Manj je več

“Gospodična, ste že videli kdaj take čevlje?
*odkima*
“Niste? Za kaj mislite, da se uporabljajo?”
“Za..hm…v vodo? Za na plažo?”
“Nope. Za tek.”
“Za tek? Nemogoče!”
“Tako je, prav za to. Ker simulira bosi tek, je tudi najboljše obuvalo za naraven in lahkoten korak.”
*nejeveren pogled*
“Ok, greva od začetka :). Ali kdaj hodite bosi?”

Zadnja dva sobotna popoldneva sem preživel v City parku v Ljubljani, ne po nakupih ampak v Tomas sportu, kjer sem puncam iz Terra Plane pomagal pri promociji in testiranju obutve Vivobarefoot. Na vabilo se zmeraj rad odzovem, ne samo zato, ker mi je ta obutev ljuba in jo uporabljam praktično vsak dan, ampak tudi zato, ker je komunikacija z “bosonogci” in tistimi, ki bi to lahko še postali, zmeraj zanimiva. Dialogi, podobni kot je uvodni, ponavadi postanejo debata, dolga vsaj pol ure. Razpravljati o prednostih teka brez obutve, pravilni tehniki teka, zaščiti pred poškodbami in užitku ob teku mi je vsakič znova izziv.

Revolucijo minimalističnega in bosega teka je v Ameriki podžgala uspešnica Rojeni za tek dobri dve leti nazaj. Vplivala je na celotno industrijo tekaške obutve in vsi večji proizvajalci kar tekmujejo, kdo bo prej predstavil svojo linijo minimalistične obutve. Nike, Adidas, Brooks, New Balance, Saucony, Merrel, Fila itd itd. Poleg njih še vsaj ducat novih specializiranih kot so Altra, Skora, Zem, Kigo, Sole runner, Softstar in še cel kup drugih. Pri nas sta najbolj poznani dve znamki, VibramFivefingers, ki obvladujejo večji del trga in Vivobarefoot od TerraPlane. Obe znamki sta bili na trgu še pred svetovno popularnostjo bosonoge tekaške mrzlice in sta na trgu tudi najbolj izkušena. To pride najbolj do izraza pri ponudbi, ko za novega minimalista ni več dovolj, da ima na voljo le en model v eni barvi, ampak na vsak način hoče asortiman različnih modelov, različnih barvnih kombinacij…Ni več dovolj, da prodajaš filozofijo, mora biti tudi design in embalaža. Žal.

Na testiranjih, ki smo jih delali, pa je seveda prav prišlo, da smo imeli obiskovalcem kaj za pokazat. Poleg obutve je bila center našega delovišča tekaška steza s kamero. Vse, ki so želeli, smo posneli med tekom v obutvi in bose. Ja, dovolj je že 30-sekundni počasni posnetek teka v običajni obutvi s primerjavo teka istega tekača brez obutve, da se vidi način pristajanja stopal na tleh. Skoraj brez izjeme so tudi hitri in izkušeni tekači v klasični tekaški obutvi pristajali na peto. Čeprav tekaška steza ni najboljša podlaga za test (je nekoliko mehka, nestabilna in zibajoča), pa je vsak, ki je odtekel še svoj “bosi preizkus” vidno spremenil tehniko pristajanja na tleh. Brez “potuhe” blaženega podplata pristajanje na peto ni bilo več tako privlačno in neogibno je pri vseh (avtomatično) sledil pristanek bistveno bolj na srednji del stopala. Ko smo v zadnjem delu preizkusa dodali še pripomoček za povečanje frekvence koraka (metronom na telefonu, ki ga nastavim na 180 udarcev je idealen), pa se je pri vsakem tekaču že začela kazati tista idealna, lahkotna tehnika. Nihče več ni pristajal na peto, koraki so postali krajši in hitrejši. Vsi, ki so se dali testirat, so zatrjevali, da je bos neverjetno lahko teči – da se takoj opazi razlika. Podobne občutke smo simulirali tudi z obutvijo Vivobarefoot – modeloma Evo in Neo.

Ok, tisto, česar nam nikoli niso povedali pa je najpomembneje: tudi tek je tehnično zahtevna športna disciplina! Tudi tehniko teka je treba vaditi in se je naučiti. Najlaže gre vedno z bosimi nogami. Še vedno ne verjamete? Pri bosem teku ni prav nobene potuhe in vsak napačen korak zaboli. Ko dodaš še par osnovnih pravil, kot je pokončna drža (boki naprej, glava naravnost), pokrčene roke (ne v pravi kot ampak na okrog  45 stopinj), sproščenost v kolenih (rahlo pokrčena in spuščena), hitro frekvenco in kratek čas, ko so stopala na tleh (več si v zraku, manj sil deluje na sklepe in mišice) potem se že približuješ ekonomičnemu in lahkotnemu teku. Drži, da ima vsak tekač svoj izraz  – in da se lahko tudi nekoliko oddalji od zgoraj navedenih pravil.  A osnova ostaja. Če ob vsem tem še narediš tisto, nepogrešljivo – poslušaš sebe, svoje telo, stopala – potem točno veš, kdaj si našel svoj idealni korak. In potem ga hočeš še in še, za vedno.  A previdno: začetek naj bo postopen in zmeren! Kot da bi imeli desetletja noge v mavcu, so tudi noge, ki pridejo iz tekaških copat občutljive in šibke (predvsem v stopalih, mečih in ahilovi tetivi). Zato najprej hoja, hoja, hoja, pa potem počasen tek. Poslušajte se in nikoli čez bolečino! Naj vam bo v užitek in sprostitev.

Sem hotel več pisat tudi o Vivobarefoot, pa me je spet zaneslo. A kaj, ko si ne morem pomagat :). Tema je tako navdihujoča, da ponuja za ure in ure razmišljanja in pogovorov. Vseeno, če se vrnemo k obutvi – ker bosa noga danes ni več družbeno sprejemljiva, ker imamo tudi zimo in ker je na katerikoli podlagi včasih težko biti bos – takrat minimalistična obutev prav pride. Morda boste rekli, da sem pristranski, a preizkusil sem večino ponudbe, ki je na trgu (in tudi prodajam več različnih znamk) a Vivobarefoot se mi še vedno zdi najbolj vsestranska minimalistična obutev. Za vsak dan in tudi za tek, ker so dovolj tenki, dovolj zračni in predvsem dovolj široki, da ne omejujejo naravnega gibanja stopala ob pristanku na tla. Sam imam sedaj v zbirki že EVO, EVOII, NEO, NEO trail in ULTRA. Naslednji na spisku želja pa so AQUA light (samo 3mm podplata!), komaj čakam! Ob priliki, ko bom imel nekaj več časa, pa o vseh napišem še malo daljšo recenzijo.

V Tomas sportu smo se obe soboti imeli super, tistih par ur je minilo prehitro. Spet smo se veliko naučili tudi od tekačev, ki so prišli in upam tudi njim dali nekaj novih spoznanj, pravih napotkov in veliko snovi za razmišljanje. Vsem, ki so kupili svoj par Vivotk pa kajpak čimpogostejšo uporabo :). Če ste zamudili tokrat, vabljeni spet spomladi. Čez zimo pa se lahko oglasite pri meni v Kranju, v Športnem centru Maratonc, kjer boste lahko preizkusili Vivotke in izvedeli kaj novega.

Ps. za konec še uporabna vaja, primerna za dni, ko ni vremena in časa za trening zunaj. Predvsem za tehniko je odlična! http://100up.info/

Pa ne pozabit, zabavno mora tudi bit! http://www.youtube.com/watch?feature=player_embedded&v=theHXQP9Bo0

Kot tekač in kot maratonec čas pojmujem nekoliko drugače kot tisti, ki se s tem ne peča. Kar pomnim, se moje leto ne začenja januarja in končuje decembra, ampak se konča z maratonom in začne spet takoj po njem.  Celo moje odraslo življenje je na en način zvezano z maratonom, posebej z enim, posebnim, ljubljanskim.

Kdaj pa kdaj se dogodki poklopijo in se ustvarja zgodovina. Kot mlad, neizkušen a motiviran tekač, bolje rečeno rekreativec, sem se petnajst let nazaj po naključju spentljal in zaljubil v maraton. Tekal sem, bolj ko ne, za sebe, tista leta pred in med študijem. Mlademu telesu in svežim nogam gibanje dobro dene, zato sem se hitro adaptiral, hitro napredoval. Sicer nisem nameraval, a malo me je le gnalo, da bi tekmoval, zato sem takoj, ko sem videl razpis za 1. Ljubljanski maraton, vedel, da je to to. Prvega ne pozabiš nikoli. Ostalo je zgodovina.

Vsako leto sem se vračal nazaj, po iste občutke in nova doživetja. Kar naenkrat je minilo 15 let, jaz pa spet tam. Drug človek, popolnoma, z novim življenjskim nazorom, s čisto novimi prioritetami. A sentimentalno navezan. Na maraton, ki mi je dal najboljše in tudi najslabše tekaške čase, na odlične sezone, poškodbe, ogromno novih znanstev in prijateljstev. Na ljubljanske ceste.

Že lani, ko so nas vse, jubilante (ki smo vseh 15 maratonov tako ali drugače odtekli v Ljubljani) nagradili z steklenimi kipci, sem si dejal, da bom enkrat prekinil ta niz. Da ga ne bom delal samo zato, da “ostajam v igri”, za vsako ceno in na silo. Nisem si predstavljal, da bom že letos postavil piko na i.

Če sem pred leti tek postavljal visoko na listo dnevnih prioritet in dneva nisem mogel zaključit, ne da bi imel za sabo že toliko in toliko kilometrov, se je situacija zadnja leta počasi spremenila. V vrtincu službenih, družinskih in ostalih aktivnosti tek pride na vrsto, ko je želja res izrazita. Še leto in pol nazaj sem visoko motiviran treniral dnevno za ultre, potem pa mi je, predvsem zaradi manjših a trdovratnih poškodb, motivacija usahnila. Z njo je šla kondicija in želja po več kot občasnem tekanju in nastopanju na dirkah. Tudi letošnje leto v tem pogledu ni izstopalo, zato sem dirke izbiral po pameti in tistih par odtekel v odlični družbi, večinoma bosonog. Vseskozi sem imel v mislih tudi Ljubljano. A me ni skrbelo, maraton mi je bil v vseh teh letih zapisan pod kožo in ni me bilo strah kadarkoli odtekat tistih 42 in drobiž, sicer počasi, a vseeno suvereno.

Maraton moraš spoštovat. Ne glede na to, da sem bil leta v formi, ko mi maratonska razdalja ni predstavljala bojazni, ne glede na to, da sem velikokrat na treningih tekel še bistveno dlje. Ne glede na popularnost ultra tekov v zadnjih par letih v naših krajih, ne glede na to, da v vsej tej tekaški noriji vsi pravijo, “maraton pa ja vsak zmore”. Motijo se in to je bržkone največja napaka “serijskih” maratoncev, ki jih tekaška “industrija” producira zadnja leta, morda desetletja. Lahko se je za maraton pripravit fizično, nekoliko težje a tudi gre, psihično. Tisto, kar marsikomu spodleti, pa je pripraviti se na maratonski tek kot doživetje, seanso s samim sabo, celo užitek. Ne gre za premagovanje telesa, ampak za sodelovanje z njim. Gre za priznanje bolečine, ne le premagovanje. Gre za spoštovanje nečesa, kar si dobil posojeno, nikakor pa ne dano v trajno last. Maraton moraš spoštovat.

Do septembra sem ga še imel, letošnjega ljubljanskega. Potem pa so občutki šli. Tudi zato, ker nisem bil pripravljen. Ne fizično, ne psihično. Ko sem omenil komu, so mi rekli, “boš pa že, stisnil tista dva kroga, za niz gre, ne smeš prekinit!”. Pa ravno za to je šlo, do niza, čeprav je trajal že 15 let, nisem imel nobenega sentimenta več. Pravzaprav se mi je pomalem že upiral. Niz zaradi niza? Kje je smisel?

Čeprav bi lahko, če bi šlo za življenje, stisnil še tisti drugi krog. Pa ga nisem. Letos ne. Brez slabe vesti. Z užitkom sem v odlični Viteški družbi kolegov zabavljačev zaključil enega, spil par piv in odjadral s spomini. Nisem več med posvečenimi? Prava reč. Osvobojen sem. Komaj čakam, da grem spet. Na dva, se razume.

Včasih tisto, kar sam počneš za svojo radost, postane folklora, na kateri visijo tudi tisti, ki nimajo s tem nič opraviti. Včasih moraš zato odločit, da greš po svoje. Vsem tistim, ki kolebate v različnih situacijah med tem kar je “prav” in tem kar je po vaše – dovolite si slednje. Če si ne boste, boste izgubili del sebe. Tudi pri teku. Čeprav le-ta ni najpomembnejša stvar na svetu.

Kaj jaz sedaj pričakujem od teka? Nič. Oz. kot pravi citat v knjigi Rojeni za tek: “Od svojega teka ne pričakujte ničesar, in dobili boste več, kot ste si kdajkoli predstavljali.”

ps. Parafraza naslova na dve trenutno vroči knjigi se mi je zdela primerna. Ker imamo vsi maratonske knjige v sebi. Pravopisne napake gor ali dol.

Ko sem pisal svoj zadnji prispevek na tem blogu, sem neizmerno užival – čeprav sem ga sestavljal skoraj en teden. Navsezadnje sem šele zdaj ugotovil, koliko minimalcev sem pravzaprav v teh letih že spravil na kup in da gre vendarle za industrijo, ne več osamljene lastovke. A ob vsem fotkanju in pisanju sem pozabil na eno, zelo pomembno stvar. Nisem naredil skupinske fotke vseh mojih minimalnih sopotnikov!

Prav je, da napako popravim. In ker se v teh dneh ukvarjam z drugo spletno stranjo, ki bo posvečena bosemu in minimalističnemu teku, ki bo ponudila tudi ugoden nakup minimalcev vseh zainteresiranim, sem združil prijetno s koristnim. Zložil sem torej vse svoje minimalce na kup (kasneje ugotovil, da jih vendarle nekaj še manjka – a ker se na jesen veselim par novih primerkov, počakam do takrat) in jih za arhiv tudi pofotkal. Evo vam fotko spodaj 🙂

Saj vem, minimalist sem, pa bi se s tole zbirko lahko mirno kosal z marsikatero žensko garderobo za čeveljce. A za svojo radovednost imam vendarle lahko takole pregreho, mar ne?

ps. ne pozabite obiskati bositek.si – morda si najdete kaj uporabnega tudi zase.

Z bosim tekom se pečam že več kot štiri leta, le nekaj manj pa poznam in eksperimentiram z minimalistično obutvijo. Tržna niša, ki jo je sramežljivo v tistih pionirskih časih začenjal Vibram s svojimi petprstniki je prerasla v samostojno obutveno panogo z nešteto modeli, ponudniki in možnostmi. Ja, tudi pri nas, v nekoliko konservativni Sloveniji se ljudstvo prebuja in se želi obuvati v lažjo, manj blaženo, bolj zračno obutev, ki omogoča boljši občutek podlage. Ker imam z vsemi možnimi “bosimi čevlji” že nekaj izkušenj, jih želim tule podeliti z vami.

Temu lahko rečemo tudi test, ocena ali pa zgolj pribeležke ob raznovrstni obutvi. Pa začnimo!

Vibram Fivefingers

Moja prva minimalistična obutev, ki sem jo spoznal že leta 2007.  V osnovi so bili izdelani za jadralce, a so po naključju prišli v roke tekačem in revolucija se je začela. Unikaten dizajn, tenak podplat in zelo odzivni copatki so me spremljali na več maratonih in ultramaratonih. Sam še vedno najbolj cenim model Sprint, predvsem ker je odprt, lahek (cca. 150g), lažji za obuvanje in ima še originalni, tanjši Vibramov podplat (2,5mm). Začel sem sicer z modelom Classic (ker drugih v slo ni bilo), med drugim pa sem tekel tudi že v najnovejših Bikila in Speed. Zadnja dva imata novejši, bolj izpopolnjen podplat (4mm) in boljše materiale na gornjem delu. Speed imajo tudi vezalke, za tekače z visokim nartom ali željo po res optimalnem zavezovanju. Zelo popularen postaja tudi model Komodo, ki je robustnejši in nekakšna evolucija modela KSO. Zanimiv je tudi model KSO Trek, izdelan iz kengurujevega usnja, zelo mehak, topel, z ekstra strukturiranim podplatom za najtežje terene. Temu primerna je tudi visoka cena, pri nas 150€. Morda velja omeniti še model Moc, v celoti usnjen z le nekaj malega gume na kritičnih delih podplata. Izjemno udoben, lahek in tenak, a zelo neprimeren za karkoli drugega, kot npr. indvidualne dvoranske športe, npr. jogo. Podplat se  namreč v stiku z asfaltom strga kot bi mignil.

Prednosti: lahka, zračna obutev. Posebej pri osnovnih modelih zelo tenak in na podlago odziven podplat. Izviren dizajn s prsti, ki niso omejeni na zmeraj, preozke čevlje fiksne širine, možnost pranja v pralnem stroju.
Slabosti: nekoliko zamudno obuvanje, hitrejše ohlajanje ločenih prstov pozimi, predebel podplat na novejših modelih, cena

Na fotkah levo lahko vidite VFF Bikila od zgoraj, s strani in podplat, ki je novejši in bolj dodelan. Za primerjavo še VFF Classic od zgoraj in podplat ter VFF Moc, usnjeni copatek in najlažji v družini.

Ocena: 8/10
Vsekakor priporočam vsem, ki se podajate v športne minimalistične vode. VFF o odlični za hojo, tek, dvoranske športe, izkušeni se bodo dobro znašli v njih tudi v hribih. Podplat je neuničljiv, gornji del pa se da tudi zašiti. Obvezno z njimi probat tudi na makadam!

Vivobarefoot

Pri Vivobarefoot je štorija čisto drugačna. Terra Plana, angleško čevljarsko podjetje je bilo dolgo časa poznano po svoji modni obutvi. Blagovno znamko Vivobarefoot so razvili kot manjši dodatek svojim linijam, potem pa se je začel bosonogi bum in Vivobarefoot je sedaj vodilna znamka pod okriljem podjetja. Sam sem jih prvič srečal leta 2009, a sprva nisem bil navdušen nad njimi. Po VFF in Feelmaxih so se mi zdeli pretežki in s predebelim podplatom. Potem pa sem naredil z njimi nekaj daljših tekov in ugotovil, da so pravzaprav odlično tekaško obuvalo. Odstranil sem namreč vložek, nataknil najtanjše nogavice in brez težav odtekel tudi maratonsko razdaljo. Z slabimi 3 mm podplata so še vedno zelo odzivne, zgornji mrežasti del pa dovolj zračen tudi za vroče vreme. Model EVO je tisti, ki sem najprej uporabljal. Še vedno dovolj formalen, da sem ga lahko nosil tudi za vsakodnevne opravke,celo nekajkrat v službo. Nekoliko bolj dodelani so EVO II, zgornji poliuretanski mrežasti del pa je še ojačan z najlonsko podlogo. Za mokre in zimske teke so bili ravno pravšnji. Resnično navdušen nad Vivoti pa sem postal, ko sem dobil svoj testni par modela Neo. Najširši čevelj, ki sem ga kdajkoli obul, uporaben za vsakodnevno nošenje,a še vedno dovolj zračen. To jesen pride k nam tudi novi model Neo Trail, s katerim Vivobarefoot želi pokriti še zahtevne tekaške terene in hribovske avanture. Vsekakor ga že nestrpno čakam!

Levo lahko vidite model Evo II od zgoraj, od strani in tudi njegov trpežni podplat. Model Neo na zadnjih dveh slikah pa je eden mojih najljubših.

Prednosti: izgleda kot klasični čevelj, posebej model Neo je dovolj širok, da je vedno udoben, možnost odstranitve vložka, pranje v pralnem stroju, trpežnost podplata, izdelano ekološko iz gume in poliuretana
Slabosti: neugoden pregib nad prsti (po nekaj tekih se unese), preobčutljivost gornjega dela na ostre predmete na težjih terenih, cena

Ocena: 8/10, za NEO pa 10/10
Priporočam vsem, ki želite minimalističen čevelj, ki ne bo samo za športno uporabo. Idealen, če se vam ne da odgovarjati na vprašanja mimoidočih (pri npr. VFF jih boste dobili veliko). Podplata ne boste uničili niti na najtrših terenih. Obujte jih za v službo ali v mesto, noge bodo hvaležne!

Feelmax (ni več na trgu)

Začel se bos nekaj let nazaj in sem morda tudi zaradi tega občutljiv pri minimalistični obutvi. Hitro me zmoti debelina podplata, teža copata in odzivnost. Potem, ko sem nekaj časa tekel v VFF in razbil nekaj parov, sem iskal podobne, cenovno ugodnejše variante na trgu. Po sreči in naključju sem naletel na finsko podjetje Feelmax, ki je razvilo minimalistično obutev za športnike. Čevlji so bolj spominjali na šolske copatke in to me je animiralo, da sem si naročil svoj par modela Panka. Brez nogavic sem bil na prvem, 10km teku do krvi ožuljen in skoraj sem obupal nad njimi. A sčasoma sem jih, sedaj z nogavicami, osvojil, še bolj, ko mi je na noge prišel model Niesa, s katerim sva začela dolgotrajno zvezo. Ogromno kilometrov sem opravil v njih, naredil svoj najdaljši tek v kosu in v etapah, ter najhitrejšo Logarsko v življenju. Všeč so mi bili, ker so bili izjemno tenki, le 1,3mm podplata so imeli, ter bili izjemno lahki (100g za čevelj). Kasneje je bil lansiran še posebni tekaški model Osma z malo debelejšim podplatom in boljšo strukturo.  Žal pa je podjetje propadlo in čevlja, ki se je lepo prijel tudi v Sloveniji, ni več mogoče dobiti na naših policah. Ker je trg izgubil najtanjši minimalistični čevelj vseh časov, je že čas, da pride na njegovo mesto drugi.

Levo lahko vidite štiri različne modele na fotkah, Niesa bele in črne, Osma in Kuusa. Za primer še podplat od Niese, najtanjši podplat med vsem ter za konec še podplat modela Osma.

Prednosti: zelo lahek, izjemno tenak podplat, možnost pranja v  pralnem stroju, ugodna cena (bili so dobrih 60€), lahko obuvanje
Slabosti: podplat se je na robovih izrabil dokaj hitro, za tople dni je bil precej vroč, Niesa so bili previsoki na gležnjih, brez profila

Ocena: 9/10
Feelmaxi so lepo dopolnjevali ostalo paleto minimalističnih čevljev na trgu in res je škoda, da jih ni več. Že leta 2009 sem jih priporočal vsem, ki so želeli izkusiti občutek bosega teka, pa niso imeli poguma, da bi se popolnoma sezuli.  Čevelj, ki ga najbolj pogrešam med minimalci!

Softstarshoes

Softstar je ameriško družinsko podjetje iz Oregona, ki že desetletja dela mokasine in otroške čevlje. Njihovi copatki so iz ročno obdelanega ovčjega usnja, res mehki in zelo udobni. Dve leti nazaj so na trg lansirali tudi športni model čevlja, malo netipičen glede na njihovo ponudbo, a se je takoj prijel. RunAmoc je v osnovi dokaj preprost tekaški copat, ki izgleda kot “žakeljček”. Podplat je iz 2mm Vibrama, gornji del pa iz naluknjanega, zelo mehkega usnja. Vezalka na vrhu pomaga v toliko, da copat lahko fiksiraš nad gležnjem. O čevljih sem najprej veliko prebral, potem pa si naročil svoj par, bolj iz radovednosti kot iz resnih tekaških namenov. A me je presenetil! Podplat je ravno prav tenak, da čutiš vsak kamenček, gornji del pa dovolj širok in predvsem mehak, da se ne nikakor ne moreš ožuliti. Še zmeraj me zezajo, ko me vidijo teči v njih, a meni so prikladne za kakršenkoli poljuben tekec. Čaka me še maratonska razdalja v njih. Žal se jih v Sloveniji ne da dobiti, lahko jih kvečjemu naročiš preko njihove spletne strani.

Na levi fotka RunAmoc od zgoraj, od strani in Vibramov podplat.

Prednosti: Lahki, tanki, zračni, mehak zgornji del, lahko obuvanje
Slabosti: podplat je težji od gornjega dela, kar je opazno predvsem v dežju, cena (zaradi poštnine)

Ocena: 8/10
Če bi bil podplat še malo tanjši, bi lahko postali novi Feelmaxi. Za vse avanturiste, ki želijo preizkusiti, kako te v tekaškem čevlju ne žuli niti najmanjši šiv. Če bi kdo naročil, naj se mi javi, bomo skupaj oddali in prihranili na poštnih stroških.

Sole Runner

Znanec oz. ene vrste poslovni partner iz Nemčije, s katerim sva se spoznala preko sejmov in Feelmax obutve, je sam razvil svojo linijo minimalistične obutve. Imenoval jih je Sole runner in v designu uporabil precej prednosti Feelmaxov. Podplat je trpežnejši, gornji del je mehkejši, sistem vezalk je naprednejši. Pri modelu T1 Allrounder moti morda previsok jezik in dejstvo, da so precej vroče v toplem vremenu. Sam sem v njih tekel le dvakrat in sem bil prijetno presenečen. Res dobro tesnijo, podplat je debel samo 1.5mm, posamezni čevelj pa nima več kot 150g. Ko k nam pride še model FX Trainer, ki bo še bolj športno orientiran, nižji in bolj zračen pa že lahko pričakujemo copat, ki bo tudi za daljše tekaške preizkušnje kot nalašč. Verjamem, da bodo odzivi s terena pospešili tudi izboljšave čevlja, tako funkcionalne kot oblikovne in dizajnerske.

Na Slikah vidite Sole Runner T1 od zgoraj, od strani in njegov podplat.

Prednosti: lahki, zelo trepežen podplat, vodoodporni tudi v večjem nalivu, pranje v pralnem stroju, cena
Slabosti: visok jezik, predebel in vroč zgornji del, velikostni sistem, ki je za 1-2 številki večji kot običajno

Ocena: 8/10
Ker je bil narejen na hitro, jim oprostim, da so copati nekoliko bolj grobi in na prvi pogled zgolj funkcionalno privlačni. Vsekakor pa so vredni svojega denarja in pričakujem, da bodo kmalu zavzeli trg najbolj odzivnih čevljev med minimalisti. Če za prve minimalistične čevlje ne želite dati veliko denarja, so Sole runner odlične za začetek!

Huaraches – doma izdelani sandali

Ste prebrali Born to run od Chrisa McDougalla? Ne? No, notri med drugim nastopajo Tarahumare, indijanci iz Mehiških kanjonov, ki so odlični tekači in se obuvajo v doma narejene sandale iz rabljenih avtomobilskih gum. V knjigi nastopa tudi Barefoot Ted, ultraš, ki je med drugim eden od pionirjev bosega teka in raziskovalec minimalističnih možnosti. Pri svojem obisku v Mehiki se je navdušil nad njihovo obutvijo in začel sam izdelovati podobne sandale. Kontaktiral sem ga preko mejla in od njega kupil prvi komplet za izdelavo lastnih huaraches – kos vibram gume in dve dolgi usnjeni vezalki. Postopek izdelave je potem sila preprost: svoja stopala narišeš na papir, izrežeš obrise, jih nalepiš na Vibramov kos gume in izrežeš. Potem na treh mestih narediš luknje (jaz sem prvič to delal kar s škarjami), skozi potegneš vezalko in voila, imamo sandale! Nekaj umetnosti zahteva prvo zavezovanje, a po nekaj tekih  sem imel vse skupaj obuto v nekaj sekundah. Čeprav izgleda, kot da boš s sprednjim delom stalno drsal po tleh, pa pri teku temu sploh ni tako. Odlično se obnesejo, nekako tako kot dodatna koža na podplatu. Tudi dokaj trda usnjena vezalka se sčasoma zmehča. Maratonsko razdaljo (po makadamu!) sem zmogel brez žuljev, so me pa podplati pekli podobno kot po bosem maratonu na cesti. Odlično!

Slikice prikazujejo Huaraches z vseh zornih kotov.

Prednosti: zračnost, enostavnost, minimalizem, cena, trpežnost, pravo minimalistično obuvalo
Slabosti: zavezovanje, trda vezalka (se zmehča)

Ocena: 10/10
Če hočete najboljši približek pravi minimalistični obutvi, potem si morate omisliti par huaraches. Sam se doslej izdelal že dva para, ko najdem nov material za vezalke, pa bom še kakšnega. Cenovno gre za daleč najcenejše obuvalo, material me ni stal več kot 30€ za par. Čiščenje je preprosto, uporaba vsestranska. Le na komentarje in radovedne poglede se boste morali navaditi.

Kigo

Dejstvo, da je ameriški trg tisti, ki ponuja največjo paleto minimalistične obutve, ni presenečenje. Navsezadnje se prodaja te obutve tam meri v milijonih parov. Izdelovalci minimalistične obutve rastejo kot gobe po dežju. Ena od teh, novih blagovnih znamk je Kigo. Nekaj parov sem si za test naročil v lanskem letu. Preizkusil sem modela Edge in Curve. Kljub na prvi pogled zanimivi izdelavi, pa mi nobeden ni ustrezal, ne za hojo, še manj pa za tek. Predebel podplat, ki dejansko ne omogoča občutenja podlage, preozek v sprednjem in srednjem delu čevlja ter predolg prednji del, ki spominja na turške sandale. Pri hoji sem imel venomer občutek, da bom zvrnil nogo. Po drugi strani pa žena prav uživa v svojem paru in ji na nogo sede kot ulit. Po primerjavi sem ugotovil, da tovrstni čevljčki trenutno bolj ustrezajo ženskim nogam, zaradi izdelave in dizajna. Upanje za naprej vliva novi model Drive, ki naj bi štartal letošnjo jesen.

Na slikicah Kigo Edge z vseh zornih kotov. Podplat ima zanimiv krožni vzorec.

Prednosti: zračen zgornji del, odstranljiv vložek, ekološki materiali, cena
Slabosti: preozko kopito, predolg sprednji del, predebel podplat, neuporaben za športne aktivnosti

Ocena: 6/10
Vsekakor je pametno najprej pomeriti, potem šele kupiti. Zaenkrat se jih da kupiti samo preko interneta, iz ZDA. Priporočam ženskam, ki rabijo alternativne sandale za vsakodnevna opravila, žal pa za resno športanje ne bodo prave. Ko dobim model Drive, bom morda lahko dal boljše priporočilo. Če želite videti, kako izgledajo, me kontaktirajte.

Naslednjih znamk še nisem resno preizkusil, a jih poznam in jih večino še bom temeljito testiral.

Nike Free: čeprav ga na veliko oglašujejo kot minimalistični copat, pa sam o tem še nisem prepričan.  Že na prvi pogled Free spominjajo na klasične tekaške copate, imajo dvignjeno peto in sorazmerno debel podplat. Mehkost le-tega jih kvečjemu oddaljuje od minimalističnega sveta. Obul sem jih samo enkrat, v trgovini, tekaško se z njimi še nisem udejstvoval. Zaenkrat ocena 5/10, ko jih testiram pa napišem še kaj več.

Merrel: priznati je treba, da se pri Merrelu znajo lotiti posla dosledno in strokovno. Postavili so svoje barefoot spletišče, angažirali nekaj bosonogih strokovnjakov, izdelali celovito marketinško kampanjo. Vse skupaj se pozna tudi na prodaji, celo pri nas v Sloveniji se med minimalisti najbolje prodajajo. Pa so šele letos prišli na police! Sam sem jih mel priložnost na hitro preizkusiti, a so se mi zdeli nekoliko preveč robustni za pravi bosonogi občutek in nekoliko preozki, predvsem v srednjem delu. Dokler jih ne testiram na hribovskem terenu, za kar so tudi namenjeni, težko rečem kar več. Prav gotovo je model Trail Glove prvi na mojem seznamu za testiranje. Zaenkrat ocena 7/10.

Skora: ameriško tržišče bo kmalu preplavilo morje minimalistov (in tudi wannabe-jev), ker se tam bosonogi način športanja skoraj prebija v mainstream. Eden od novih igralcev je Skora, ki že eno leto rajca z novim pristopom ki minimalistični obutvi. Vendarle, po prvih skicah sodeč za kakšno revolucijo vendarle ne bo šlo, zadeva zna biti podobna produktom, ki so že na trgu. Trenutno napovedujejo lansiranje za pomlad 2012, počakajmo pa bomo videli. Za začetek si zaslužijo 7/10.

Altra: še eden iz ameriških logov, ki kombinira standarde, ki jih uvaja minimalistični trg. Tako kot za Skoro je tudi pri Altri vprašanje, če bodo (oz. če imajo sploh namen) kdaj postali svetovni igralec, vsekakor pa že z delom trga čez lužo lepo shajajo. Mene zanima samo model Adam, ki je pravzaprav edini minimalist v njihovi ponudbi. Morda ga dobim že letošnjo jesen. Za pogum in izgled 7/10.

V kratkem bom torej imel spet delo, vedno več pravzaprav, ker se na tem področju dogaja in brbota s svetlobno hitrostjo. Se že veselim! 🙂

Na hitro morda še o kriterijih, ki jih sam smatram, da definirajo minimalistično obutev.
– tanek podplat, ki omogoča občutenje podlage (s podplati, ki so debelejši od 5mm se to že težko dosega),
– “zero drop”, se pravi, da peta ni dvignjena glede na prednji del,
– enostavna zgradba brez EVO vmesnikov, stabilizatorjev in blaženja (nekateri zgoraj omenjeni to pravilo že kršijo),
– čim nižja teža čevlja, zračnost zgornjega dela in občutek lahkosti.

Do gornjih ugotovitev sem prišel z lastnimi testi in preizkusi, z izkušnjami kolegov bosonogcev iz z odzivi strank v trgovini ŠC Maratonc, kjer se pečam z minimalističnim programom. Predvsem se mi zdi, da sodobni bosonogec in minimalist ne dobi dovolj informacij, ko kupuje svoj par obutve. Sam se zato trudim, da so uporabne informacije na prvem mestu. Za morebitna vprašanja me lahko kontaktirate po mejlu ali telefonu, lahko pa se tudi oglasite v trgovini, pa kakšno rečemo. V kratkem bom lansiral tudi spletno trgovino za ugodne nakupe minimalne obutve – bositek.si. Oglasite se kaj, z veseljem pa sprejemam tudi predloge in kritike. Srečno!

Radenci, zadnja leta sinonim za maraton v peklenskih temperaturah, koncert rešilcev in dehidracijo. Najstarejši slovenski maraton. Eden redkih pravzaprav. Množičen, najbolj na krajših razdaljah. Morda pogoji niso najbolj v prid množičnosti na klasični razdalji. Pa ni bilo zmeraj tako. V 80-ih, zlatih letih slovenskega maratona, je maraton (!) Radence teklo že precej več ljudi. Termin je bil mesec dni prej, dandanes bi bilo to idealno. A hudiča, ko je enkrat prišel sneg, pa se je vse premaknilo na pomladni maj. Ki je sčasoma postal poletni maj.

Tradicija vleče. Štirinajst let je že, ko sem bil prvič tam, na najdaljši se razume. Ob 3h popoldne je bilo krepko čez 30, soparno ko v savni in v enem krogu. Čez Avstrijo, čez Soboto. Čez res dolge ravnice brez vode. Sem se kdaj zaklel, da tja pa ne pridem več? O ja, več kot enkrat. Pa sem se zmeraj spet prikazal, parkrat na polovički, zadnje leta pa z užitkom, to resno mislim, samo še na dolgi. Predlani v VFF, lani v Feelmaxih. Letos sem bil že naštelan, da grem po sveti gral bosih maratonov. A (hvalabogu, pravzaprav) premalo laufanja od zime sem je zmanjšalo apetite. Kolega Tilen, pravi bosonogec, je lani počil piko in v dokaj zmernih temperaturah naredil celega. Bos. Jaz sem se šel letos zadovoljit s polovičko. Potolažil sem se, da bo en krog čisto dovolj, da prečekiram asfalt na celi progi.

Ob pol desetih je bilo vreme lepo in prijazno. Asfalt prijeten in topel. Marko Filipič, po novem Barefoot Mark, je, ko sva stala v štartnem boksu, našel navdih, sezul svoj Fingerse in se zarežal ko maček. Zaigralo mi je srce, dva bosa na cesti, tole gre pa zares, malo placa prosim. Pa sva šla, v koloni in za njo, na epski bosi krog.

Zanimivo, kako stopala hitro povejo, kaj si mislijo o tem, da jih pelješ malo šetat. Super je bilo, prvih pet, šest kilometrov, kit bi tekel po lepi in mehki podlagi. Gladko, sveže, tekoče. Da bi bilo do konca takole, sva obadva v en glas zamrmrala nekje na 8 kilometru. Počasi je postajalo toplo pod podplati, a zaenkrat se je še dalo zdržati. Potem pa so tudi prekmurske ceste pokazale svoj malo bolj grobi obraz in naju od 11 pa do 16 kilometra testirale, koliko bosonogcev je zares v naju. Tolažba? Predvsem ta, da nisva tekača na maratonu, ki bi morala iti v še en samomorilski krog.

Takrat se mi je zdelo precej huje kot sedaj, ko za mašino sedim bosonog in ohlajen. A , ko imajo podplati za sabo 15 ali 18 kilometrov vedno toplejšega, na trenutke tudi ostrega asfalta, potem niso več za hece. Nekje pred 19 kilometrom sva spet prišla na cesto, tisto glavno, po kateri smo začeli prva dva kilometra. Razbeljena kot vroča peč in hrapava kot sirkova krtača. Se je v dveh urah vse spremenilo? Je nekdo posul šodr po prej lepi, mehki podlagi? Bela črta (ker modre, maratonske ni bilo) je bila najin rešitelj. Malo manj vroča, malo bolj mehka. Trpela sva oba, priznam, a vesel sem bil, da sva bila oba bosa, da sva se spodbujala in se vlekla do cilja. Do 12 sem si obljubil da bova v cilju in pred prvim maratoncem. In oboje je uspelo.

Podplati ti veliko povedo, če hočeš poslušat. Ok, včasih te tudi malo zavedejo, a verjamem, da dobronamerno, ko te želijo zaščitit pred poškodbo. Obema se je zdelo, da kak žulj nama pa sigurno ne uide, a ko sva se pridružila našim na travniku o žuljih ne duha ne sluha. Občutljiva koža, to ja, a poškodb in težav prav nič. Nazdravila sva s pivom, dala noge v luft, priznam enega tudi skadila. A je bilo kaj proslavljati, Mark je postal eden redkih, ki se je vpisal med slovenske bose (pol)maratonce.  Čestitke še enkrat! Upam, da nas bo kmalu še več.  Se vidimo na Nočni!

Čisto nepričakovano sem tisto jutro, ko sem stopil na balkon, uzrl jasno, modro nebo, brez oblačka. Obetal se je lep, pravi spomladanski dan. Vsevišnji in ostalo vremenarji tam gori imajo očitno radi bosonogce. Slutil sem, da bomo tokrat naredili nekaj posebnega. Razpoložen sem bil olimpijsko, že leta ne tako dobro pred tekaško dirko.

Na en način smo ustvarjali zgodovino, sestavljali nekaj, kar se je par let nazaj zdelo bolj kot trapasta ideja in neuresničljiva želja. Kdorkoli je kdaj bos ali v minimalni obutvi stopil na kako tekaško progo, je slekoprej ugotovil, da je redka žival in objekt različnih observacij naključnih mimoidočih. Saj ne, da bi bilo to vedno tako moteče, večkrat dovtipni komentarji popestrijo dan in sprožijo zanimive pogovore. A včasih godi biti sam, neopažen, skrit. Ker se ti ne da odgovarjat. A vedno najbolj godi, ko si v družbi drugih bosonogcev, sproščen, ne meneč se za ostale kibice naokrog, v lahkotnem bosem teku.

Teh prilik je bilo, žalibog, doslej bolj malo. Našli smo se, semtertja, po dva ali trije in odtekli kak blejski krog, kako primorsko rundo, kak kranjski odsek. Tudi zato smo že leta 2008 na Nočni 10ki prvi in edini v Sloveniji uvedli boso kategorijo. Da bi dobili več bosih na kup. Marsikdo je zavijal z očmi, mnogi so se režali, ah, saj folk ni toliko nor kot vi. Pa so prišli. Lani jih je bilo že ducat.

A kaj, ko se med večtisočglavo množico zgubijo ti žlahtni tekači. Zato me je že lep čas grizlo, da bi enkrat, nekje postavili tek samo za bosonogce. Da nas vsi obuti vidijo in da tudi njih prime, da bi se sezuli. Prilika in ideja sta prišli nepričakovano. Prijatelji iz Barefoot Runners Society (BRS – društvo bosih tekačev) so predlagali, da bi 1. maj označili kot International Barefoot Running Day (IBRD – svetovni dan bosega teka). Temu dnevu v čast bi se po celem svetu prirejali tudi bosonoge tekaške prireditve, tudi z namenom, da v enem dnevu zberemo skupaj čimveč bosih tekačev in pokažemo, da smo gibanje, ki ni zanemarljivo in se krepi. Ideja se mi je takoj vsidrala v možgane, enkrat sem potem na hitro izrisal krogec na Mapmyrun in zadeva je bila potrjena. Z detajli se nisem obremenjeval, spet sem bil vesel, da delamo nekaj novega, še bolj pa tega, da nas bo končno na kupu več bosonogcev. Idejo sem namreč omenil par kolegom in znancem in pozitiven odziv mi je bil dovolj, da se bil prepričan, da ne bom sam skakal okrog brez obutve.

Velike stvari večkrat terjajo malo vložka, a ravno na pravih mestih in ob pravem času. Že v štartu sem imel dober občutek, pozitivna energija je sevala in ko sem na hitro postavil spletišče, naročil majčke,  naredil par objav na FB, poslal par novičk naokrog, so se zadeve začele odvijate same od sebe. Najprej iz radijskih hiš, ker jim je bilo zanimivo in novo. Radio Kranj, Sora, Aktual. Novinarka na Radiu Belvi ni verjela, da se da bos preteči maraton in šele po daljšem pogovoru, ko sem jo moral skoraj prepričat, da se mi ni sfrkljalo, je vzela to možnost kot izvedljivo. Moderator iz Radia1 me je dobil ravno med trasiranjem proge, ko sem sopihal kot konj. A je bil zelo prizanesljiv. Piko na i medijski izpostavljenosti so dali še spletni portali, od siola do tekac.si, odlično je sovpadlo Nedelo, pa seveda lokalna GTV in končno tudi nacionalka. Ja, 1. maj odslej ni več samo praznik dela.

Vzdušje, kot ga ne pomnim, je vrelo in se mešalo v tistih dopoldanskih urah pred trgovino na bazenu. Znane face, nasmehi, precej novih obrazov, s katerimi pa smo bili v hipu domači. Ko sem vodil mini delavnico oz. predstavitev bosega teka pred štartom začuda nisem imel kaj dosti treme. Užival sem, vseskozi mi je šlo malo na smeh. Potem smo štartali z otročki; kako lepo je videt te neobremenjene človečke, ki so jim bose noge najbolj naravna oblika obuval. Menda smo bili eni redkih na svetu, ki so ta dan sezuli tudi otročke za tek, a ravno naslednji rod je tisti, ki tovrstno stimulacijo in svobodo najbolj rabi.

Brez posebnih štartnih procedur smo točno ob uri šli na cesto še z glavnino. Malo pred štartom sem videl samo veliko množico čakajočih bosnogcev in sem jih povedel na cesto, je bil občutek res fenomenalen. Ena najljubših fotk s celotnega dneva je tale, ki jo je malo po štartu posnel Mitja, odlična kompozicija. Cela cesta nas je in prihajamo okrog ovinka, močni, suvereni, bosi. Še zdaj me strese, ko jo pogledam. Uspeli smo, bosonogci.

Krog, 2 kilometra in pol, za nekatere tudi dva kroga, za veliko število tudi trije. Kak žulj semtertja, lepo zmasirana stopala, en kup režanja. Potem pa smo vsak s svojim pivom v roki paberkovali. Kakšni pogledi, ko so prihajali obiskovalci na bazen in kar naenkrat okrog polno bosonogcev. Noro, zabavno, odbito. Žal mi je bilo, da nismo imeli še več časa, za pomenit se imam z vsakim še ogromno, prilika upam, da bo še, kmalu. Vem, da je bilo za uspeh celega dneva neobhodno, da so Igor, Mark, Anja in Mitja pridno delali in sestavljali to zgodbo. Vesel in hvaležen sem za super ljudi in odlično ekipo, ki me obkroža. Navsezadnje je bila tudi trgovina vseskozi nabito polna in toliko Vivobarefoot in Vibrafivefingers copat že dolgo ni bilo stestiranih.

Po zbiranju vtisov in urejanju fotk nas je razveselila še ena novica. Slovenski bosi tek v Kranju je med 48 tekaškimi eventi na 5 kontinentih in v 13 državah pribeležil največjo udeležbo! Kakšen poklon, kakšna čast! Imeli smo tudi najmlajšega tekača med vsemi in bržkone tudi najboljšo medijsko pokritost. Če sem doslej dvomil v to, da je v naši ljubi deželici bosi tek domač in razširjen, sedaj spreminjam mnenje. Najboljši smo, dragi moji bosonogci in ponosen sem na vas, ko skupaj pišemo te velike zgodbe. Hvala vam, da ste nas počastili z obiskom, obljubim, da ga čimprej vrnemo. Naj vam stopala dobro služijo!

več fotk še na: Vitezi (Avtorji Motja Štern, Igor Zonik, Anja Černe) ,  Blaž Humerca in Bosa noga.

Tekat bos okoli po svetu je super dogodivščina. Ko enkrat osvojiš podlago in tehniko, je še lepše. Ko se še navadiš na poglede, komentarje in geste, je še lažje. A kaj, ko smo tudi bosonogci družabna tekaška bitja in nam druščina prija. Sam samcat bos raziskovat tekališča je že fajn, neobvezno, sproščujoče. A v dvoje je lažje. Ali pa v troje. V skupini! Teh prilik v naših koncih ni bilo ravno na pretek v zadnjih letih. Prav je, da to spremenimo.

Ko sem sam začenjal leta nazaj, se je hitro našel kdo od druščine, ki se je kdaj pa kdaj priključil. Potem so se pomalem razgubili ti entuzijasti. Ko so prvi prodajalci začeli ponujat minimalistično obutev, nas je bilo spet več. No, vsaj toliko, da se je na kakšni tekaški dirki našel še kdo v VFF. Nočna 10ka je bila prvi pravi poizkus, da bosonogce povabimo na eno prireditev in jim damo svoj košček asfalta in stisnemo roko. Prijelo se je, ni kaj in zmeraj sem bil navdušen, ko so mi na štart prinašali copate. Škoda je bilo le to, da so se ti vrli fantje in punce razgubili v množici tekačev. In ko se je številka bosih udeležencev krepila – ja, ducat bosonogcev na enem mestu štejem kot občudovanja vredno številko – mi je vedno bolj rojilo po glavi, da bi enkrat, nekje, na enem mestu gostil čimveč in samo bosonogce.

Včasih se prilika ponudi kar sama, tudi ko nanjo sploh nisi pripravljen. Konec lanskega leta sem z veseljem sprejel urejanje slovenskega odseka na mednarodni strani bosih tekačev, Barefoot Runners Society. Kmalu zatem sem bil udeleženih v debati o planih za leto 2011. Ideja je padla. Na 1. maj, ki se uradno deklarira kot Dan bosega teka bodo po vsem svetu organizirana srečanja in tekaške prireditve za bose (minimalistične in tudi ostale) tekače. V čast prazniku, še bolj pa za druženje in popularizacijo tega prvinskega športa. To je bila priložnost, ki sem jo čakal sam in po prvih odzivih na forum sodeč, tudi velika večina ostalih bosonogcev.

Zato vas zdaj z veseljem povabim, da se na praznik dela, 1. maja dopoldne oglasite v Kranju. Lahko ste bosi, lahko ste minimalistično obuti, lahko tudi klasično. Verjamem, da boste vsaj iz radovednosti želeli preizkusiti tudi bosi :). Ja, tokrat boste imeli glavno in edino besedo bosonogci in minimalisti in že komaj čakam, da pokažemo Sloveniji, da nas je vedno več, da smo našli naravni način gibanja in postali boljši tekači.

Vse informacije dobite na spletni strani: http://bositek.si/. Lahko se tudi prijavite na eno od razdalj: 2.5, 5 in 7.5 km. Ne bomo pa samo tekli, ampak tudi preizkušali minimalistično obutev Vivobarefoot in VibramFivefingers (tudi kupili jih boste lahko 20% ceneje), se naučili kak trik o tehniki teka, se družili in spili kako pivo po teku. Med vse udeležence bomo izžrebali par nogavčkov CEP, nekaj parov obutve Feelmax, kakšno Flaško, kapico Capo in še kako presenečenje se bo našlo. Skoraj bi pozabil, prijavite čimprej, da si zagotovite spominsko majčko! Razširite novico, povabite prijatelje in znance, pridite vsaj pošpegat. Ne bo bolelo, verjemite, bo pa hudirjevo zabavno. Se vidimo v Kranju!

ps. če imate minutko časa, vas prosim, da izpolnite Anketo o bosem in minimalnem teku. Hvala!

Zadnje čase bolj malo zahajam v športnem trgovine, predvsem v tiste, kjer prodajajo športno obutev. Praviloma  zase tam ne najdem ničesar, vidim le skladovnice podložene in sorazmerno okorne obutve, ki se med sabo razlikuje le po barvnih kombinacijah in imenu. Kot bosi in minimalistični tekač pač doslej nisem imel kaj iskati v takih trgovinah. Dejstvo, da sem preteklo sobotno dopoldne preživel v eni od teh trgovin pa nakazuje, da so se časi za nas, minimaliste, začeli obračati na bolje.

Minimalistična obutev sramežljivo a z zanesljivim korakom prihaja na police trgovin s športno obutvijo. Podjetje Terra Plana je s svojo znamko Vivobarefoot in v sodelovanju s Tomas sportom v City parku v soboto, 9.4. organiziralo trening bosega teka in testiranje obutve Vivobarefoot. Mene so povabili, da kot izkušen bosi maratonec svetujem prodajalcem v trgovini, predvsem pa obiskovalcem, ki bodo prišli testirat svojo tekaško tehniko na tekaški trak.  Z veseljem sem se odzval povabilu saj me navdušuje, da se bosi in minimalistični tek v Sloveniji prijemlje.

Kljub lepemu, poletnemu vremenu, se je dogodek izkazal kot zadetek v polno. Obiskovalci so bili vsi po vrsti kupci tekaške obutve, večinoma že tekači, precej tudi takih, ki so že izkušali poškodbe in nekaj takih, ki so osnove bosega teka že poznali.

Najljubši so mi seveda skeptiki, tisti, ki vztrajajo pri tem, da je tek brez podložen copat nemogoč. Problem je ponavadi, da prav ti nikoli niso razmišljali izven okvirjev, ki so jim jih postavili oglaševalci in prodajalci tekaške obutve. Da je noge treba blažiti, stabilizirati, jim omiliti pronacijo ali supinacijo. Da so sile pri teku prevelike. Da je tek s pristajanjem na peto pravilen in nespremenljivo dejstvo. Nič od naštetega ne drži. Kot sem razložil mladeniču, ki je najprej nejeverno gledal testiranje bosega teka pri svojem dekletu: tek je ravo tako kot hoja človeku naravno in v zibko položeno gibanje. Če je temu tako, je možno potem, da nas narava ni opremila z najsodobnejšo tehnologijo in jo vgradila v naša stopala? Milijoni let evolucije so naredili svoje.  Z 33 mišicami, 28 koščicami in 19 ligamenti je prav človeško stopalo najbolj dovršen del telesa. Poleg tega ima kar 200.000 živčnih končičev! Ko se enkrat sezujemo nam hitro postane jasno, čemu.

Večino informacij, več kot 70% vseh, ki jih telo dobi iz okolice prihaja iz stopal. Če ta stopala obložimo z debelimi čevlji, jim omejimo gibanje in jim dvignemo peto, se naravno ravnovesje podre. Telo se ne more več pravilno odzivati na zunanje dražljaje, tekaška tehnika se podre. Zakaj toliko tekačev pristaja na peto, čeprav je zdaj že splošno znano, da je to napačno? Ker jim podloženi čevlji to omogočijo, še več, skoraj prisilijo jih. Dvignjena peta se že avtomatično prej sreča s podlago, da ne omenjamo  lažnega občutka blaženja udarca ob tem stiku. To blaženje ublaži največ 10% vse sile, ki jo pristanek na tla ustvari, vsa ostala sila pa iz pete šine po iztegnjeni nogi v koleno, v kolk, v križ.  Zakaj toliko poškodovanih tekačev vsako leto; po raziskavah naj bi več kot 2/3 vseh tekačev vsaj enkrat letno imelo težave s tekaškimi poškodbami? Ker narobe razporejajo sile. Ko delajo predolge in počasne korake, ko bremenijo pete, ki temu niso namenjene in ko tekaška drža ni več vzravnana  in premočrtna.

Pri bosem teku in teku v minimalistični obutvi, kot je npr. Vivobarefoot EVO se tekaška tehnika spremeni skoraj v trenutku. Na tekaški stezi v soboto je bilo to vidno že na prvi pogled. Večina jih je v začetku pristajala na peto. Ko so se sezuli je bila slika skoraj v trenutku drugačna. Korak se je skrajšal, frekvenca se je povečala, pristanek je bil bistveno bolj na prednji del stopala.  Seveda so bili tudi taki, ki so tudi bosonogi še veselo uporabljalipeto, po drugi strani pa tudi taki, ki so v podloženi obutvi prikazali idealno tekaško tehniko. Slednje sem seveda lahko pohvalil, prvim pa v pomoč zagnal metronom s frekvenco 180 udarcev/minuto in jih spodbujal naj sledijo temu ritmu. Višja, v tem primeru priporočena in idealna frekvenca koraka bistveno pripomore k krajšemu, učinkovitemu koraku na celo stopalo. Takrat se sile lahko primerno razporedijo in amortizirajo, rahko pokrčeno koleno ne trpi več. Če ob tem še zravnamo telo, pogled usmerimo predse in poravnamo prsa in boke, smo na poti k idelani tekaški drži.

Štiri urice so minile kot bi mignil. Na tekaški stezi se je zvrstilo več kot 20 tekačev, mnogi so preizkusili tudi Vivobarefoot EVO modele in se tudi odločili za nakup. Ob pomoči Katje in Brine iz Vivobarefoot ter prodajalcev Tomas športa smo po mojem mnenju uspešno sklenili bosonogo tekaško dopoldne. Po besedah Igorja Perčiča iz Tomas športa pa se minimalistična obutev uveljavlja tudi pri njih in samo vprašanje časa je, kdaj tak dogodek spet ponovimo.

Za konec še zahvala za povabilo puncam iz Vivobarefoot ter Tomas športu za to, da nas je gostil. Sam sem v družbi z minimalisti in bodočimi bosonogci neizmerno užival. Z veseljem spet ponovim kaj podobnega. Hvala vsem za udeležbo. 1. maja vabljeni vsi v Kranj!

Cenim, da tudi mainstream tiskani mediji, posebej tisti, ki pišejo o rekreaciji nekaj pozornosti namenjajo tudi bosemu teku in njegovim izraznim oblikam. Ok, roko na srce, zaenkrat jih zanima le minimalistična obutev (najbrž tudi z njo povezani oglaševalci). S tem pravzaprav mislim na Polet, ki v zadnjih dveh tednih prinaša pomladni test obutve. S posebno omembo, da so tokrat testirali tudi modele za minimalistični tek.

Potem pa se začne. Pronatorji, supinatorji. Oh, ta visoka tekaška znanost. Saj vem, da mora biti ob vsej tej robi napisan en mali roman, da skozi to upraviči ceno. A moti me še vedno oziroma vedno bolj. Kar zgrozil sem se, ko sem prebiral o pronacijskih modelih in je bilo tam prostodušno priporočeno, da se ti uporabljajo za klasični korak peta – prsti. Kaj za vraga? Saj že vrabci na sosedovi hruški čivkajo o praviln(ejš)i tehniki teka, ki se najprej in predvsem izogiba temu, da je prvi stik noge s tlemi peta. Sem kaj zgrešil? Ali pa prodajalci čevljev uporabljajo dobre, stare in preizkušene nasvete. Potem sem čtivo odložil; začetni pozitivni preblisk pa je izpuhtel.

Sam sem po definiciji klasičnega prodajalca tekaške obutve ali marsikaterega tekaškega trenerja over-pronator. Po slovensko: čezmerni pronator. Se pravi, da preveč zvračam nogo navznoter, kar naj bi preveč obremenjevalo ahilovo tetivo, plantarno fascijo itd itd. Skoraj brez izjeme mi vsi prej omenjeni potem svetujejo primerne čevlje za tek, po možnosti stabilizacijske, da to svojo pronacijo ukrotim. Torej, si mislim, sem že v osnovi narobe zgrajen in praktično nesposoben za tek brez obutve ali vložkov. Pokvarjen od rojstva.

Ne bo šlo, dragi moji. Z izkušenj sem se naučil, da mojim nogam najbolj prija njihov naravni izraz. Brez podloge, brez blaženja, brez stabilizacije. Z naravnim gibanjem sem si lahko okrepil tiste mišice, kite in sklepe, ki so v omejujočih čevljih otopeli. Res je, trajalo je, leta, da sem spet vzpostavil ravnovesje. In še vedno traja. A sedaj lahko mirne duše zatrdim, da se motijo, vsi tisti, ki menijo, da naraven način ni pravi način.

Ko vam bodo naslednjič prodajali najnovejše copatke z najnovejšo tehnologijo in vas želeli prepričati, da je to tisto, brez česar vi ne bi smeli teči, si pridržite pravico do nekaj skepse. Potem pojdite ven, na teren in poiščite svoj lastni, naravni tekaški izraz. Ne bo se zgodilo čez noč in ne bo brez napora. A ko ga boste našli (morda celo bosi), boste vedeli, da se je splačalo. Pogumno!

V soboto sem si, ko pač ni bilo boljšega na sporedu, spet ogledal The Bucket List, prijeten filmček z dobro zasedbo. Ni sicer nevem kakšen presežek, tudi štorija ni presunljvo originalna, a spodobna igra Nicholsona in Freemana je bila dovolj za večerno sproščanje. Da ga nisem takoj pozabil, pa je vzrok zanimivo sporočilo, ki mi je ostalo v glavi: “Nikoli ti ne bo toliko žal za stvarmi, ki si jih naredil, kot ti bo za tistimi, ki jih nisi.”

Včasih se mi morda res zdi otročje, ko premišljujem o idejah in sanjah, ki sem jih imel kot otrok, kot mladinec, kot študent. O željah, o potovanjih, izkušnjah, znanjih. A sem jih doslej večino hranil nekje v kotu svojih možganov, za občasna sanjarjenja. Kako bi bilo fajn potovat enkrat po Avstraliji, ali pa se naučit igrat kitaro ali govorit švedsko. A čas nikoli ni dozorel, vedno ostajajo te želje za enkrat v bodoče, mogoče tudi za nikoli, saj racio pravi, da od tega tako ali tako ne bo nikoli nič uporabnega, raje se “brigaj za to, da boš delal, kar je treba”. Ampak, kaj še še ostane, če se odrečeš vsem sanjam in idealom, vsem, če hočete, otroškim željam? A je res najbolje, da počakam, da vsa rutina življenja steče mimo, potem pa malo pred zaključnim računom prinesem notri, kar je vsa ta leta ostajalo zadaj? Kaj pa če takrat ne bo dovolj časa? Klinc, cinizem in zagrenjenost naj se gresta takoj solit!

Kaj je pomembno in kaj ne, je največkrat odraz kolektivne zavesti in ta nas veže bolj, kot smo si pripravljeni priznat. Še bolje rečeno; pomembno je zelo osebna in absolutna stvar, a kaj, ko smo jo pripravljeni večkrat porinit v drugi plan, da smo bolj družbeno sprejemljivi. Oz. vsaj mislimo, da smo. Čemu pa ne bi enkrat dali prednost sebi, svojim željam in hotenjem, seveda takim, ki ne škodijo drugim, ki bi nas izpolnili in osmislili?

Izbrskal sem en star zapis, izpred let, ko smo še pisali svoje “perverzne” tekaške cilje. Moj seznam je zgledal takole:

1. ugotavljat skoz (pa četud le enkrat na tedn), da je tek ena zabavna stvar
2. prelaufat Slovenijo okrog, podolgem in počez
3. prelaufat maraton samo na pivo
4. teč na olimpijskem maratonu, pa četud en dan zatem
5. preteč en blejski krog v coklah pa zraven jodlat
6. še enkrat v življenju narest maraton pod 3
7. laufat bos po žerjavici in po snegu

Trapasto? Noro? You bet! Pravzaprav sem katero od teh točk že odkljukal, tudi večkrat in zmeraj sem se pri tem počutil odlično. A življenje ni samo tek, je še mnogo drugega, še bolj zanimivega. Zato si bom spet naredil seznam. Ker na seznamu lahko delaš kljukice, ker ga imaš pred očmi in ga tako rešiš pozabe. Kaj veš, mogoče grem pa še to pomlad končno skočit z bungee-jem. 🙂