Manj je več

Kak mesec ali dva nazaj me je administratorka in vodja največje spletne skupnosti bosih tekačev Barefoot Runners Society vprašala, kako nam uspeva vsako leto na mednarodni dan bosonogcev (IBRD) pripeljati na kup toliko ljudi. Presenetila me je z vprašanjem, nisem takoj vedel, kaj naj odgovorim. Meni se je vse dozdevalo skoraj samoumevno, tekoče in organsko. A vendar sem vedel, da ni čisto tako. Čas je bil za en globlji premislek.

A vseeno kako sem obračal misli in prebliske, vedno znova sem se vračal k eni in isti stvari. Vas res zanima, kaj je ključno pri vsem tem bosonoštvu? Za strast gre. Jp, prav ste prebrali, strast. Ne obsedenost ampak tisto zdravo norost, polno emocij, zavzetosti, načrtov, navdušenja. Sam sem se med bosonogci znašel bolj ko ne po naključju v času, ko sem imel ene vrste eksistenčno krizo kot tekač. Prijelo me je, na novo sem se ovrednotil kot tekač, človek, minimalist če hočete. Na rekreacijo sem pogledal širše, navsezadnje je moje bosonoštvo posredno vplivalo tudi na moje prehranske izbire. Ponovno sem našel navdih; še več, ugotovil sem, da mi bosonoštvo omogoča lažje poslušati svoje telo in ga izzivati ravno prav, ne preveč in ne premalo.

Zdaj že vem, da je moja filozofija, bosi tek, zelo nalezljiva. Sam rad poskušam in testiram in če je dobro, dajem naprej. Cenim znanost in racio in bosi tek je ravno to – logična izbira razmišljujočega človeka, ki išče pametne odgovore na sodobna vprašanja rekreacije. Ni vse novo tudi boljše, ni vse staro za odmet. Zanimivo, nekaj, kar je bilo še eni generacijo nazaj popolnoma običajno, danes spet uvajamo v družbo – ta pa stvar dojema kot radikalni premik. Res neverjetno.

3. Slovenski Bosi tek mi je pokazal, da se splača truditi in vztrajati. Če prakticiraš tisto, kar učiš, si slejkoprej nagrajen. Moja nagrada je bilo preko 200 navdušenih bosonogcev preteklo nedeljo v Kranju. Imam tudi srečo, da me obdajajo izjemni kolegi, ki mi z veseljem pridejo na pomoč. Vse ostalo se potem res dogaja praktično samo od sebe. Žal mi je bilo le, da se je vse odvilo prehitro. Toliko sem se še imel za pogovorit s starimi prijatelji, toliko novih bosonogcev sem želel še osebno spoznat. Računam, da bodo kmalu spet priložnosti.

Za konec: bodite strastni! Pri idejah, pri delu, v odnosih. Nič vam ne bo pomagalo bolj, da boste dosegli tisto, kar ste si vedno želeli, da boste presegli vse, kar ste si kdajkoli predstavljali. Najbolje pri tem: ko bo težko in boste kdaj pozno ponoči buljili v računalnik z občutkom, da niste kos izzivom, takrat bo ravno prvinska strast tista, ki vam bo vrnila fokus in samozavest. Dobri momenti postanejo fantastični, če ste strastni, slabi izpadejo kratki in premagljivi. In včasih se počutiš, da bi lahko naredil karkoli si zamisliš.

Hvala, ker ste nas obiskali v Kranju. Čuvajte svoje tačke. Peljite jih še kdaj ven.

Par dni je že minilo, pa jih še kar zbiram, vtise iz pretekle nedelje. Bilo je cel kup presenečenj, čeprav sem sam menil, da imam že nekaj izkušenj na tem področju. Predvsem nisem pričakoval tako velikega odziva, še posebej, ker se je pokvarilo vreme in s tem tudi moj obet na velik odziv. A sem se gladko zmotil! Prišli so, skoraj vsi, ki so najavili svoj prihod so prišli in še nekaj ducatov drugih, nenajavljenih. Kar na običajni tekaški prireditvi pomeni nepriliko in motnjo, vlago in mraz, se je v Kranju izkazalo še za dodatno popestritev: po lužah smo kot mali otroci skakali krog, dva ali tri. Same nasmejane face, pred, med in po teku. Šele takrat mi je vžgalo, pozabljivcu, da sem pet let nazaj, v ravno takem času, prvič bos, v dežju tekal po Ljubljani. Tako je, tudi po lužah. Tudi zaradi luž sem postal bosi tekač. Vse se je tako lepo poklopilo. Pika na i na moj zasebni praznik, moje praznovanje prve petletke.

Medijski cirkus in pomp je bil tokrat okrog bosega teka daleč največji. Nekaj po zaslugi tekaških prijateljev, ki so pomagali novico pripeljati v največje hiše, ostalo tudi po zaslugi našega dela. Ne bom tajil, da mi ni godilo – seveda mi je. Tudi zato, ker sem s tem dobival potrditev, da delamo prave stvari, da gledamo v pravo smer in da širimo pravo znanje. Domišljam si, da je bila za en dan vsa Slovenija naša, od bosonogcev in ob tem se mi kar malo smeji. Seveda pa je fajn, da se je evforija malo umirila in da v miru lahko kujemo nove podvige in postavljamo nove projekte.

A glavni in najpomembnejši razlog, da sem z žarom in z veseljem soustvarjal ta zgodovinski dan je ta, da sem se po letu dni spet srečal z večino mojih bosonogih prijateljev iz vse dežele. Da sem spoznal spet kopico novih, navdušenih ljudi. Neka posebna energija je v teh ljudeh. Kot da smo vsi člani posebnega krdela, ki si deli prav posebno skrivnost, ki običajnim smrtnikom ni dana. Stodvajset ljudi na kupu, večina brez obutve, izjemno! Bosonogce imam najrajši med vsem tekači, ljubi so mi – prav poseben dogodek je, ko spet lahko stisnem roko starostam slovenskega bosega teka, tistim, ki so začenjali, ko še ni bilo množic. Erik, Matej , Tadej in Domen (ki ga tokrat žal ni bilo), Mark, Boštjan, Grega, Irena, David s katerimi smo postali dobri prijatelji in bataljon novih, svežih, nasmejanih.

Naslednje leto bo kdo rekel, da moramo biti spet prvi na svetu, ko smo že dve leti zapored tako uspešno pobrali ta laskavi naziv. A to nima nobene zveze s tem, kar počnemo. Ljudje niso številke, ampak imena, obrazi, stopala. Nismo tovarna bosonogcev ampak talilni lonec zgodb in izkušenj z vseh koncev. Nikoli se jih ne bi naveličal, zato mi je bilo kar malo žal, da se je vse prehitro končalo. Računam na nove, skorajšnje.

Bosi tek je nekaj najbolj enostavnega, če ga prakticiraš od malih nog. Ali pa velik podvig, če si celo življenje skrit za debelimi in podloženimi čevlji. Nihče od nas ne ljubi čevljev in jih vedno z užitkom sezuje – takile dogodki pa prav tistim, ki so malo skeptični sporočajo, da se sme, da se da, da ne boli in da smo nekoč to že vsi znali. Zato, bodite prepričani, spet naredimo takle dogodek. Hvala vsem, ki ste počastili mednarodni dan bosih tekačev z obiskom. In moj poklon tistim, ki se z mano trudijo, da vse štima, pa jih morda sploh ne poznate. Ker brez Igorja, Mitje, Primoža, Marka, Anje, Mojce, Irene in Jureta letos ne bi imel o čem pisati. Hvaležen sem, da jih poznam in da so z mano. Novi lastniki tistih sto parov zbranih čevljev najbrž nikoli ne bodo vedeli, komu naj se oni zahvalijo. Pa to niti ni pomembno. Ponosni ste lahko na dobro delo, ki je bilo opravljeno. Hvala in na snidenje.

Tekat bos okoli po svetu je super dogodivščina. Ko enkrat osvojiš podlago in tehniko, je še lepše. Ko se še navadiš na poglede, komentarje in geste, je še lažje. A kaj, ko smo tudi bosonogci družabna tekaška bitja in nam druščina prija. Sam samcat bos raziskovat tekališča je že fajn, neobvezno, sproščujoče. A v dvoje je lažje. Ali pa v troje. V skupini! Teh prilik v naših koncih ni bilo ravno na pretek v zadnjih letih. Prav je, da to spremenimo.

Ko sem sam začenjal leta nazaj, se je hitro našel kdo od druščine, ki se je kdaj pa kdaj priključil. Potem so se pomalem razgubili ti entuzijasti. Ko so prvi prodajalci začeli ponujat minimalistično obutev, nas je bilo spet več. No, vsaj toliko, da se je na kakšni tekaški dirki našel še kdo v VFF. Nočna 10ka je bila prvi pravi poizkus, da bosonogce povabimo na eno prireditev in jim damo svoj košček asfalta in stisnemo roko. Prijelo se je, ni kaj in zmeraj sem bil navdušen, ko so mi na štart prinašali copate. Škoda je bilo le to, da so se ti vrli fantje in punce razgubili v množici tekačev. In ko se je številka bosih udeležencev krepila – ja, ducat bosonogcev na enem mestu štejem kot občudovanja vredno številko – mi je vedno bolj rojilo po glavi, da bi enkrat, nekje, na enem mestu gostil čimveč in samo bosonogce.

Včasih se prilika ponudi kar sama, tudi ko nanjo sploh nisi pripravljen. Konec lanskega leta sem z veseljem sprejel urejanje slovenskega odseka na mednarodni strani bosih tekačev, Barefoot Runners Society. Kmalu zatem sem bil udeleženih v debati o planih za leto 2011. Ideja je padla. Na 1. maj, ki se uradno deklarira kot Dan bosega teka bodo po vsem svetu organizirana srečanja in tekaške prireditve za bose (minimalistične in tudi ostale) tekače. V čast prazniku, še bolj pa za druženje in popularizacijo tega prvinskega športa. To je bila priložnost, ki sem jo čakal sam in po prvih odzivih na forum sodeč, tudi velika večina ostalih bosonogcev.

Zato vas zdaj z veseljem povabim, da se na praznik dela, 1. maja dopoldne oglasite v Kranju. Lahko ste bosi, lahko ste minimalistično obuti, lahko tudi klasično. Verjamem, da boste vsaj iz radovednosti želeli preizkusiti tudi bosi :). Ja, tokrat boste imeli glavno in edino besedo bosonogci in minimalisti in že komaj čakam, da pokažemo Sloveniji, da nas je vedno več, da smo našli naravni način gibanja in postali boljši tekači.

Vse informacije dobite na spletni strani: http://bositek.si/. Lahko se tudi prijavite na eno od razdalj: 2.5, 5 in 7.5 km. Ne bomo pa samo tekli, ampak tudi preizkušali minimalistično obutev Vivobarefoot in VibramFivefingers (tudi kupili jih boste lahko 20% ceneje), se naučili kak trik o tehniki teka, se družili in spili kako pivo po teku. Med vse udeležence bomo izžrebali par nogavčkov CEP, nekaj parov obutve Feelmax, kakšno Flaško, kapico Capo in še kako presenečenje se bo našlo. Skoraj bi pozabil, prijavite čimprej, da si zagotovite spominsko majčko! Razširite novico, povabite prijatelje in znance, pridite vsaj pošpegat. Ne bo bolelo, verjemite, bo pa hudirjevo zabavno. Se vidimo v Kranju!

ps. če imate minutko časa, vas prosim, da izpolnite Anketo o bosem in minimalnem teku. Hvala!