Manj je več

Drži, zadnje tedne na temle blogu nisem bil prav nič aktiven. A imam dober izgovor. Poleg kopice obveznosti, ki mi kradejo čas sem v tem času spet eksperimentiral. Tokrat s časom, ki ga preživim v stiku z elektronskimi napravami.

Ste opazili, da ste v stiku z internetom, mejlom, Facebookom, Twitterjem in kar je še teh aplikacij praktično vsak trenutek svojega budnega življenja. Ne? Potem ste eden redkih, ki vas informacijska tehnologija še ni uspela dobiti v svoje kremplje. Telefonarite ves dan, pišete sms-e, fotkate, ves dan, povsod? Tudi ne? Potem ste še bolj redka ptica. Sam sem namreč dobršen del dneva zvezan s svojim notebookom. Z Berryjem sta najboljši par. Ko sem mobilen, je slednji mejl klient, FB odjemalec, Twitter v roki in Foursquare na strehi. Ves čas, ko je le mogoče. Tudi med družinskim sprehodom čez mesto. Nakupih špecerije. Pred rdečo lučjo v semaforju. Na WC-ju. Skonektan in omrežen. Virtualen. Obup.

Z Igorjem sva se že spomladi pogovarjala, da bova naredila enkrat en dan brez telefona. Pa en dan brez Facebooka. Dan brez interneta? Kljub dobrim namenom so šli meseci mimo, nama pa je misel na odklop bolj uhajala, kot trkala na možgane. A bi bil zanimiv poskus. Kako je vsaj en dan biti odrezan.

Potem je prišel dopust, tisti zanimivi čas v letu, ko se odklopiš od vsakodnevnega vrveža in si prečistiš glavo. Po drugi strani pa čas, ko te ves čas gnjavijo in te kljub temu, da povsod pišeš, da si na dopustu, vseeno zmotijo samo za eno vprašanje. Ali pomoč. Ali kar tako. Saj je fajn, da si zaželen, samo potem z dopustom ni nič.

Letos sem si rekel, k vragu, ta teden bo samo zame in za družino in če ne gre drugače, bom temu rekel eksperiment. V soboto zjutraj, preden smo odrinili sem zaprl računalnik, izklopil prenos podatkov na telefonu in blokiral vse dohodne klice. Uh! Malo me je že bilo groza, priznam. A poti nazaj ni bilo, kar sem ugotovil malo čez mejo, ko sem se že prvi dan hotel poigrati z nastavitvami in samo malo pošpegati na mejl. Hvalabogu, ni šlo! Abstinenčna kriza je trajal kak dan, dva. Potem sem se odvadil, da vseskozi valjam telefon po roki, da tapkam ko nevrotik, da sprejemam klice. Svoboda! Ostajat mi je začel čas, glava ni bil zasičena, misli so šle prosto. Živi pekel, bi rekel marsikdo, ki je ravno tako kot jaz dnevno preokupiram s stalno povezavo v svet. A postalo mi je všeč. In po tednu dni sem bil že popolnoma osvobojen notorične obsedenosti in jutranjega rituala, da najprej zgrabim telefon, odprem prenosnika in potem odprem oči.

Tim Ferris v svoji knjigi 4 hour workweek dokazuje, da je možno popolnoma normalno zadostiti službenim in ostalim neobdhodnim obveznostim z vsega 4 urami dela za kompjutrom na teden. Ostalo je bolje koristneje porabiti. Za učenje salse recimo. Ali pa za skakanje s padalom. Mogoče celo za tek?

Teden je že naokoli in čeprav ujet spet v vsakodnevno rutino izpred dopusta, ne gledam na stvari na enak način. Odklop je možen. Odklop je zaželjen. Ne potrebujem dokazovat, da sem nenadomestljiv ali pa obratno. Predvsem si hočem osvobodit življenje. Po tem eksperimentu se mi je posvetilo, da bo vendarle šlo. Ali kot pravi Ferris: “Posel, ki ga delaš, lahko steče in prosperira šele takrat, ko odstraniš največjo prisotno oviro. Sebe.” Odklop.