Na zdravje

Včeraj sem bil pri zobozdravniku. Približno pol ure v čakalnici sem imel časa, da sem se pripravil na ruvanje še ene osmice, modrostnega zoba, ki ga je načel čas in karies. Ko sem bil na stolu, pa je zobozdravnik, sicer moj prijatelj Grega, ugotovil, da ruvanje še ne bo potrebno. Zob se bo dal pozdravit in kot kaže, bova skupaj še nekaj časa žvečila šnicle. Ruvanje je sicer predlagala zdravnica v dežurni ambulanti, dan pred novim letom, ko se mi je mešalo od bolečin. Takrat me je z malo vrtanja, injekcijo in zdravilom odrešila peklenskih muk.

Lahko rečem, da sem zadnja leta videl kar nekaj zdravniških čakalnic. Nekaj zaradi sebe, ko sem zdravil poškodovano nogo, pa križ, boleč želodec, težave z alergijami, zobmi, da ne omenjam viroz in ostalih manjših neprilik. Nekaj tudi s hčerko, ki v tej vlažni zimi oboleva za bronhitisi in pljučnicami, ali pa ko ji ugotovijo kako zoprno alergijo. Vsakič, ko pristanem v eni od teh čakalnic, se najde vsaj en sotrpin, ki mu čakanje preseda; do te mere, da začne glasno bentiti – najprej čez dotičnega dohtarja ali sestro, potem pa kmalu na ves zdravstveni sistem. Ker ljudstvo ne rabi veliko, da začne kolektivno šimfat, taki izpadi ponavadi postanejo množično negodovanje čez celotno zdravstvo nasploh; češ, te barabe samo služijo na nas, mi pa jih tu še ponižno čakamo.  Skoraj neizogibno sledi konflikt s sestro, ki sprejema bolnike in ta (posebej, če je malo bolj občutljiva) potem začne ordinirat še bolj besno kot ponavadi, kar vodi k turobnemu vzdušju in prav nič ne lajša zdravstvenih tegob čakajočih, jih prej še poslabša…

Ne bom se v tem zapisu poglabljal v težave slovenskega zdravstva s čakalnimi dobami. Strinjam se, da je najbrž še precej rezerv, ki bi jih lahko zmanjšale, po drugi strani pa imamo kar spodobno urejen zdravstven sistem.  Vsaj če ga primerjam s sistemi nekaterih večjih in “kao” bolje organiziranih držav. Sam sem predvsem hvaležen, da lahko čakam, ker vem, na kaj čakam – če bi že vse viroze in bronhitise lahko pozdravil sam, pa si ne predstavljam, kako bi se izvlekel takrat, ko so me opikale čebele in mi je sapnik začel zatekati, ali pa kako bi akutno vnetje ušesa rešil pred tem, da mi ne bi razneslo bobniča. Hvala bogu, zdrav sem in moji najbližji tudi (ali pa so na dobri poti). Ko pa bom naslednjič spet primoran k zdravniku, bom tudi počakal, če bo treba. Če pogledate malo po svetu, boste videli, da marsikje nimajo na kaj čakati.

V čakalnico vzemite knjigo ali pa časopis, bo hitreje minilo. Ali pa v glavi sestavite svoj naslednji blog. 🙂

2 Comments »

Rollback on januar 14th 2011 in bivanje, zdravje

2 Responses to “Na zdravje”

  1. semjul responded on 16 Jan 2011 at 21:58 #

    se strinjam s temle Mare, sem pa tudi te sreče, da že sedmo leto ne potrebujem dohtarja, razen zobošinterja.
    Upam, da bo tudi naslednjih sedem takšnih, tebi in družini pa poleg veliko časa, tudi veliko zdravja.

  2. Rollback responded on 19 Jan 2011 at 08:57 #

    Leon, vsa čast, bom delal na tem, da mi še za življenja uspe bit brez dohtarja 7 let 🙂 ..hvala enako tudi tebi in tvojim!

Trackback URI | Comments RSS

Leave a Reply