Manj je več

“Skorajda ne najdeš veš tekaške potke, steze ali trase, ki dandanes v vseh letnih časih bolj ali manj ne puhti od množice tekačev in tekačic. Tisti, ki nam včasih prija samota, se takrat umikamo v gozdove, na kake zapuščene ceste ali v tihoto (pre)zgodnjih jutranjih ur. Saj ne, da bi se počutili ogrožene a meditativno komponento tekaške sproščenosti je vsaj meni najlaže doseči, ko se ukvarjam zgolj s doživljanjem samega sebe. Po drugi strani pa v tekaškem vsemirju na glavni veljavi pridobiva drugačen princip. Vse več se piše in govori o preseganju samega sebe.
/…/
Ne morem se otresti misli, da je tudi tovrstno dokazovanje zgolj rezultat naše hiperproduktivne dobe. Tako kot je treba delati, ustvarjati in trošiti vedno več je na drugi strani treba tudi več teči, trenirati, tekmovati. Zadovoljstva z nekaj kilometri sproščenega teka ni več; štejejo le-še dolge ure samoizpraševanja, švic mora teči v litrih, telo in duh se morata zvijati čez rob.
/…/
Medtem, ko se vsepovsod govori o nujnosti rekreacije in športa, pa menim, da se bistveno premalo poudarja pomen gibanja. Enostavnega, konstantnega, neobremenjujočega. Hoja in tek sta idealni aktivnosti za to. Škoda bi bilo, da bi ju uporabljali zgolj kot sredstvo za dosego ciljev in ne kot del samoizpopolnjujočega bivanja. Za odkrivanje samega sebe.”
#zagretzatek#obletnica#aktivnimediji#knjiga#tek#spomini