Manj je več

Tekaške prireditve v Sloveniji zadnja leta vznikajo ko gobe po dežju. Če največja prireditev pri nas beleži skoraj 20 odstotno rast tekačev vsako leto in to vzamemo za trend, je pri tekaških prireditvah ta krivulja še strmejša. Ni še tako dolgo nazaj, ko so bili teki koncentrirani na tri pomladne on dva jesenska meseca, sedaj pa v celem letu ni več vikenda, ko se ne dogaja vsaj na nekaj koncih. Kako tudi ne – tekaških prireditev v Sloveniji je krepko več kot je dni v letu!

Pred leti, ko sem še redno prebiral tekaške forume je vsaj dvakrat letno na plan prišla prav določena tema. Ponavadi v žaru spomladanskih bojev, ravno takle čas, ko se je karavana tekačev premikala od enega do drugega konca države, od maratonov do gorskih stez. O štartninah se je pisalo, jasno in pisci so na tak in drugačen način bentili čez višino le-teh. Vedno so bile previsoke, pika. Znanec, sicer odličen tekač drugače pa zelo drobnjakarski je šel celo korak dlje. Tekaške prireditve je ocenjeval z negativnimi točkami, ki jih je pretvoril v evre in jih odšteval od štartnine. Tako je to izgledalo: za vsako malenkost, ki ga je motila je naredil odbitek. Pri neki manjši vaški prireditvi je v svojih izračunih prišel celo tako daleč, da mu je bil organizator dolžan okroglih dvajset evrov – poleg zasmojenih makaronov, predlogega čakanja na podelitev in še česa ga je na progi menda resno ogrožal tudi traktor.

Vseeno je treba priznati, da štartnine kljub izjmeni ponudbi tekov nikakor ne stagnirajo. Desetletje nazaj se je skoraj povsod še teklo za desetaka ali manj; danes marsikje za trikrat toliko. Zakaj? Stroški nasploh prav tako konstantno rastejo, vedno bolj restriktivna zakonodaja pa organizatorjem nalaga nove in nove dajatve. Varovanja, ravnanje z odpadki, zdravstvena služba in podoben postavke se v proračunih prireditev napihujejo hitreje kot slovenski zunanji dolg. Po drugo strani so časi za pridobivanje sponzorjev vse prej kot rožnati; konkurenca za vsak marketinški evro je desetkratna, teh evrov pa je desetkrat manj kot pred npr. desetimi leti.

Pomembna postavka na tekih so prav gotovo tudi darilne vrečke. Sponzorji ne zalagajo več na veliko z majicami in podobnim materialom, tekači pa poleg kupa reklam in številke v svojem štartnem žakeljčku vendarle pričakujejo še kak uporaben artikel. Eden od organizatorjev je pred časom imel idejo, da bi morali vsi večji prireditelji enotno ukiniti darilne pakete. S tem bi krotili apetite in kot je dejal »razvajenost« tekačev, ki ji na ogenj še dodatno priliva kaka komercialna tekaška zgodba.

A tovrstna uravnilovka ali »kartelni dogovor« ne bi prinesla nič dobrega. Kaj hitro bi se zgodilo, da bi kateri od organizatorjev tako pravilo tolmačil malo po svoje in s tem vse ostale postavil v dokaj neroden položaj. Tudi tekači bi kljub morebitnim prihrankom bolj ko ne negodovali. Za štartnino, kakršnakoli že je, je potrebno vsaj nekaj prinesti domov, pa če je zgolj in samo bombažna majica.

Če ste tudi sami med tistimi, ki jih grabi nejevolja ob pogledu na razpise tekov, imate vedno na voljo tri dobre možnosti. Lahko ne greste nikamor. Lahko sami organizirate poceni in enostavno a vseeno prijetno tekaško prireditev in tako drugim zbijate ceno. Ali pa enostavno glasujete z denarnico: pustite denar tistim, ki vam lepša tekaške vikende, tistim, ki želijo, da jim vi polepšate zgolj in samo blagajno, pa pač ne. In kateri so eni in drugi? Imam občutek, da že veste.

Kolumna je bila objavljena v reviji Tekac.si junija 2014.