Manj je več

Vsega je pravzaprav kriv Luka. Deset dni pred dogodkom mi je poslal mejl z enim letakom. Na telefonu se skoraj nič ni videlo, a sem le razbral. Praga, bosi tek, baje prvič in čakaj malo, Barefoot Ted? Bosy Ted, pravzaprav, tako simpatično češko, malo sem se zarežal. Sem dokaj impulziven pri mnogo rečeh; hočem reči, da se hitro navdušim (žalibog večkrat hitro tudi ohladim) a tokrat mi je bila reč sicer privlačna, a ne več kot to. Ko sem pol ure kasneje odpisoval, da bi blo pa na tole res fino it, hehe in dobil odgovor: saj zato sem ti pa poslal! mi je prvič šinilo čez možgane, da tole lahko izvedem. Da moram, jebela cesta!

Fast forward 10 dni: štirje tipi na eni od pump severno od Dunaja nase vlečejo majice, na katerih je s flomastrom napisano Hangover 4 in odpirajo zelene pločevinke (piva in kofeta). Fotke kajpak takoj pošiljajo na družabna omrežja. Odprava je pravkar postala odbita avantura.

Za neposvečene, ki niste brali Rojeni za tek in še nikoli niste slišali o bosem teku: Barefoot Ted je legenda bosonogega tekanja in najbolj odpuljen karakter v McDougallovi uspešnici Born to Run. Vibram bi mu lahko postavil najmanj doprsni kip s tem, ko je fivefingerse naredil za najbolj vroče tekaško obuvalo zadnjih let. Američan, ki trenutno živi v Istanbulu in po svetu promovira svoje izjemno popularne Luna sandale ima v bosonogih logih status superzvezde. Ma kaj, on je enostavno tekaški Mesija! Ko tak mitični osebek pride v tvojo bližino na borih 750 kilometrčkov, si skoraj poklican, da ga greš občudovat. Jp, izbire praktično nisem imel.

Fantov ni bilo težko prepričat, ker smo šli dejansko na dvodnevni moški odklop v Vzhodno Evropo. Uh, tole se že bere nevarno privlačno. Ajde, šli smo na 1. Praški bosi tek, ki je bil v soboto, v petek popoldne pa v lokalno Vivobarefoot trgovino spoznat češke bosonoge prijatelje in Teda, ki se je podpisoval v knjige. Barefoot Mark, moj kolega na mnogih bosih zadevščinah je bil seveda takoj za, Mitja in Igor pa je bil uvodni stavek tega odstavka iz prve čisto dovolj. Hangover druščina, jebiga, se ni dalo skrit.

Prvo pivo sem spil po kakih 9 urah vožnje v prvi luknji, ki smo jo našli v ulici, kjer smo parkirali. Kozel je bil ravno pravi, da je potem multikulturna konverzacija lahko tekoče stekla. Trgovinica je bila čez cesto. Za uvod Nemci; bolje rečeno Bavarci, bosonogi trop, ki se ravno tako kot naša ekipa niso mogli izogniti praškemu eventu. Pa potem Petra in Daniel, ki sta bila organizatorja vsega skupaj (in njuna trgovinica je prav lična). Veliko smo se gledali v noge in vlekli vsak svoje štrikce na sandalih. Sam sem vlekel toliko, da sem omiljene mi huračije na vozlu odtrgal (po vsaj tisočaku ali več kilometrov!) ravno v trenutku, ko je pristopil nihče drug kot Barefoot Ted! Preprostemu patentu zahvaljujoč sem zadrego reševal ekspresno in že nekaj momentov kasneje imel sanirane sandale in nasmešek za milijon dolarjev. Sledil je totalen šok: Ted, moj dolgoletni idol, je stopil do mene, me objel, mi stisnil roko in kot staremu prijatelju dejal: Dude, nice to meet you finally! You’re from Slovenia, right? How do you spell your name again, Rollback?

Najbrž se tko počutijo kake nore najstnice, ko jih potreplja Justin Bieber, ampak res sem bil navdušen! Človek me pozna, še več, menda je celo zapazil moje aktivnosti na Facebooku (pa sem našel še eno uporabno vrednost te preklemane traparije!) in me občasno spremlja. Ha! Se vidi, da pretiravam, kajne, ampak, če se mi je res fajn zdelo. Izkazalo se je, da je Ted prijeten in zanimiv sogovornik in moji me skoraj niso mogli dobiti iz trgovine. Potem, ko je podpisal knjige, sva govorila o vsem mogočem, njegovem poslu, ki cveti, o tem, da ne išče več limitov v svojem teku, ker tega enostavno ne potrebuje več in o inovativnih načinih transporta v prihodnosti. Njegovo solowheel ima veliko skupnega z bosim tekom, mi je razlagal. Zanimiva stvarca, a zaenkrat še nekoliko draga igrača.

Kar nerad sem odšel, a ker smo se kanili naslednji dan spet družiti, sem se pridružil svoji bandi na naši večerni eskapadi. Kulinarika (rebrca!!) in vse možne kombinacije razvedrilnih napitkov (kozel+beherovka =zmaga) so iz noči naredili jutro. Hangover 4! Za vse štiri. Deževalo je, vsaj to, čeprav je na žalost naslednje dni zgodovinsko poplavilo mesto. V parku Ladronka, kjer smo se dobili na teku, pa je kazalo, da jih nalivi nič kaj ne motijo. Vsi so bili tam, ki karkoli pomenijo v svetu minimalizma te dni in na teku se je zbralo več kot 200 tekačev vseh starosti. Izjemno! Cel dogodek je imel dobrodelni pridih, zbirali so sredstva za socialno ogrožene otroke. Ted je imel kratko predavanje, potem pa smo skupaj vedrili pod šotori srebali kavo in razdirali štose. Fajn druščina, kjer bi se dalo preživeti celo popoldne, če bi nas ne čakala še vožnja nazaj domov (z mačkom, ki ga zalivaš s precukranim kofetom je to sploh uživancija).

A vse skupaj je bila ena uživancija. Spoznal sem človeka, ki je utelešenje bosonoge filozofije, srečal zanimive ljudi iz Češke, Nemčije, Slovaške, celo Portugalske  in dobil nove prijatelje med bosonogci po svetu. Povabila med nemške bosonogce, kjer imajo serijo bosih tekov, v slovaško Bansko Bistrico, kjer se septembra organizira prvi bosi polmaraton na svetu in seveda ob letu osorej spet v Prago so kar deževala. Naša Hangover 4 ekipa pa je tudi izpolnila svoje poslanstvo. Marsičesa se ne spomnimo. Glede na prej naštete dogodke je nadaljevanje sage skoraj neizbežno…

ps. seveda sem čez kak teden obogatil svojo zbirko sandal (in Mark svojo) s čisto svežimi Luna Venado...hvala Petra 🙂