Archive for the 'prosto' Category

Vsega je kriva evolucija!

Zdi se, da sodobni človek, vseskozi obdan z skušnjavami civilizacije pač enostavno ne more biti spodoben, zdrav in zgleden član družbe, če se konstantno ne bori proti vsem pregreham, ki ga vedno in povsod vabijo in se mu udinjajo. Krvavi pod kožo podležemo, znova in znova, da nam potem tisti “boljši od nas”, bolj disciplinirani, motivirani in urejeni lahko posolijo pamet. Skoraj po svetopisemsko potem poslušamo, da smo požrešni, leni, zapiti in promiskuitetni zgolj in samo zaradi sebe, lastne šibke volje in želje po razvratnem uživanju (in samopropadu).

A pozor! Dragi sotrpini v grehu, naj vam spodnje vrstice vsaj malo pomirijo občutek večne krivde. Krivda namreč ni na nas!

Sladko vam godi, res?
Nažiranje s sladkorji, kruhki in ostalimi s posipom zabeljenimi dobrotami nam je v zibko položeno. Ne verjamete? Če sledimo antropološkim raziskavam, je večino naše zgodovine sladkor predstavljal redko a cenjeno dobrino. V obliki sadja in rastlinskih sadežev je predstavljal hitro in enostavno energijo, še več – najenostavneje se je shranjeval v maščobe. V časih, ko supermarketi in hladilniki še niso obstajali, je konzumacija hitre energije lahko pomenila razliko med preživetjem in smrtjo, korak dlje pa uspešno prokreacijo in predajanje svojih genov naprej. Poenostavljeno rečeno: ljubitelji sladkorja so nas zaplodili in nam dali svoje “sladke” gene. Kdo pa si je mislil, da bo kdaj toliko cukra naokrog. Naj vam tekne!

Ni ga čez slane prigrizke
Da je natrijev klorid enostavno nekaj, brez česar enostavno ne morete telesno funkcionirati in preživeti, so vas naučili že v šoli. Potrebo po slanem so nam tako spet vklesali v genetski zapis. A dokler smo požrli dovolj surovega mesa in organov, zabeljenega s svežo krvjo, je šlo lepo skozi. Potem pa so prišle žitarice in sol je bilo treba dobit po drugih kanalih. Tu sedaj imate: ves čips in pomfri na tem svetu sta posledica teh evolucijskih (nesrečnih) sestavljank. Nekateri si drznejo še dlje in trdijo, da je tudi sol ene sorte trda droga. A kaj ko čisto brez nje ne gre, zato se bomo veselo zadevali še naprej.

Kdaj gremo na enega?
To je tricky question, ker dobro veste, da se nikoli ne gre samo na enega. A glej hudirja, tudi tu opletanje z moralnimi (mački?) in večnimi prekletstvi opojne pijače pač ne bo šlo skozi. Evolucija je kriva (in njen stvarnik osebno, hehe)! Jp, ne nalivamo se z žlahtnimi napitki samo zaradi naše grešne duše – ker je svoje čase fermentirano sadje pomenilo izdaten zalogaj hitrih kalorij, smo vonj in okus za alkohole ohranili do dandanes. Da so današnje žganjice in hmeljni prevretki pač nekoliko bolj izdatni kot prezrele, skoraj gnile hruške v paleolitiku, pa ne bomo malenkostni ta moment. Vse ostalo je pač zakrivila tehnološka evolucija. Cheers na evolucijo vseh vrst!

Lenoba, zvest ti bom do groba
Zadnje čase je internet poln raznoraznih motivacijskih memov, ki naj bi človeka spodbudili h gibanju in miganju, a meni se zgodi ravno obratno – prav na jetra mi grejo vse te motivacijske kozlarije in vsakič, ko vidim kakšno, bi šel najraje zanalašč ležat na kavč. Se vam tudi kaj podobnega dogaja? Kavč je velikokrat enostavno privlačen. In spet je tu razlaga: cenjeni soborci v boju za čimpogostejše počivanje, naši predniki bi bili ponosni na nas. Da so paleo možje delali vsega 15 urc na teden, je splošno znano. “Šparanje” energije je pomembno, če hrane ni v izobilju, pa še prijetno je. Torej, živela tradicija! Fiziološko gledano pa tudi ležanje na kavču ni lenoba, če vas bo že kdo vprašal.

Ko zadiši tudi soseda in sodelavka
Kljub temu, da so v partnerskih odnosih menda vara 40% moških in 30% žensk. Morda se večina res samo baha s tem, a nekaj zna biti na tem. Da s(m)o moški bolj promiskuitetni kot ženske, je teza, ki so jo že večkrat ovrgli, da pa pač oboji smo promiskutitni, pač ne. Ravno nasprotno; svojim najbližjim sorodnikom šimpanzom smo v tem pogledu kar izdatno podobni. Iz evolucijskega stališča je kopulacija čimvečkrat in s čimvečimi partnerji ne samo smiselna, celo zaželena. Zadrti posamezniki (in agrikulturna revolucija, spet, ha!) so v zadnjih stoletjih ustvarili zadrte družbe, ki uzakonjajo monogamijo. In jo potem čimvečkrat skrivoma tudi kršijo. Pa v 70-ih bi blo tudi zanimivo živet, hja…

..

Preden greste popivat, se sladkat, ležat in nadlegovat dekleta (in fante) pa samo še moment, prosim. Vem, da vas mika sedaj evoluciji na čast (in morda s tem zapisom pod pazduho) še bolj pogosto počenjati vse zgoraj omenjeno – a evoluciji za vaša dejanja dol visi. Morda bo malo bolj mar vašim ženam, možem, prijateljem in šefom in ne zna se vse dobro končati za vaše psihofizično zdravje – vzemite zapis z zrnom soli (ok, lahko tudi s tekilo čez) in po pameti, prav? :)

1 Comment »

Rollback on junij 27th 2014 in paleo, prosto, vsakdanje, zdravje

Zakaj slovenski rekreativci tako radi postanejo tekmovalci

Po srcu sem tekač, zato se v zadnjih dveh desetletjih nisem velikokrat znašel na kaki tekaški prireditvi kot gledalec ampak najprej kot tekmovalec. A se vseeno zgodi, da sem kdajpakdaj tudi na oni strani ograje. Podplati sicer srbijo, a navijanje sploh ni dolgočasno! Tudi opazovanje tekačev je zanimivo, pravi mali resničnostni šov. Ko vidiš od bolečine skremžen obraz in zatekle mišice ti je jasno, da ta trpeči človek lovi limite svojega telesa in duha. Veličastno. A tu se tale zgodba šele začne.

Tek je eden redkih športov, ki je neodvisen od časa, lokacije, vremena in letnih časov. Še več, povejte mi v kateri panogi se rekreativci na isti tekmi lahko pomerijo z najboljšimi profesionalci? Zato me ne čudi množičnost, ki je v drugi polovici 90ih postala trend na tekaških prireditvah širom sveta. Če je prvi tekaški bum četrt stoletja prej v ospredje postavil asketskega maratonca, ki daje na cesti vse od sebe, je novi val na na plano zvabil predvsem tiste, ki so si želeli gibanja in rekreacije. Dosežki niso bili več v ospredju, druženje, rekreacija in dobra volja so prevzeli pobudo.

Pri nas se je zgodba odvila malo drugače. Zabobrbotalo je tudi pri nas in na ulice se je začelo zgrinjati staro in mlado. A slovenski duši, ki občasno boleha za manjvrednostnim kompleksom, je bliže ultimativni napor kot sproščeni džoging. Zato so vsi začeli trenirati. Vsi so začeli tekmovati. Slovenski maratoni so po povprečnih časih daleč pred ostalimi svetovnimi. Slovenski tekači so fokusirani in na prireditvah tekmujejo, med sabo in z uro. Ko vidim besnega maratonca, ki v še vedno spodobnem času steče v cilj, a se vseeno grabi za glavo ali meče uro v tla, se mi zdi škoda. Prav je, da včasih potipaš, kako daleč sta pripravljena iti telo in glava. Sam sem bil mlajši ravno tako tekmovalen. Planiral sem treninge, prehrano, počitek. Študiral sem kilometrske čase. Boril sem se za metre in sekunde. A zdaj že nekaj časa ne več. Še vedno spoštujem dosežke in napore kolegov in sotekačev. A vse prevečkrat opažam, da marsikdo podleže. Iz konjička v obsesijo, iz sprostitve v nov stres. Kot da slednjega v življenju ni že preveč.

Včasih je kak dan res naporen, v glavi brenči. Doma so otroci tečni in po možnosti še pralni stroj začne puščati. Tista urica na zraku, ko prekrižarim obronke mesta, je najboljši ventil. Sprostitev. Že pred leti sem odložil uro, kilometraže si pa tudi ne pišem več. Tekaške rekreacije ne jemljem več kot obveznost, tekaških prireditev pa ne več kot hardcore tekmovanj. Čemu bi lovil sekunde in mesta, ubijal možganske celice in v besu nabijal kortizol, ko se neki planiran dosežek sfiži? Statistiko sem raje zamenjal z doživetji.

Osebno mi vsak maraton, vsaka tekaška tekma pomeni en mali, prav posebni čudež. Hvaležen sem za vse pretekle in nestrpno pričakujem vse, ki še prihajajo. Rad se družim s sotekači, rad se pohecam med tekom. Postojim tudi na okrepčevalnici ali ob progi. Otročkom dajem petke. Vem, da nisem sam pri tem. Saj se podobni hitro zvohamo. Upam, da se še kdo naleze od nas. Všeč mi je Pariz, kjer je jedro maratona število našemljenih tekačev in ne število gps napravic na rokah. V Ljubljani in še kje nas čaka še precej dela.
Ko me boste torej naslednjič vprašali, koliko je bilo na kilometer, se zato ne čudite odgovoru. Čisto možno je, da vam namesto z minutami odgovorim s številom korakov, požirkov ali simpatičnih navijačic. Nič ne bom zameril, če me posnemate. Vsaj občasno. Prijetno tekanje želim.

Kolumna je bila prvič objavljena v reviji Tekac.si junija 2012

No Comments »

Rollback on april 30th 2014 in prosto, vsakdanje, življenjski stil

O peti in prstih

Cenim, da tudi mainstream tiskani mediji, posebej tisti, ki pišejo o rekreaciji nekaj pozornosti namenjajo tudi bosemu teku in njegovim izraznim oblikam. Ok, roko na srce, zaenkrat jih zanima le minimalistična obutev (najbrž tudi z njo povezani oglaševalci). S tem pravzaprav mislim na Polet, ki v zadnjih dveh tednih prinaša pomladni test obutve. S posebno omembo, da so tokrat testirali tudi modele za minimalistični tek.

Potem pa se začne. Pronatorji, supinatorji. Oh, ta visoka tekaška znanost. Saj vem, da mora biti ob vsej tej robi napisan en mali roman, da skozi to upraviči ceno. A moti me še vedno oziroma vedno bolj. Kar zgrozil sem se, ko sem prebiral o pronacijskih modelih in je bilo tam prostodušno priporočeno, da se ti uporabljajo za klasični korak peta – prsti. Kaj za vraga? Saj že vrabci na sosedovi hruški čivkajo o praviln(ejš)i tehniki teka, ki se najprej in predvsem izogiba temu, da je prvi stik noge s tlemi peta. Sem kaj zgrešil? Ali pa prodajalci čevljev uporabljajo dobre, stare in preizkušene nasvete. Potem sem čtivo odložil; začetni pozitivni preblisk pa je izpuhtel.

Sam sem po definiciji klasičnega prodajalca tekaške obutve ali marsikaterega tekaškega trenerja over-pronator. Po slovensko: čezmerni pronator. Se pravi, da preveč zvračam nogo navznoter, kar naj bi preveč obremenjevalo ahilovo tetivo, plantarno fascijo itd itd. Skoraj brez izjeme mi vsi prej omenjeni potem svetujejo primerne čevlje za tek, po možnosti stabilizacijske, da to svojo pronacijo ukrotim. Torej, si mislim, sem že v osnovi narobe zgrajen in praktično nesposoben za tek brez obutve ali vložkov. Pokvarjen od rojstva.

Ne bo šlo, dragi moji. Z izkušenj sem se naučil, da mojim nogam najbolj prija njihov naravni izraz. Brez podloge, brez blaženja, brez stabilizacije. Z naravnim gibanjem sem si lahko okrepil tiste mišice, kite in sklepe, ki so v omejujočih čevljih otopeli. Res je, trajalo je, leta, da sem spet vzpostavil ravnovesje. In še vedno traja. A sedaj lahko mirne duše zatrdim, da se motijo, vsi tisti, ki menijo, da naraven način ni pravi način.

Ko vam bodo naslednjič prodajali najnovejše copatke z najnovejšo tehnologijo in vas želeli prepričati, da je to tisto, brez česar vi ne bi smeli teči, si pridržite pravico do nekaj skepse. Potem pojdite ven, na teren in poiščite svoj lastni, naravni tekaški izraz. Ne bo se zgodilo čez noč in ne bo brez napora. A ko ga boste našli (morda celo bosi), boste vedeli, da se je splačalo. Pogumno!

Kako pa kaj tvoj seznam?

V soboto sem si, ko pač ni bilo boljšega na sporedu, spet ogledal The Bucket List, prijeten filmček z dobro zasedbo. Ni sicer nevem kakšen presežek, tudi štorija ni presunljvo originalna, a spodobna igra Nicholsona in Freemana je bila dovolj za večerno sproščanje. Da ga nisem takoj pozabil, pa je vzrok zanimivo sporočilo, ki mi je ostalo v glavi: “Nikoli ti ne bo toliko žal za stvarmi, ki si jih naredil, kot ti bo za tistimi, ki jih nisi.”

Včasih se mi morda res zdi otročje, ko premišljujem o idejah in sanjah, ki sem jih imel kot otrok, kot mladinec, kot študent. O željah, o potovanjih, izkušnjah, znanjih. A sem jih doslej večino hranil nekje v kotu svojih možganov, za občasna sanjarjenja. Kako bi bilo fajn potovat enkrat po Avstraliji, ali pa se naučit igrat kitaro ali govorit švedsko. A čas nikoli ni dozorel, vedno ostajajo te želje za enkrat v bodoče, mogoče tudi za nikoli, saj racio pravi, da od tega tako ali tako ne bo nikoli nič uporabnega, raje se “brigaj za to, da boš delal, kar je treba”. Ampak, kaj še še ostane, če se odrečeš vsem sanjam in idealom, vsem, če hočete, otroškim željam? A je res najbolje, da počakam, da vsa rutina življenja steče mimo, potem pa malo pred zaključnim računom prinesem notri, kar je vsa ta leta ostajalo zadaj? Kaj pa če takrat ne bo dovolj časa? Klinc, cinizem in zagrenjenost naj se gresta takoj solit!

Kaj je pomembno in kaj ne, je največkrat odraz kolektivne zavesti in ta nas veže bolj, kot smo si pripravljeni priznat. Še bolje rečeno; pomembno je zelo osebna in absolutna stvar, a kaj, ko smo jo pripravljeni večkrat porinit v drugi plan, da smo bolj družbeno sprejemljivi. Oz. vsaj mislimo, da smo. Čemu pa ne bi enkrat dali prednost sebi, svojim željam in hotenjem, seveda takim, ki ne škodijo drugim, ki bi nas izpolnili in osmislili?

Izbrskal sem en star zapis, izpred let, ko smo še pisali svoje “perverzne” tekaške cilje. Moj seznam je zgledal takole:

1. ugotavljat skoz (pa četud le enkrat na tedn), da je tek ena zabavna stvar
2. prelaufat Slovenijo okrog, podolgem in počez
3. prelaufat maraton samo na pivo
4. teč na olimpijskem maratonu, pa četud en dan zatem
5. preteč en blejski krog v coklah pa zraven jodlat
6. še enkrat v življenju narest maraton pod 3
7. laufat bos po žerjavici in po snegu

Trapasto? Noro? You bet! Pravzaprav sem katero od teh točk že odkljukal, tudi večkrat in zmeraj sem se pri tem počutil odlično. A življenje ni samo tek, je še mnogo drugega, še bolj zanimivega. Zato si bom spet naredil seznam. Ker na seznamu lahko delaš kljukice, ker ga imaš pred očmi in ga tako rešiš pozabe. Kaj veš, mogoče grem pa še to pomlad končno skočit z bungee-jem. :)

1 Comment »

Rollback on marec 15th 2011 in bosi tek, film, prosto, vsakdanje, življenjski stil

Dopoldne pri Urbanu

Čeprav mi tekanje to zime ne gre pogosto od nog, pa sem v tek in tekaške aktivnosti vpet na več področjih. Pri delu v trgovini, pri tekaških izletih in tekmovanjih, pri vsakodnevnih debatah. Prebiram tudi literaturo, ne samo s področja bosega teka, tudi o teku in rekreaciji nasploh, saj se ugotovitve na tem področju spreminjajo in razvijajo. Tek pa res ni nobena znanost, boste rekli. No, deloma se s tem strinjam, saj gre za človekovo najbolj naravno gibanje. Vendar, zakaj se vsako leto toliko tekačev poškoduje? Je kriva obutev, tehnika, neznanje? Če hočemo priti temu do dna, pa je treba na problematiko pogledati čimbolj na široko in zbrati čimveč informacij. Tudi  zato, ker me zanimajo vsi vidiki teka in njegove posledice, sem se preteklo soboto znašel v Sečovljah, kjer je svoj tečaj za izkušene tekače imel Urban Praprotnik.

S prijateljem Mitjem, ki vodi našo tekaško skupino v Kranju sva se na Primorsko odpravila malo iz radovednosti, malo pa tudi po nova uporabna znanja. Prva marčevska sobota je bila prekrasen dan; ob morju še toliko bolj in zgolj kak ostanek burje je opozarjal, da pomlad ni že v polnem razmahu. Pri šoli v Sečovljah se nas je zbralo skoraj 10; potem ko smo se vsi spoznali med sabo, je lahko štartal tudi tečaj.

Urban Praprotnik

Urbana sem bežno pred tem poznal že nekaj let. Srečal sem ga na maratonih v Sloveniji in v tujini, spomnim se Firenc pred tremi leti in Istre dobro leto nazaj. Ponavadi je imel okrog sebe skupinico tekačev, ki jih je spodbujal ali spremljal. Iz lastnih izkušenj vem, da je lepše doživetje kot to, da sam pretečeš prvi maraton, le še to, da nekoga drugega spremljaš pri njegovem prvem. Kako se Urban loteva priprave tekačev na take podvige me je zato zanimalo že nekaj časa.

Urban je zanimiv, elokventen govorec in razlagalec z nasmeškom na ustih. Najprej nas je peljal na kratko ogrevanje po tartanskem krogu na šolskem igrišču, da smo ogreli in stresli mišice. Sledilo je meni sicer precej neljubo raztezanje; ampak če ga kdaj kaj bolj vzljubim, bom vsaj vedel, kako je bolj pravilno. Kar nekaj klasičnih razteznih vaj, ki jih tekači delajo pred tekom, je napačnih! Z razlago, kako določen gib vpliva na določeno mišico, kito in živce smo bili podučeni, kako sploh raztezamo določeno mišico in kakšen je učinek. Tipično raztezanje meč, ki ga izvaja marsikateri tekač tako, da se nagiba čez rahlo dvignjeno, iztegnjeno nogo, obenem pa prste vleče k sebi, je eno od tistih, ki je kritično napačno: z vleko prstov proti sebi namreč prekomerno raztezamo le živec v mečih, občutek je sicer boleč, a meča od tega nimajo prav nič.

Raztezanje (foto: Arhiv U.P.)

Sledil je najbolj zabavni del, snemanje. Vsak od nas je odtekel del kroga, po črti, medtem pa nas je Urban posnel bočno in od zadaj. Analiza me je seveda najbolj zanimala. A prej je sledilo še predavanje o pravilni in napačni tehniki teka. Uporabne in zanimive informacije; pravzaprav usmeritve, ki jih sam že nekaj časa podajam v trgovini vsem zainteresiranim za bosi tek.  Mitju sem se pošalil, da bi Urban lahko bil čisto dober prodajalec minimalistične obutve. Kaj je temeljno pravilo njegove tekaške filozofije: tek na peto je nepravilen, pravilno je pristajanje noge pod telesom, pod težiščem telesa. In dejstvo: skoraj 90% vseh tekačev teče s pristankom noge na peto! To je potrdila tudi analiza našega teka na stezi: večina je pristala izrazito na petnem delu, sam sem bil še najbližji temu, kar bi se reklo pristanek na srednji del stopala. Vendar imam tudi sam še nekaj prostora za izboljšave, zato je bilo to snemanje poučno. Malo mi je sedaj žal, da nisem poskusil čisto bos, najbrž bi bilo tam bolj nazorno in pravilno; kljub malo “mehkejši” tartanski podlagi.

Debati o pravi tekaški obutvi se nisem priključil, ker imam o tem svojo, minimalistično filozofijo. Da delam v pravo smer se je pokazalo tudi na prejšnjem primeru: tudi minimalna obutev pripomore, da nekdo avtomatično prilagodi svoj korak, ga skrajša in pristaja na srednji del stopala. V podloženi obutvi je to bistveno težje oz. zahteva precej več zavestnega napora in vaje. Prav to smo šli potem tudi vadit na stezo. Kako teči s hitrejšimi a krajšimi koraki, kako poravnati svoje telo, da se giblje le premočrtno ne pa poskakuje gor in dol (pri pristanku na peto jeto skakanje neobhodno), kako izboljšati lateralno gibanje medenice, kako okrepiti ključne mišične sklope za stabilnost telesa in koraka.

Tri urice so minile hitreje, kot sem pričakoval. Izvedel sem precej novih, uporabnih praktičnih dejstev in si potrdil, da tudi sam na svojem področju delam pravilno. Kljub temu, da bi se kot tekač lahko štel med stare mačke in med tiste, ki pravijo “teči pa že znam, kaj me boste učili”, pa je bil tale tekaški tečaj odlična dopolnitev za mojo tekaško prakso. Če ste torej odprti za nova tekaška znanja in menite, da bi se lahko še kaj naučili (in praktično vsak se lahko) o teku, potem se enkrat oglasite na tekaškem tečaju pri Urbanu Praprotniku. Prav gotovo se boste naučili kaj novega (jaz sem se, musklfibr je trajal dva dni :)). Če pa ste iz okolice Kranja in bi tekali v skupini, se oglasite pri nas v športnem parku in se priključite naši tekaški skupini. Zabavno bo, poučno pa sedaj še bolj.

1 Comment »

Rollback on marec 8th 2011 in bosi tek, minimalna obutev, prosto, zdravje

Bosi tek, Terra Plana in Lee Saxby

Zadnji dve leti sem navdušeno prebiral literauro, ki so jo o bosem teku spisali zanimivi in malo svojevrstni pisci, večinoma iz onkraj luže. Uporabno branje, večkrat tudi zabavno in na trenutke prav za crknit odpuljeno. Najbrž nisem edini, ki ga je med vsemi najbolj navdušila Born to run, ki se bere kot kriminalka, ki je road trip, avanturistična komedija in znanstvena študija obenem. Prav zaradi te knjige je Američane navdušil bosi in minimalistični tek in posledično pokupijo več milijonov parov minimalne obutve, prednjačijo pa Vibram FF. V knjigi nastopa cela kopica zanimivih karakterjev in strokovnjakov in skoraj po naključju sem enega od njih imel priložnost spoznati v živo.

V začetku meseca sem se poslovno mudil v Münchnu, na sejmu ISPO, kjer sem bil dogovorjen za več sestankov. Eden od njih je bil na predstavitvenem prostoru Terra Plane, ki ima odlično minimalistično kolekcijo tekaških copat. EVO-ti so mi všeč, posebej za zimske teke so idealni, dovolj topli, a vendarle zračni in lahki. Dekleti s slovenskega predstavništva sta me navdušeno sprejela (pravzaprav je bilo obratno, saj sem bil tam nekaj minut pred njima) in mi takoj dogovorila seanso na tekaškem traku. Seveda sem ponudbo sprejel, še posebej, ker je delavnico vodil nihče drug kot sam Lee Saxby.

Srečanje s Saxbyjem

Christopher McDougall je Saxbyja v knjigi opisal kot “najboljšega tekaškega trenerja na svetu”. Že radovednost sama mi ni dala, da ne bi izkoristil te priložnosti, po drugi strani pa me je vedno zanimalo, kaj v svoji tekaški formi lahko popravim in izboljšam. Če kje, sem bil tokrat na pravem mestu.

Lee je človek pronicljivega pogleda, malo manjši kot jaz in blage govorice. Že na prvi pogled izgleda v odlični formi in z nastopom da vedeti, da obvlada materijo o kateri govori. Najprej me je povabil, da sem bosonog stopil na merilno mesto, ki je odčitavalo sile, ki pritiskajo nanjo. Na povezanem računalniku mi je potem pokazal, da imam težo pravilno razporejeno na srednji in sprednji del stopal. Manjša nihanja bremenitve je bilo opaziti pri desni nogi (časovna obremenitev ni bila vedno na istem mestu ampak se je nekoliko spreminjala od sprednjega dela stopala prosti zadnjemu), kar je pomenilo, da nisem vedno v optimalno stabilni drži. Takoj je tudi ponudil rešitev in me povabil na tekaško stezo za nadaljno analizo.

Sicer mi je bilo malo nelagodno tekati pred malo večjo množico gledalcev, ki so se nabrali med najinim pogovorom, ampak sem se kmalu sprostil, ker je bilo treba začeti tekati, točno po Saxbyjevih navodilih.  Moje nekajminutno tekanje v Evo-tih je njegov asistent posnel s kamero, potem pa smo skupaj pogledali, kaj sem opravil. Prav dobro se mi je zdelo, ko mi je ta tekaški strokovnjak dejal, da skoraj vse delam prav. Pravilno pristajam s stopali na tla, tudi frekvenco koraka imam skoraj optimalno. Vseeno pa mi do popolnosti še malo manjka: moja glavna težava je, da se občasno pri teku preveč nagnem naprej v medenici. V tem momentu glava ni več poravnana v ravno linijo z stopali in moj tek postane neekonomičen. Idealna drža se takrat podre in na dolgih tekih lahko to povzroča težave.

Vivo Barefoot Aqua

Še vprašal nisem, sem rešitev že imel na dlani. Lee mi je predlagal, naj delam enostavno vajo, ki zelo enostavno priuči telo, kako najti optimalno držo. Na tekaški stezi, ki je naravnana na hitrost za počasni tek iz rahlega tekanja preideš v sonožno poskakovanje. Na prvi pogled enostavno, vendar sem se moral krepko potruditi, da sem vzdrževal tako frekvenco poskokov, da me ni prekucnilo na nos. Po nekaj skokih spet nekaj tekanja in tako izmenjaje približno 10 krat. Glej ga zlomka: po nekaj serijah poskokov, ko sem končno osvojil frekvenco skakanja, ko sem poravnal držo in se nagibal le v gležnjih je bil prehod v tekanje zelo enostaven, samo tekanje pa bistveno bolj enostavno in sproščeno. Kaj pa zdaj, ko doma nimam tekaške steze, do fitnesa se mi pa zmerom ne da? Preprosto: skakanje tudi na ravni podlagi velja, ali pa med počasnim treningom teka. Osredotočiš se na to, da gledaš naprej, da so prsa izbočena, nagib naprej le v gležnjih in da je frekvenca okrog 180 korakov na minuto. Vse ostalo se potem poklopi skoraj samo od sebe.

Odlične vaje za pravo tekaško držo in tehniko najdete tudi na tej spletni strani. Ali pa se oglasite v Kranju pa gremo skupaj na kak bosi ali minimalistični tek. Lahko vam dam za poskusit tudi kakšnega od modelov Vivo Barefoot, fantje iz Anglije so začeli resno jemati minimalistično sceno in že za letošnjo sezono pripravljajo odlične modele, med drugim meni zelo simpatični Neo. Letošnje leto bo še pestro!

2 Comments »

Rollback on februar 24th 2011 in bosi tek, minimalna obutev, prosto, zdravje

Neznosnost izbire

Greste v štacuno in se znajdete pred polico, kjer je sedem različnih tunin. Katero izberete? Cenejšo, boljšo, tisto z lepšo embalažo? Kupujete športne copate, pomerjate številke, modele, barve. Katere izberete? Pronacijske, nevtralne, podložene, japonske, rdeče? Ali pa rezervirate hotel za dopust. Ob morju, s pogledom, v senci, s postežbo, z bazenom in zajtrkom?

Izbira je super, je temelj osnovne človekove svobode. Radi izbirate? Ali vam gre kdaj tudi na jetra? Teror izbire. Na voljo imate stotine različnih mobilnih telefonov, izbira je naporna. Travme vsakdanjika. Povsod izbire. Kaj pa izbira, da ne izbereš. K vragu z vsemi mobilci, kaj pa če ga nočem?! Nope, to pa ne bo šlo.  Critical system error.

Seveda imajo tudi zagovorniki potrošništva in proste izbire prav. Če bi vsi naenkrat nehali izbirati, trošiti in porabljati samo tisto, ki nam življensko ni neobhodno potrebno, bi večina gospodarstva propadla. Pa smo pri brezposelnosti, pa socialnih problemih, kaosu. Prehud šok za sistem. Na tak scenarij nas nihče ni (?) pripravil. Critical system erorr.

Ok, pa pejmo počasi. Tako kot pri hujšanju in pri maratonu. Korak po korak, da sistem prilagodimo sebi, ne pa samih sebe sistemu. Vsake toliko časa naredimo enostavno in preprosto izbiro. Namesto fensi večerje v gostilni ena fajn doma skuhana in zaužita. Namesto iber najnovejše tekaške majčke ena stara, malo izrabljena, bombažna. Namesto spedenanih najkic stare, zgonjene sandale. Namesto avta peš čez mesto. Namesto kompjutra ravno prav težka bukvica. Namesto risanke pravljica. Namesto milijon opravkov počitek.

Paše? Tudi meni. Tkole občasno, za gušt. Ne pretiravam, to je nagrada. Uživam, da lahko izberem enostavno. Da izberem neizbiro.

No Comments »

Rollback on februar 16th 2011 in bivanje, prosto, življenjski stil

Poskusni zajčki

Kdor je malo firbec po duši in rad raziskuje sebe, okolico in vse navdušujoče stvari v življenju se ne bo  zadovoljil samo z dejstvi, ki jih bo prebral ali slišal ampak jih bo želel, če je le možno preizkusiti tudi v praksi. Jaz sem že eden takih in kot kaže mi štrene še nekaj časa ne bo zmanjkalo.

Svoje ugotovitve in izkušnje rad podelim tudi z drugimi, ne zaradi samovšečnosti ali provokacije (no, slednji se občasno kar ne morem odreči :)) ampak predvsem zaradi koristnih informacij, ki jih tako dobim. Pogled z drugega zornega kota je za celovito sliko o tematiki, ki jo obravnavam skoraj neprecenljiv. Kaj mislim s tem?

Ponavadi gre takole: morda razmišljam o vplivu prehrane na počutje, o učinkih bosega teka na tehniko ali pa na uporabnost raztezanja pri športanju in o temi začnem raziskovati. Mojo pozornost lahko ulovi tudi kak članek, ki ga preberem mimogrede, kaka zanimiva knjiga ali debata v družbi. Če me tema privlači, jo najprej poguglam in se podučim, preden si ustvarim mnenje. Potem pridobljene nove informacije primerjam s svojimi praktičnimi izkušnjami s tega področja. Še boljše je, ko se preizkušanja lotim nanovo in pri teku, prehrani in podobnih temah to ni problem, prej užitek. Ni ga čez občutek, ko praktična izkušnja prikima teoriji, včasih pa je še slajše, ko uspeš dolgo veljavno teorijo v praksi ovreči. Za boljšo predstavo:  ko sem začenjal z bosim tekom, mi je bilo nepredstavljivo, da si tako lahko pozdravim kolena, vendar ko je bilo izboljšanje stanja hitro in presenetljivo učinkovito, sem postal navdušen pristaš. Ugotovitve drugih in teoretična podlaga je moje navdušenje le še utrdila.  V drugem primeru je bilo ravno obratno: vedno sem verjel, da so kosmiči z mlekom edina prava in možna kombinacija zajtrka, a sem šele po paleo eksperimentu, ko sem žitarice in mleko izločil za en mesec, na sebi ugotovil, da mi prva kombinacija povzroča izdatne želodčne težave. Sedaj se te kombinacije ogibam kot hudič križa in so jajca v prvem planu, želodec in glava pa sta bistveno bolj zadovoljna.

Tudi zajček je lahko tiger

Rad debatiram o tistem, kar me privlači in rad tudi podelim svoje mnenje. Tu pa se prava dogodivščina šele začne. Vsak zapis, bodisi na forumih, blogih, omrežjih vedno pritegne tri vrste bralcev: navdušence, kritike in ravnodušne bralce. Slednji so lahko tudi malo za pa malo proti, ampak svojega mnenja praviloma ne izrazijo. Navdušenci so ponavadi tisti, ki imajo tudi sami nekaj pozitivnih izkušenj z obravnavano temo, ali pa jih zanima in so odprti za preizkuse in pozitivne rezultate. Včasih celo preveč odprti in nekritični, vseeno pa dobrodošli za razvoj debate. Čisto druga pesem je s kritiki, tistimi hardcore nasprotovalci vsem novih teorijam in praksam, ki se kakorkoli križajo ali nasprotujejo njihovim. Tisti bolj inteligentni poiščejo luknje v metodi ali predstavijo verodostojne protidokaze. Oni, bolj na prvo žogo in kategorični nasprotniki sprememb, pa se na preverljiva dejstva ne ozirajo kaj dosti, ampak streljajo kar počez,  nove teorije označijo za butaste in se sklicujejo na edina prava “stara dobra dejstva”. Žal le-teh ne znajo smiselno dokazat, tudi v praksi ne (čeprav so lahko čisto pravilna!).

Kakor že godi, da na svoje pisanje dobiš pozitiven odziv, morda celo sledilce in simpatizerje, pa ni odveč tudi, da se oglasijo tudi “negativci” in natresejo svoje. Zaradi slednjih se še bolj potrudiš, raziščeš še več vidikov teme, narediš še več testov in iščeš nove vidike. Obenem se naučiš še več in včasih ugotoviš tudi kako svojo napako.

Če je možno, če ne ogroža zdravja in življenja, priporočam vsem, da naredite kak eksperiment v življenju. Najlaže pri prehrani, pri rekreaciji, v službi, na cesti ali pri nakupovanju. Spremembe so namreč edina stalnica našega vsakdana in če si upate sami poizkusiti kaj novega, boste nanje bolje pripravljeni. Kritikov pa se ne bojte ampak zaupajte vase; bolj ko zavijajo z očmi, večja je verjetnost, da vas bodo v kratkem, čisto potiho, vprašali tudi za kak nasvet.

No Comments »

Rollback on februar 4th 2011 in bosi tek, paleo, prosto, vsakdanje, življenjski stil

Kako načrtovati srečo?

Novo leto, nove možnosti, novi plani. Jp, nihče od nas ne uide planiraju, najsibo v službi, v družinskem življenju, v prostem času. Brez planiranja seveda ne gre: kako določit cilje v podjetju, kako uskladit družinske dopuste, kako se dogovorit za skupne treninge ali pa se prijavit na maratone v tujini, če ne s planiranjem. Problem je le v tem, da neizpolnitev plana ponavadi vodi v frustracije  in nezadovoljstvo. Posledica: včasih že planiramo z malo nelagodnim občutkom, da lahko gre vse narobe…

Poglejmo na stvari drugače. Najboljše stvari v življenju se ponavadi zgodijo čisto neplanirano. Sam sem svojo ženo spoznal čisto po naključju, povsem neplanirano sem se podal v podjetniške vode, najboljše teke sem odtekel takrat, ko nisem nič planiral. Saj vem, da je treba rezervirat hotel ali bungalov, če greš na dopust, drugače ne dobiš nič, ravno tako se je treba registrirat na večjih maratonih precej pred datumom, če ne zmanjka mest. Vseeno pa ni potrebno, da vse detalje (posebej še prostega časa) totalno mikroplaniramo. Zakaj si ne bi pustili nekaj prostora tudi za presenečenja in nepričakovano?

Sodobni otroci so bojda preobremenjeni, še več, menda jim kronično primankuje domišljije in samoiniciative. Eden od vzrokov naj bi bil tudi to, da imajo vsak trenutek svojega življenja splaniran: zjutraj šola, potem interesne dejavnosti, potem kak trening, spet domov, naloga, tv, spat. Otroci tako nimajo časa za raziskovanje sveta po svoje, za sproščeno druženje brez obveznosti, za razvijanje domišljije in osebnosti. Pred leti je bilo to precej drugače, po šoli so bili popoldnevi naši…

Planiranje je nalezljivo, ker nas z vseh koncev bombardirajo, da bomo tako bolj učinkoviti. Hudič je v tem, da smo ponavadi potem le bolj razočarani, ne samo zato, ker ne gre vse po načrtih, tudi zato, ker smo oropani svobode. Sam si bom letos puščal bolj proste roke, vsaj v prostem času. Naj me življenje preseneti.

No Comments »

Rollback on januar 7th 2011 in po svetu, prosto, vsakdanje, življenjski stil

Moment, prosim

V poplavi decembrskih voščil sem od vseh dobrih želja za srečo, zdravje, uspeh, veliko denarja in ostalih pogrešal eno, prav posebno.  Nihče namreč ni zaželel več časa. Saj ne, da zdravje ni najpomembnejše, pa sreča takoj za njim; ampak čas, ki ga je vedno premalo, čeprav ga imamo vsi enako in vedno znova veliko je pri vseh zgoraj omenjenih željah glavna sestavina. Kaj ti pomaga uspeh, če si ne vzameš časa, da bi se ga veselil, kaj pomaga zdravje, če ni časa, da bi ga negoval, kaj pomaga sreča, če ni časa, da bi jo delil.

Je že čas?

Zato vam vsem želim veliko časa. Pa ne samo za stvari, ki jih morate opraviti, naj bo predvsem za stvari in dogodke, ki jih hočete narediti. Ki jih radi delate, čeprav so včasih zaradi nešteto razlogov potisnjene v drugi plan. Pa ne samo za pomembne stvari. Lenarite, ko vam je do tega, držite se za roke ali pa samo zrite v nebo. Poskusite kak nov recept, pojdite teč tja, kamor še niste šli, pokličite koga, ki ga že dolgo niste. In brez slabe vesti spustite kako obveznost, ki vam gre res na jetra, pa od nje ni odvisno življenje. Morda pa vam pride v navado :)

Celo leto in neomejeno možnosti. Vzemite si čas zanje.

No Comments »

Rollback on december 31st 2010 in prosto, življenjski stil