Ker je ravno post

Odrekanje priboljškom je bilo nekdaj v času pred Veliko nočjo resna stvar. Čeprav je šlo v osnovi za cerkveno zapoved, pa se mi zdi tudi, da so na ta način prikrili zgodnje spomladansko pomankanje in se raje osredotočili na pričakovanje praznikov. Nikomur ni škodilo, ne mentalno, še manj fizično. Po pripovedovanju sodeč so bili zdravi še bolj. Kdaj ste si vi privoščili kak dan oddiha od napornega prehranjevanja? Še nikoli? Morda je čas, da poskusite tudi to.

S prostovoljnimi in vsemi ostalimi posti imam nekaj izkušenj. Enkrat sem združil nujno z eksperimantalnim (po operaciji zoba itak ne morš in ne smeš jest) in se stradal tri dni. Na koncu sem že drobtinice pobiral iz mize in jih žvečil, z lahkoto pa sem tudi razločil okus vode iz dveh različnih pip. Naučil sem se, da ni pametno ob popolnem postu na polno trenirat, saj ti metabolizem ne žre samo maščobnih zalog ampak premosorazmerno tudi mišičevje. Narastišča kvadricepsov sem čutil še vsaj en teden.

Zanimiva izkušnja je bila tudi priprava na koloskopijo. Dva dneva goltanja najbolj nagravžne brozge na svetu plus ducat litrčkov Donata me je tako spraznilo, da se mi je kar škoda zdelo, ko sem spet lahko jedel. Prej itak apetita tudi imel nisem. Ne priporočam, razen če res morate.

Novejša zgodovina. Občasno postenje ali “intermittent fasting” je sestavni del marsikaterega paleo jedilnika. Zakaj? Logično, pomislite na svoje paleolitske prednike. Oni, predvidevam, niso imeli urejene prehrane, 3-5 obrokov na dan, razmerja hranil, itd. Jedli so, ko je bil lov uspešen, nabiranje bogato. Ko je merjasec ušel ali pa je jagod zmanjkalo, so šli lačni spat. Tudi po več dni. Iz tega bi lahko sledilo, da smo evolucijsko in encimsko prilagojeni na občasno pomanjkanje hrane.

Zadnjič, menda je bilo ravno na pepelnico, sem si privoščil en postni dan. Fruštek ni bil problem, za kosilo me je že malo zvijalo, popoldne sem bil sestradan. Reševala me je voda, ogromno vode, semtertja kak čajček, brez vsega. Zvečer je bilo najhuje, skoraj sem že podlegel skušnjavi, ko sem buljil v odprt hladilnik. Pa sem se zadržal in šel raje spat. Jutro. Pričakoval sem volčjo lakoto, pomanjkanje energije, glavobol. Nič od tega. Ravno nasprotno: bil sem prijetno lahek, spočit, razpoložen. Prečiščen. Zajtrk je teknil, nasitil je in cel dan sem se počutil odlično. Kaj sem se naučil? Da moram to ponoviti še večkrat. Telo se izdatno prečisti, veliko nesladkanih tekočin še pospeši postopek. Želodec počije, prebavila malo predahnejo. Hrana naslednji dan dobi čisto nov, bogat okus. Intenzivnega športanja na tak dan ne bi priporočal, a saj imamo tudi dneve za počitek, mar ne?

Ko se boste kdaj počutili prenasičene, predvsem hrane in tudi ostalih dobrin okoli sebe, si privoščite dan posta. Tudi zato, da boste bolj cenili vse tisto, česar imate v preobilju in se vam zdi samoumevno. Manko hrane vam bo spodbudil tudi možgane, da boste premišljevali o stvareh, ki jih drugače ne premlevate. Počutili se boste bolje, sveže.  Garantiram. Manj je več.

1 Comment »

Rollback on marec 31st 2011 in paleo, zdravje, življenjski stil

One Response to “Ker je ravno post”

  1. Iztok responded on 06 apr 2011 at 12:55 #

    Pod vse to se podpišem. Zopet dober zapis, bravo!

    Ena redkih dobrih stvari s strani cerkve je definitivno postni petek. Mogoče pa res ne bi bilo neumno tole malo stestirat – za kakšen mesec?!

    Se beremo …

Trackback URI | Comments RSS

Leave a Reply