…in že smo nazaj!

A se spomnite, ko so nas včasih strašili, da se bomo prehladili, če bomo bosi hodili okrog? Se mi zdi, da se meni dogaja ravno obratno. Zbolevam, ker sem premalo bos.

Da dopolnim: zadnje dobre pol leta, odkar sem svoje tekanje praktično ukinil, se moja odpornost vedno znova poigrava z mano. Še posebej po septembru, ko smo naše dete vpisali v vrtec in je mala kajpak začela zbirati bolezni. Viroze, angine, pljučnice in bronhitisi, vse možne otroške bolezni, ki prinesejo vročino, kašelj, smrkanje, slabo počutje, bruhanje in kar je še teh nadlog. Hudir je, da sem te bolezni začel posvajat tudi jaz, no, pretiravam, ne vse, samo vsako drugo. Že mesec dni veselo smrkam in izkašljujem ter v obup spravljam tudi ostale mimoidoče, da sebe sploh ne omenjam.

Ko samo pomislim na prejšnjo zimo, me kar strese. Večkrat v  plundri ali snegu do kolen, še pred sončnim vzhodom sem vandral po Gorenjski, včasih tudi 40 km naenkrat ali še več. Priprave na Trans so vseeno minile brez enega prehlada, še smrkal nisem nič pa bi po vseh pravilih moral vsaj enkrat obležati za kak teden ali dva. Misterij, ki mu še nisem prišel do konca. Morda je psiha v kombinaciji z ravno prav natreniranim telesom tisti recept, ki odžene tudi bolezen? Sporočim, če mi potrdijo to tezo.

Kar resnično pogrešam pa ni sam tek in brbotajoče zdravje; tiste ure, ki sem jih preživel na cestah so bile dobrodošel balzam za vse navskrižne misli in ideje, ki sem jih imel čas urejat in premišljat. Kdaj hudiča naj zdaj to počnem? Na WC-ju, pred TV-jem, v avtu? Sem se že zalotil, da sem med gledanjem filma zgubil rdečo nit dogajanja in naredil par hitrih miselnih preskokov in malo pomrcvaril kako zapostavljeno idejo. Joj, kako je pasalo. Potem seveda nisem imel pojma, zakaj se streljajo tam na ekranu, kdo lovi, kdo beži in za kaj se sploh gre. Nič ne de, saj bi itak pozabil.

Moram čimprej začet laufat. Ne samo zaradi fizičnega zdravja, tudi zaradi dušnega miru. Da bom ostale stvari v življenju lahko počel bolj zbrano. Drugače si odrežem še kak prst pri sekljanju čebule.

Aja, btw, če že sprašujete, zakaj tale blog? Ker sem štiri prijetna leta vedril tule in, ker se ne spodobi, da vse nespodobne domisleke pišem pod okriljem ljube mi organizacije, bom dotične pisarije izvajal tukaj. Da se nekoč, na stara senilna leta, tako ali drugače presenetim.

1 Comment »

Rollback on november 18th 2010 in bivanje, bosi tek, minimalna obutev, zdravje

One Response to “…in že smo nazaj!”

  1. Orlando airport shuttle responded on 22 jun 2013 at 04:32 #

    I am in fact happy to read this website posts which contains
    lots of useful information, thanks for providing these
    statistics.

Trackback URI | Comments RSS

Leave a Reply