Manj je več

Oni dan sem se spet zalotil, da sem pisal tri mejle naenkrat, govoril po telefonu in obenem še sprejemal stranke v trgovini. Po hektičnem delovniku sem dirkal na pošto, potem še v trgovino, kjer sem se boril za življenjski prostor in zadnji kos svinjske pečenke. Ko sem se vozil proti domu, sem premleval o sestanku, ki me čaka naslednji dan. “A bo treba hladilnik zamenjat”, me je doma opozorila žena, pa že nekaj časa imam v glavi, da bi bilo tudi stene prebelit, še letos. Zaspal sem težko, nisem se mogel otresti misli, da bo treba nabavit še čestitke in božična darila, s financami pa mi je šlo ta mesec že zelo na tesno…

Ob kofetu sem naslednji dan ujel  tale zapis. Uf, me je prešinilo, saj si svoje življenje sam najbolj zakompliciram. Zakaj ne bi poenostavil?

Multitasking je nesmisel, saj vse stvari narediš napol, zato sem skenslal polovico telefonov, mejle pa sem začel odgovarjat le še dvakrat na dan. Ko sem dobro pogledal, sem ugotovil, da je polovica planiranih sestankov bolj sama sebi namen, zato sem dva odpovedal, dva pa prestavil na čas po praznikih. Kar delam, počnem z vso zbranostjo, naredim hitreje in sem prej prost.

V trgovino nakupovat ne hodim več vsak dan, enkrat na teden je dovolj. Hladilnik se je začuda nehal kvarit,  morda zato, ker ni preobložen? Krompir in pomaranče pa so nehali gniti, ko smo jih najprej porabili do konca, preden smo jih zalagali s svežimi. Ko sem se nehal basati s sladkarijami sem tudi vsega ostalega pojedel manj, pa sem bil vseeno sit. In stena? Dokler otrok riše po njej, je lahko pobeljena tudi malo manjkrat.

Vsa novoletna darila sem naročil preko spleta. Knjige so poceni, za vsakega se najde svoja, pa vsi so jih veseli. Čestitke bodo šle po mejlu, ali pa osebno, tako so vsaj malo bolj od srca. Silvestrovanje mi tako ne pomeni veliko; bomo raje doma na toplem  spili kak kozarček in šli zgodaj spat. Ko smo že pri spanju: spim bolje in tudi kako uro več, ko sem se nehal sekirat za vsako malenkost, ki me čaka in na katero ne rabim vplivat, ker se lahko uredi tudi brez mene…

Kaj pa tek? Včasih nisem šel iz hiše, če nisem potem naredil vsaj 12 ali 15 kilometrov. Potem večkrat nisem šel, ker me uro ali več ni mikalo hodit na dež, mraz ali v temo. Potem sploh nisem več šel. Sedaj razmišljam, da bi vendarle šel. Četudi samo za pol urce. Malo vsaj, za užitek, ne več le za trening.

Kompliciranja se je v življenju težje odvadit kot kajenja, vem, sem izkusil oboje. Zaradi posameznih dreves ne vidiš gozda. Rešitev je enostavna: na vse skupaj je treba pogledat malo bolj od daleč, pa je slika bolj jasna. Poenostavi? Itak!