fivefingers. Novosti s področja bosega teka spremlja na blogih drugih bosonogcev in na Facebooku, najbolj ga zanimajo teme, ki zadevajo tehniko teka in minimalno obutev.

Bosonogci smo pa vse prej kot tipični, zato naj gornji opis velja bolj za statistično šalo, kot za pravi prikaz :). V nedeljo se spet zberemo in kakšno od spodnjih ugotovitev gladko ovržemo. Prilik za novo anketo bo dovolj. Sam se najbol veselim, da se v nedeljo spet snidemo z bosonogimi prijatelji iz vse Slovenije in si pričaramo en lep dan.

Anketa o bosem in minimalističnem teku iz leta 2011 – anketo je oddalo 69 tekačev in tekačic