Manj je več

Kot tekač in kot maratonec čas pojmujem nekoliko drugače kot tisti, ki se s tem ne peča. Kar pomnim, se moje leto ne začenja januarja in končuje decembra, ampak se konča z maratonom in začne spet takoj po njem.  Celo moje odraslo življenje je na en način zvezano z maratonom, posebej z enim, posebnim, ljubljanskim.

Kdaj pa kdaj se dogodki poklopijo in se ustvarja zgodovina. Kot mlad, neizkušen a motiviran tekač, bolje rečeno rekreativec, sem se petnajst let nazaj po naključju spentljal in zaljubil v maraton. Tekal sem, bolj ko ne, za sebe, tista leta pred in med študijem. Mlademu telesu in svežim nogam gibanje dobro dene, zato sem se hitro adaptiral, hitro napredoval. Sicer nisem nameraval, a malo me je le gnalo, da bi tekmoval, zato sem takoj, ko sem videl razpis za 1. Ljubljanski maraton, vedel, da je to to. Prvega ne pozabiš nikoli. Ostalo je zgodovina.

Vsako leto sem se vračal nazaj, po iste občutke in nova doživetja. Kar naenkrat je minilo 15 let, jaz pa spet tam. Drug človek, popolnoma, z novim življenjskim nazorom, s čisto novimi prioritetami. A sentimentalno navezan. Na maraton, ki mi je dal najboljše in tudi najslabše tekaške čase, na odlične sezone, poškodbe, ogromno novih znanstev in prijateljstev. Na ljubljanske ceste.

Že lani, ko so nas vse, jubilante (ki smo vseh 15 maratonov tako ali drugače odtekli v Ljubljani) nagradili z steklenimi kipci, sem si dejal, da bom enkrat prekinil ta niz. Da ga ne bom delal samo zato, da “ostajam v igri”, za vsako ceno in na silo. Nisem si predstavljal, da bom že letos postavil piko na i.

Če sem pred leti tek postavljal visoko na listo dnevnih prioritet in dneva nisem mogel zaključit, ne da bi imel za sabo že toliko in toliko kilometrov, se je situacija zadnja leta počasi spremenila. V vrtincu službenih, družinskih in ostalih aktivnosti tek pride na vrsto, ko je želja res izrazita. Še leto in pol nazaj sem visoko motiviran treniral dnevno za ultre, potem pa mi je, predvsem zaradi manjših a trdovratnih poškodb, motivacija usahnila. Z njo je šla kondicija in želja po več kot občasnem tekanju in nastopanju na dirkah. Tudi letošnje leto v tem pogledu ni izstopalo, zato sem dirke izbiral po pameti in tistih par odtekel v odlični družbi, večinoma bosonog. Vseskozi sem imel v mislih tudi Ljubljano. A me ni skrbelo, maraton mi je bil v vseh teh letih zapisan pod kožo in ni me bilo strah kadarkoli odtekat tistih 42 in drobiž, sicer počasi, a vseeno suvereno.

Maraton moraš spoštovat. Ne glede na to, da sem bil leta v formi, ko mi maratonska razdalja ni predstavljala bojazni, ne glede na to, da sem velikokrat na treningih tekel še bistveno dlje. Ne glede na popularnost ultra tekov v zadnjih par letih v naših krajih, ne glede na to, da v vsej tej tekaški noriji vsi pravijo, “maraton pa ja vsak zmore”. Motijo se in to je bržkone največja napaka “serijskih” maratoncev, ki jih tekaška “industrija” producira zadnja leta, morda desetletja. Lahko se je za maraton pripravit fizično, nekoliko težje a tudi gre, psihično. Tisto, kar marsikomu spodleti, pa je pripraviti se na maratonski tek kot doživetje, seanso s samim sabo, celo užitek. Ne gre za premagovanje telesa, ampak za sodelovanje z njim. Gre za priznanje bolečine, ne le premagovanje. Gre za spoštovanje nečesa, kar si dobil posojeno, nikakor pa ne dano v trajno last. Maraton moraš spoštovat.

Do septembra sem ga še imel, letošnjega ljubljanskega. Potem pa so občutki šli. Tudi zato, ker nisem bil pripravljen. Ne fizično, ne psihično. Ko sem omenil komu, so mi rekli, “boš pa že, stisnil tista dva kroga, za niz gre, ne smeš prekinit!”. Pa ravno za to je šlo, do niza, čeprav je trajal že 15 let, nisem imel nobenega sentimenta več. Pravzaprav se mi je pomalem že upiral. Niz zaradi niza? Kje je smisel?

Čeprav bi lahko, če bi šlo za življenje, stisnil še tisti drugi krog. Pa ga nisem. Letos ne. Brez slabe vesti. Z užitkom sem v odlični Viteški družbi kolegov zabavljačev zaključil enega, spil par piv in odjadral s spomini. Nisem več med posvečenimi? Prava reč. Osvobojen sem. Komaj čakam, da grem spet. Na dva, se razume.

Včasih tisto, kar sam počneš za svojo radost, postane folklora, na kateri visijo tudi tisti, ki nimajo s tem nič opraviti. Včasih moraš zato odločit, da greš po svoje. Vsem tistim, ki kolebate v različnih situacijah med tem kar je “prav” in tem kar je po vaše – dovolite si slednje. Če si ne boste, boste izgubili del sebe. Tudi pri teku. Čeprav le-ta ni najpomembnejša stvar na svetu.

Kaj jaz sedaj pričakujem od teka? Nič. Oz. kot pravi citat v knjigi Rojeni za tek: “Od svojega teka ne pričakujte ničesar, in dobili boste več, kot ste si kdajkoli predstavljali.”

ps. Parafraza naslova na dve trenutno vroči knjigi se mi je zdela primerna. Ker imamo vsi maratonske knjige v sebi. Pravopisne napake gor ali dol.

Če  ogromno energije in mentalnega fokusa čez leto vložiš v en projekt, pričakuješ, da boš po njegovi izvedbi iztrošen in izpraznjen. A pri Nočni 10ki ni bilo še nikoli tako. Ja, utrujen, izmučen, nenaspan, iz fokusa.  A zadovoljen. Napolnjen. Motiviran.

Mnogi ne verjamejo, ko jim razložim, da gre dejansko za celoletni projekt. Za en tek? Kajpada. Za enega večjih tekaških dogodkov v Sloveniji potrebuješ veliko prostega časa, veliko dopoldnevov, ko špricaš šiht, veliko idej, kako dobit še kak evro za pokrivanje stroškov, veliko dobre volje, ko se stvari zapletejo. Ja, in vse je res: denar se ne oplemeniti, dobički se ne akumulirajo. Je že tako, da raje kak evro več vložimo v tekače, v prireditev, v ponudbo samo. Puščamo si toliko, kar lahko skupaj z vsemi pomagači in prijatelji konec avgusta na pikniku spijemo  ali pojemo.

Težko je, ko poslušam neupravičene kritike. Ko pogoltnem marsikatero žaltavo, zlobno in pod pasom. Ko ti zanalašč nagajajo, niti ne da bi se okoristili, samo, da ti zagrenijo življenje. A leta so dala trdo kožo. Ekipa, s katero delam je trdoživa, praktična in progresivna. Sentimentalnost je že fajn in prijetna, a najprej je treba opraviti posel, potem pa se lahko tudi trepljamo. Zakaj sentimenti? Ker smo tega otroka spočeli, vzgojili in poslali v svet z ljubeznijo. Do teka, do ljudi dobre volje, do nas samih. Izkušnje so nas naučile, da idealiste, ki niso tudi realisti, pokopljejo prehitro. Zato smo dozoreli in uživamo na drug način. Še vedno pa smo otroci v sebi.

Rutina ubija kreativnost. Zato težko rečem, kako in koliko časa bom še navdušen nad projekti kot je Nočna 10ka. A dokler bom, bom maksimalno angažiran in kreativno neomejen. Vedno nekaj novega, svežega, nepreverjenega. Priznam, me večkrat tudi mine in se sam sprašujem, kaj mi je tega treba. Saj ne rešujemo življenj, zaboga! A me je zadnjič znanec pomiril: že zato, da naredimo domače, privlačno in rekreacijsko prireditev, se splača. Za vsakega, ki je morda prve tekaške korake naredil ravno pri nas ali zaradi nas, za vsakega ki je spoznal nove, zanimive ljudi. Na te stvari sedaj gledam malo drugače. Če smo morda vsaj za kako uro ali dve, za kak dan v letu pozitivno vplivali na ljudi okrog nas, na ljudi od kjerkoli, potem je vredno. Pa čeprav ne gre za visoko znanost, za reševanje svetovnih problemov, ampak samo za tek. Morda pa prav zato.

Dragi moji, dober tek!

Čeprav mi tekanje to zime ne gre pogosto od nog, pa sem v tek in tekaške aktivnosti vpet na več področjih. Pri delu v trgovini, pri tekaških izletih in tekmovanjih, pri vsakodnevnih debatah. Prebiram tudi literaturo, ne samo s področja bosega teka, tudi o teku in rekreaciji nasploh, saj se ugotovitve na tem področju spreminjajo in razvijajo. Tek pa res ni nobena znanost, boste rekli. No, deloma se s tem strinjam, saj gre za človekovo najbolj naravno gibanje. Vendar, zakaj se vsako leto toliko tekačev poškoduje? Je kriva obutev, tehnika, neznanje? Če hočemo priti temu do dna, pa je treba na problematiko pogledati čimbolj na široko in zbrati čimveč informacij. Tudi  zato, ker me zanimajo vsi vidiki teka in njegove posledice, sem se preteklo soboto znašel v Sečovljah, kjer je svoj tečaj za izkušene tekače imel Urban Praprotnik.

S prijateljem Mitjem, ki vodi našo tekaško skupino v Kranju sva se na Primorsko odpravila malo iz radovednosti, malo pa tudi po nova uporabna znanja. Prva marčevska sobota je bila prekrasen dan; ob morju še toliko bolj in zgolj kak ostanek burje je opozarjal, da pomlad ni že v polnem razmahu. Pri šoli v Sečovljah se nas je zbralo skoraj 10; potem ko smo se vsi spoznali med sabo, je lahko štartal tudi tečaj.

Urban Praprotnik

Urbana sem bežno pred tem poznal že nekaj let. Srečal sem ga na maratonih v Sloveniji in v tujini, spomnim se Firenc pred tremi leti in Istre dobro leto nazaj. Ponavadi je imel okrog sebe skupinico tekačev, ki jih je spodbujal ali spremljal. Iz lastnih izkušenj vem, da je lepše doživetje kot to, da sam pretečeš prvi maraton, le še to, da nekoga drugega spremljaš pri njegovem prvem. Kako se Urban loteva priprave tekačev na take podvige me je zato zanimalo že nekaj časa.

Urban je zanimiv, elokventen govorec in razlagalec z nasmeškom na ustih. Najprej nas je peljal na kratko ogrevanje po tartanskem krogu na šolskem igrišču, da smo ogreli in stresli mišice. Sledilo je meni sicer precej neljubo raztezanje; ampak če ga kdaj kaj bolj vzljubim, bom vsaj vedel, kako je bolj pravilno. Kar nekaj klasičnih razteznih vaj, ki jih tekači delajo pred tekom, je napačnih! Z razlago, kako določen gib vpliva na določeno mišico, kito in živce smo bili podučeni, kako sploh raztezamo določeno mišico in kakšen je učinek. Tipično raztezanje meč, ki ga izvaja marsikateri tekač tako, da se nagiba čez rahlo dvignjeno, iztegnjeno nogo, obenem pa prste vleče k sebi, je eno od tistih, ki je kritično napačno: z vleko prstov proti sebi namreč prekomerno raztezamo le živec v mečih, občutek je sicer boleč, a meča od tega nimajo prav nič.

Raztezanje (foto: Arhiv U.P.)

Sledil je najbolj zabavni del, snemanje. Vsak od nas je odtekel del kroga, po črti, medtem pa nas je Urban posnel bočno in od zadaj. Analiza me je seveda najbolj zanimala. A prej je sledilo še predavanje o pravilni in napačni tehniki teka. Uporabne in zanimive informacije; pravzaprav usmeritve, ki jih sam že nekaj časa podajam v trgovini vsem zainteresiranim za bosi tek.  Mitju sem se pošalil, da bi Urban lahko bil čisto dober prodajalec minimalistične obutve. Kaj je temeljno pravilo njegove tekaške filozofije: tek na peto je nepravilen, pravilno je pristajanje noge pod telesom, pod težiščem telesa. In dejstvo: skoraj 90% vseh tekačev teče s pristankom noge na peto! To je potrdila tudi analiza našega teka na stezi: večina je pristala izrazito na petnem delu, sam sem bil še najbližji temu, kar bi se reklo pristanek na srednji del stopala. Vendar imam tudi sam še nekaj prostora za izboljšave, zato je bilo to snemanje poučno. Malo mi je sedaj žal, da nisem poskusil čisto bos, najbrž bi bilo tam bolj nazorno in pravilno; kljub malo “mehkejši” tartanski podlagi.

Debati o pravi tekaški obutvi se nisem priključil, ker imam o tem svojo, minimalistično filozofijo. Da delam v pravo smer se je pokazalo tudi na prejšnjem primeru: tudi minimalna obutev pripomore, da nekdo avtomatično prilagodi svoj korak, ga skrajša in pristaja na srednji del stopala. V podloženi obutvi je to bistveno težje oz. zahteva precej več zavestnega napora in vaje. Prav to smo šli potem tudi vadit na stezo. Kako teči s hitrejšimi a krajšimi koraki, kako poravnati svoje telo, da se giblje le premočrtno ne pa poskakuje gor in dol (pri pristanku na peto jeto skakanje neobhodno), kako izboljšati lateralno gibanje medenice, kako okrepiti ključne mišične sklope za stabilnost telesa in koraka.

Tri urice so minile hitreje, kot sem pričakoval. Izvedel sem precej novih, uporabnih praktičnih dejstev in si potrdil, da tudi sam na svojem področju delam pravilno. Kljub temu, da bi se kot tekač lahko štel med stare mačke in med tiste, ki pravijo “teči pa že znam, kaj me boste učili”, pa je bil tale tekaški tečaj odlična dopolnitev za mojo tekaško prakso. Če ste torej odprti za nova tekaška znanja in menite, da bi se lahko še kaj naučili (in praktično vsak se lahko) o teku, potem se enkrat oglasite na tekaškem tečaju pri Urbanu Praprotniku. Prav gotovo se boste naučili kaj novega (jaz sem se, musklfibr je trajal dva dni :)). Če pa ste iz okolice Kranja in bi tekali v skupini, se oglasite pri nas v športnem parku in se priključite naši tekaški skupini. Zabavno bo, poučno pa sedaj še bolj.

A se spomnite, ko so nas včasih strašili, da se bomo prehladili, če bomo bosi hodili okrog? Se mi zdi, da se meni dogaja ravno obratno. Zbolevam, ker sem premalo bos.

Da dopolnim: zadnje dobre pol leta, odkar sem svoje tekanje praktično ukinil, se moja odpornost vedno znova poigrava z mano. Še posebej po septembru, ko smo naše dete vpisali v vrtec in je mala kajpak začela zbirati bolezni. Viroze, angine, pljučnice in bronhitisi, vse možne otroške bolezni, ki prinesejo vročino, kašelj, smrkanje, slabo počutje, bruhanje in kar je še teh nadlog. Hudir je, da sem te bolezni začel posvajat tudi jaz, no, pretiravam, ne vse, samo vsako drugo. Že mesec dni veselo smrkam in izkašljujem ter v obup spravljam tudi ostale mimoidoče, da sebe sploh ne omenjam.

Ko samo pomislim na prejšnjo zimo, me kar strese. Večkrat v  plundri ali snegu do kolen, še pred sončnim vzhodom sem vandral po Gorenjski, včasih tudi 40 km naenkrat ali še več. Priprave na Trans so vseeno minile brez enega prehlada, še smrkal nisem nič pa bi po vseh pravilih moral vsaj enkrat obležati za kak teden ali dva. Misterij, ki mu še nisem prišel do konca. Morda je psiha v kombinaciji z ravno prav natreniranim telesom tisti recept, ki odžene tudi bolezen? Sporočim, če mi potrdijo to tezo.

Kar resnično pogrešam pa ni sam tek in brbotajoče zdravje; tiste ure, ki sem jih preživel na cestah so bile dobrodošel balzam za vse navskrižne misli in ideje, ki sem jih imel čas urejat in premišljat. Kdaj hudiča naj zdaj to počnem? Na WC-ju, pred TV-jem, v avtu? Sem se že zalotil, da sem med gledanjem filma zgubil rdečo nit dogajanja in naredil par hitrih miselnih preskokov in malo pomrcvaril kako zapostavljeno idejo. Joj, kako je pasalo. Potem seveda nisem imel pojma, zakaj se streljajo tam na ekranu, kdo lovi, kdo beži in za kaj se sploh gre. Nič ne de, saj bi itak pozabil.

Moram čimprej začet laufat. Ne samo zaradi fizičnega zdravja, tudi zaradi dušnega miru. Da bom ostale stvari v življenju lahko počel bolj zbrano. Drugače si odrežem še kak prst pri sekljanju čebule.

Aja, btw, če že sprašujete, zakaj tale blog? Ker sem štiri prijetna leta vedril tule in, ker se ne spodobi, da vse nespodobne domisleke pišem pod okriljem ljube mi organizacije, bom dotične pisarije izvajal tukaj. Da se nekoč, na stara senilna leta, tako ali drugače presenetim.