Samoiniciativa je ena zoprna beseda
Nisem prvi, ki opažam, da nam Slovencem kronično primankuje samoiniciative. Uh, ena težka in zoprna beseda, mogoče se je zato tako vestno izogibamo. Pa nočem posploševat, še manj prevajat te besede v recimo, pogum. Me bo kdo v sveti jezi še nabrcal v rit.
Pa vendarle; ne morem mimo tega, da se ne bi obregnil ob nedejavnost prebivalcev te dežele, ko gre za ključne postavke njihovega življenja in dobrobiti. Smo res zaradi majhnosti obsojeni na manjvrednostni kompleks? Ali smo res sposobni samo sanjarit, ne pa realizirat? Kritizirat za hrbtom, ne pa se postavit za svoj prav? V glavnem le kopirat ne pa razvijat, predvsem idej?
Če ne uspe, gremo znova
Včeraj sem prebral zanimiv članek o slovenskem podjetništvu, ki mi je spet dal mislit. Naša novejša (ali bolje polpretekla?) zgodovina je zakoreninila določene prakse v naše glave in okolje, ki si jih še 20 let po propadu socializma ne znamo znebit. Hvala bogu za svetle izjeme, ki kažejo, da se da te prakse tudi preseči. Da je povprečni Slovenec še vedno zelo naklonjen varni in dobro plačani službi z vsemi varovalkami in bonitetami vred, torej ni nič čudnega. Da imamo zato nefleksibilno delovno silo, močne sindikate in vsako leto več propadlih podjetij, tudi ne. Sočustvujem z vsemi odpuščenimi delavci, ki so ostali brez velikih možnosti na cesti. Vendar jih v zadnjih 20 letih ni nihče pripravil na to (najbrž se mnogi tudi sami niso), da se to lahko zgodi ali da se enkrat bo. Tisti, ki so se na to pripravljali sami ali tisti, ki si usodo jemljejo v svoje roke, uspešno krmarijo v poslovnih vodah.
Nič boljši nismo v zasebnem življenju, v vsakodnevnih situacijah, na katere neizbežno naletimo. Pred leti so bolj za šalo kot za hec naredili raziskavo, kako naši ljudje reagirajo, če se v trgovini nekdo nesramno vrine pred njih. Poskusili so menda več kot 30 krat in presenečeno ugotovili, da se večina, kar 90% vseh, pred katere so se vrivali, ni zoperstavila vrivalcu. Nekaj jih je zagodlo, par se jih je malo ujezilo, vsi ostali pa so nesramnost vzeli v zakup. Pasivnost, ki jo s pridom izkorišča agresivna manjšina. Ne samo v trgovini, tudi na cesti, v poslu, v razmerjih. Zato me razveseli vsak Rado Pezdir, ki si upa borit tudi proti Golijatu. In si upa (!) tudi zmagat.
Stara modrost pravi: “Cagav fant ne bo pri fletni punci spal”. Avtor je že vedel, kaj govori. Kaj pravite torej na malo podjetnosti, a?
