Archive for the 'bosi tek' Category

Ponovni Berlin ali ko je nadaljevanje boljše od premiere

“Ej, E-ji grejo!” Nekje med 11 in 12-im kilometrom je šlo kot po maslu in ravno sem začel kontemplirat, ko mi je kompanjon Friko (sicer mu je ime Jure, a vzdevek Friko mu neprimerno bolj pristaja) prekinil miselni tok. “Kakšni E-ji, hudirja?”, sem najprej pomislil, potem pa mi je po čekiranju tekačev za nama le vžgalo. Moj sotrpin je ves čas bistroumno opazoval tekače, ki so naja prehitevali in beležil njihove črke na štartnih številkah. Midva sva imela C, za boks tekačev pod 3 urami (ja vem, čist nelogično, razložim takoj), pred nama je štartala peščica onih res hitrih, za nama pa reka skoraj 40.000 podivjanih maratoncev, ki so se lani konec oktobra v tistih 3 urah in pol uspela prijavi na to jubilejno dirko.

Klik za video ;)

Klik za video ;)

E-ji so bili tistih za tri ure in pol, za njimi pa še cel kup črk do H-ja, nekvalificiranih tekačev, onih za 4 in pol pa še dlje. Tja sva pravzaprav sodila tudi midva, a vsem kontrolam navkljub s svojimi C-ji nisva prišla blizu. Če bi vedel, da bo vse tako striktno, bi ob prijavi ne zapisal svojega najboljšega maratonskega časa (ki datira še v prejšnje tisočletje, žalibog). Pa se mi je zdelo tako hecno in malo sentimentalno. Ha, še dobro, da sem našel Frikota, ki se je v podobni situaciji znašel, ker je podedoval štartno številko enega izjemnega tekača. Imenu na štartni številki v čast sem ga zato do štarta klical kar Stanko.

“Najbrž ne bova nikoli več štartala takoj za Kenijci v Berlinu, zato izkoristiva”, se je zarežal in nisem imel kaj, da mu ne bi potrdil in sledil. Druge opcije tako ali tako ni bilo. Šele ko so naju preplavili E-ji pa se mi je utrnilo še nekaj: ker sva namesto zadaj štartala spredaj, naju bodo celotno pot prehitevali!V smislu dodatnega pogona, ki ga da množica se to sploh ne sliši slabo. Poleg tega bova srečala cel kup naših, ki bodo šli mimo. Pa še najini Viteški majici bo moralo gledat nekaj deset tisočev – kak oglaševalski guru bi bil prav ponosen na najino strategijo. Da naju ne pohodijo, pa naj se brigajo kar drugi; tako kot se moramo na slovebskih tekih mi, da ne pohodimo veselih veterank, ki se vedno znova postavljajo v prve vrste.

Večer pred maratonom sem vse od gostilne do hotela in še kasneje v baru na polno bentil nad maratonski mi usodo, ki me čaka. Neja, ki se je v tem času največkrat znašla v slišnem radiju mojega jadikovanja je imela ob večernem pivu že vsega dovolj in mi je napela par krepkih. Pred marat0ni se ponavadi res ne pritožujem, zato sem očitno rabil lekcijo, da se pomirim. Ta moj nenavadni nemir je bil bržkone znak, da me je malo strah podviga. Pol leta sem na veliko govoril, da bo to moj ponovni bosi naskok Berlina, a na emstu samem zadeva ni več izgledala tako preprosta. Dve leti in pol od zadnjega maratona, še nekaj več od take bose razdalje. Skrbelo me je, da bo res mrzlo in da se podhladim. Že malo dežja bi lahko uničilo vse moje dobre namene; plan B namreč ni obstajal. Svojo živčnost sem opravičil z dejstvom, da je maraton spoštovanja vredna distanca, pa čeprav jih imaš že petdeset ali več za sabo.

ddddSpal sem slabo. Pošteno se nisem naspal že nekaj dni; od busa naprej, kjer sem čez noč oči zatisnil morda za kako uro, da petkove noči, ki je bila še bolj razburkana. Sledeč kaki tekaški bibliji smo pred maratonom delali vse narobe. Celonočno prevažanje s preveč kofeina, celodnevno pohajanje in raziskovanje, mesena in pošteno začinjena večerja. In ta presneti holesterolski krožnik za zajtrk! Kaj pa karboloading? Hm, ali pivo šteje? Ali šteje več piv? Pivnica pri Maximiljanu, kjer točijo odlično nemško pivo kar v litrske kruglice nas pač ni kar tako spustila.

V soboto zjutraj, ko so nekateri celo šli raztegnit krake, mi niti na misel ni hodilo, da bi nos pomolil kaj več ko izpod kovtra. A prav sobote so bile moje, že od pozne pomladi naprej. Filozofiral sem že aprila, kako se bom lotil priprave na ta moj projekt leta. Upal sem sicer, da bom prvotni plan še malo nadgradil; saj veste, samozavest z vakim kilometer malenkost zraste. Pa še Mitja me je ozmerjal; da pišem nevarne traparije na blogu in da bo kak nič hudega sluteči začetnik dejansko sledil mojemu planu “minimalne efektivne doze”, na maratonu pa potem enostavno crknil. “Lahko je tebi, ko se šlepaš na vse svoje pretekle kilometre,” je pribil. Dve leti nazaj bi mu še pritrdil – takrat sem bil še dovolj v rutini, da bi maraton zmogel tudi brez priprav. A kronično pomanjkanje ceste v nekaj letih iz nekdaj utrjenih mišic naredi žolco brez spomina.

K vragu, po kakih dveh mesecih ukrivljanja časa in vrivanja kakega pol ducata tekaških kilometrov vsaj še enkrat ali dvakrat na teden sem se vdal v usodo in si določil sobote. Zelo zgodnja sobotna jutra pravzaprav; ko je cela familija še spala in je bila zunaj še tema, sem si navlekel kratke hlače in kako majico, na telefonu zastartal kak podcast in jo mahnil za urico džoginga, potem pa počasi že na dve. Ritual mi je ustrezal; imel sem svoj mir, doma sem bil preden se je začel šunder in še cel dan je bil pred mano. Po nekaj skoraj 20-kah sem konec julija zaokrožil prvo 30-ko, konec avgusta še eno in to je bilo dovolj, da sem se prepričal, da bo tudi na maratonu šlo. Občasno sem tudi med tednom dodal še en tek; ali iz radovednosti in ker mi je sedaj že steklo ali pa me je Aleš v torek pred šihtom zvlekel na Brdo. Manjkali so mi le popolnoma bosi dolgi teki; pri 30kah se mi je zmeraj izjalovilo (najsi sem raje izbral sandale in šel okoli Brda ali pa sem našel kak drug izgovor), zato sem se zadovoljil z dvema ali morda tremi dvournimi nočnimi bosimi eskapadami okoli spečega Kranja.

Bil sem pripravljen kot že leta ne. Mentalno vsekakor, tudi fizično sem se počutil v izjemni kondiciji. Paleo z nekaj modifikacijami IF 8/16* je obrodil sadove; brez težav sem vzdrževal težo na 80 kilah, nekaj špeha mi je še pobralo, ravno prav. Kot kaže me tudi sreča na teh podvigih vedno spremlja. Že 2008 se je zadnjo septembersko nedeljo naredilo lepo vreme; pet let kasneje je na štartu iz začetnih 6 temperatura kmalu zrasla na 10, na pol proge sem nekje ujel že 13 Celzijev. Moja glavna bojazen – prehladna podlaga – sploh ni bila Berlinski asfaltproblem. Ker ga že povsod, ga bom pa še tu pohvalil: berlinski asfalt je lepši in bolj gladek kot večina ploščic v slovenskih kopalnicah. Tu bi se dalo bos teči tudi pri hudi zmrzali.

Ena boljših reči okrog Berlinskega maratona je bilo spremljanje tekačev preko spletne aplikacije. Nekje na polovici, ko mi je najprej žena javila, da je padel rekord (seveda ni napisala koliko, najbrž zato, da sem vsaj iz firbca poklical), sem začel dobivati sms-e doma spremljajočih Iggyja, Marka in Šterca. Največji hec: algoritem je med časovnimi kontrolami očitno računal pričakovano hitrost vsakega tekača, tako, da sem sms-e s čestitkami v smislu: “Dejmo tastar, 30ka je za tabo!” dobival še preden sem tablo s tem kilometrom sploh uzrl. Če to ni ažurnost in interaktivnost, potem pa res ne vem, kaj je!

V petek smo se takoj po prihodu najprej vljudnostno oglasili na slovenski ambasadi. Marta Kos, novopečena ambasadorka je poslala vabilo vsem Slovencem, ki naj bi tekli v Berlinu. Od 280-ih jih je prišlo reci in piši 271, kar je še dokaz več, da na Slovence lahko vedno računaš. Posebej, če se kaj zastonj deli. Da pa ne pokasiram srda naših davkoplačevalcev; naša skupina je zamudila pol ure, ko so Štajerci in ostali veseljaki požrli, kar je bilo od kanapejčkov in spili, kar je bilo tekočega. Toliko, da se ve. Eno poli salamo pa čez Dravo za spomin pošljem kar po pošti :). Na dogodek sem se spomnil nekje po 30-em kilometru, ko so na okrepčevalnici delili gele. Nisem ravno ljubitelj teh zvarkov, a če ti skoraj v roke porinejo pol ducata plastičnih zavitkov, se vsaj spodobi, da kakšnega požreš. Mirne duše priznam, da se ni nič zgodilo. Nobenega boosta, nič pospeška, še zvilo me ni. So se mi pa na vsake tri minute začeli prikazovati zajci z baloni za 4 ure. “Čakaj, spet 4ka?” Dejstvo sem preverjal pri Frikotu, ki je potrdil, da sva očitno v vzporednem vesolju. Kakih pet ali več štirkarjev z baloni je v dvajset minutah teklo mimo naju, potem pa sva pogruntala, da so bržkone štartali v različnih boksih. Relativnostna teorija my ass.

Za enim od teh balonov je dirkal Mišo, vrli bančnik naše skupine. Zapičil si je v glavo, da bo šel po 4 ure, pa če se cel svet podre. Specialist za risk je baje do sekunde preračunal še postanke na postojankah! Kot vsem vestnim bankirjem na tem svetu mu je seveda uspelo. Ta kratka srečanja so poleg muzikontarjev vsakih nekaj sto metrov res razvedrila popotovanje po Berlinu. Že na začetku smo se sešli s Sandijem, kasneje pomahali s Srečkom in se pofotkali z najbolj fit diabtetikom kar jih poznam, Rafom. Jožica me je uspela celo uščipniti, ker je točno vedela, da ji, počasne, ne bom uspel vrniti. Svoje je dodala še navijaška falanga pod Puhkotovim vodstvom, ki se je z dvojno zastavo nezgrešljivo postavila na 6ko in kasneje na polovičko. Top!

to je to!Na valu navdušenja in prehitevalcev sva polovičko obrnila v hitrih 2 urah, da me je celo zaskrbelo, da greva prehitro. Friko me je pomiril. Celo progo sva taktični počasi upočasnjevala, kar je tekanje naredilo izjemno prijetno. V zadnjem raztežaju je Friko, pazeč na svoje koleno pokasiral nekaj krčev a to naju ni ustavilo, da nisva še pred planom zavila Pod lipe, ciljno ravnino do Brandenburških vrat. Tu naju je dohitel še Jane; malo omahujoč ali gre lovit slavo ali skupinsko slikanje se je odločil za slednje. Friko skoraj na sekundo, kot je napovedal, sam celih 5 minut bolje kot pred petimi leti (simbolika, ha!), Jane pa rutinirano v cilju. Slavje se je lahko pričelo!

Videt novopečene maratonce kot sta bila recimo Meta ali Nejc je v cilju zmeraj ganljivo videti. Kot bi se nalezel malo njihovega navdušenja, občutka izpopolnjenosti. Tudi sicer je bil maratonski izlet uspešnica. Od skoraj 50 mratoncev jih je bilo malo, ki niso dosegli osebnih rekordov ali vsaj odličnih rezultatov. Brez odstopa! Da smo imeli najboljšo Slovenko, izjemno zdravnico Mojco in skoraj najboljšega Slovenca, vojaka Aleša v naši sredi je nujno poudariti. Skupinska dinamika, prava kemija, ki se je ustvarila med vsemi nami je najbrž vsaj malo dodala k sproščenosti tudi na cesti. Tudi pravila smo kršili skupaj. Zelo fajn! Čestitati gre zato prav vsem; še šoferju Viktorju, ki se je pred povratkom nalezel naše razigranosti.

O organizaciji najhitrejšega maratona je bilo že vse povedano; bolj zanimiva so osebna izkustva in poročila. Čeprav je Špela še enkrat več spisala res lepo zgodbo jih je tokrat slavo odnesel njen Matko. Tako doživeto in ganljivo kot je tekel je tudi pisal in vsem, ki na maraton gledajo prestrašeno ali celo omalovažujoče bom dal tole za prebrat. Kapo dol! Dva dni po teku nas je presenetil eden od doktorjev z busa; Samo je tedensko kolumno namenil prav maratonski izkušnji v Berlinu. Odlično, smo dobili legitimno potrditev še v pravih medijih. Za dogodivščine z alter egi, zapestnicami in menjavami osebnih izkaznic pa je vseeno, če ostanejo samo nam. 😉 Fotke pa le poglejte.

DSC_0717

Minimalne priprave terjajo maksimalen počitek. Čeprav sem se po maratonu počutil sveže kot že dolgo ne, sedaj še po dveh tednih čutim, da se nisem še optimalno spočil. Kolikor km toliko dni počitka, pravite? Dajem si prosto še do Ljubljanca. Problem je le to, da me po večletnem postu spet srbijo pete, da bi šel na kakega večjih evropskih. Kaj pa če bi šel kar na tistega, kjer sem bil zadnjič, preden sem zakorakal v družinsko življenje? To bo lušno! Zakaj pa ne bi šli z mano? :)

4 Comments »

Rollback on oktober 13th 2013 in bosi tek, maraton, po svetu, potopisi

Berlinski apdejt

Ako bi skoraj štiri mesece nazaj ne pisal o svojih maratonskih planih v prihajajoči jeseni, bi morda tudi zdajle ne imel o čem. Ali pa ravno obratno, če bi se vsega zapisanega spomladi dosledno držal, bi zdajle poročal le o suhoparnih cifrah. Pa je bilo vse prej kot dosledno in suhoparno.

Luna Seveda sem aprila na vse skupaj gledal dokaj enostavno. Dejansko sem odtekel tistih nekaj kratkih šestk (stestiral tudi sveže Luna sandale), dokaj brez težav in lagodno. Potem sem se konec meseca podal na dvanajstico. Namenoma sem izbral nedeljo zjutraj, da se izognem gneči na cesti in lepo, meditativno oddelam svoje. Ne vem, kje se je zataknilo – no, lažem, pravzaprav se mi kar dozdeva: prilično nenaspan, brez pravih obrokov dan pred tem in v enem ketonskem eksperimentu nisem bil energično razpoložen ampak prej sesut. Do polovice je še nekako šlo, nazaj grede sem umiral na obroke. Pojma nimam kdaj, a enkrat v mojih najtežjih trenutkih me je mimovozeč zapazil Mitja – en teden je potem zbijal šale na ta račun, najbolj pa mu je bilo žal, da ni pofotkal trupla na dveh nogah s trpečo grimaso.

Na ketonski nisem vztrajal več kot nekaj tednov, čeprav bi lahko potrpel vsaj še kak mesec in stestiral še daljše aerobne obremenitve na ketonih – užgal sem jo nazaj na en okvirni paleo, na poletje pa sem še tega izdatno razrahljal. Keto je bil najprej poskus prebitja plafona, ki sem ga na paleu dosegel čez zimo – kak % maščobe dol ne bi bil odveč. Pa nisem bil dovolj koncentriran in potrpežljiv, pa še svoje laufanje sem uporabil za “uržah”, da prekinem eksperiment in ga v bolj konkretni obliki zastavim spet na zimo…

In če smo že pri laufanju: nič ni šlo po planih! Tistih 12 je bila zadnja kljukica, ki sem jo naredil po svojem minimalnem protokolu. Kak teden sem popolnoma spustil tekaške aktivnosti, po Bosem teku sploh in konec maja je 18ka postala mission impossible. Vse skupaj sem prestavil za en mesec, mentalno se pripravljajoč kar na 24ko. Ob hektičnih pripravah na 10ko sem, bolj, ko se je mesec bližal h koncu odganjal misel na  tek, plane in dolge teke – potem pa sem zadnjo soboto ob kresu nastavil uro na pol pet zjutraj in se v svežem jutru zagnal ven. Malo sem še spal prve kilometre, potem pa me je čarobnost jutra spravila v tako samozadovoljno stanje, da sem prav užival. Sicer jih je bilo za eno polovičko in ne 24, a navdih je bil dovolj, da sem po 10ki to še ponovil, celo dvakrat. Prvič mi jih je uspelo nardit 18 (če grem od doma do Brda, krog in nazaj, se jih nabere ravno toliko).

pitnikDrugič sem šel preteklo soboto. Čeprav Puhko ni uspel in bi mi družba na dveh obratih okrog Brda prijala, sem nekako odvrtel oba, se obakrat napojil na novem pitniku na vzhodni strani in ugotovil, da jih imam komaj 24 na koncu drugega ovala. S štirimi do doma bi mi zmanjkala še dva, zato sem še malo krožil po okolici. Poznalo se je, da glikogena ni – poleg dveh deci vode cel čas nisem zaužil ničesar, niti zajtrkoval prej – a je bilo zelo zanimivo, da sem se po hudi krizi okrog 25ke zelo hito pobral in maščobo topeč brez težav še malo pospešil. 30ka je šla skoz, v maratonskem tempu za dobrih 4 in pol – pa sem spet na planu!

Zdajle, še vedno musklfibrast in spet po dolgem času v enem intermittent fastingu srebam vodi primešan Donat in počivam. Spet na polno nazaj v paleo, vsaj do maratona z minimalnimi prekrški (RD-ju navkljub, sicer pa mi ostaneta tekila in cviček :)) verjamem, da mi rata narest še eno takole 30ko, morda kak krajši tek in Berlin (čez točno 2 meseca!!) bi moral bit prava poslastica. Ne boste verjeli – nedolgo nazaj sem prekršil še eno svojo alinejo iz plana in šel teč kar tri dni zapored. Sicer kratko in sladko, a vseeno se mi je spet zbudil tisti občutek, da bi to dejansko brez težav lahko počel bolj redno. Hudirja, prav prestrašil sem se, da me spet vleče v resne tekaške vode!

Da me res preveč ne potegne, si bom zdaj vzel nekaj časa off. Menda je tako ali tako prevroče za tek… 😉

5 Comments »

Rollback on julij 29th 2013 in bosi tek, maraton, minimalna obutev, paleo, zdravje

Naša avantura v Pragi ali kako sem spoznal Barefoot Teda

Vsega je pravzaprav kriv Luka. Deset dni pred dogodkom mi je poslal mejl z enim letakom. Na telefonu se skoraj nič ni videlo, a sem le razbral. Praga, bosi tek, baje prvič in čakaj malo, Barefoot Ted? Bosy Ted, pravzaprav, tako simpatično češko, malo sem se zarežal. Sem dokaj impulziven pri mnogo rečeh; hočem reči, da se hitro navdušim (žalibog večkrat hitro tudi ohladim) a tokrat mi je bila reč sicer privlačna, a ne več kot to. Ko sem pol ure kasneje odpisoval, da bi blo pa na tole res fino it, hehe in dobil odgovor: saj zato sem ti pa poslal! mi je prvič šinilo čez možgane, da tole lahko izvedem. Da moram, jebela cesta!

Autogramiada z Bosym TedomFast forward 10 dni: štirje tipi na eni od pump severno od Dunaja nase vlečejo majice, na katerih je s flomastrom napisano Hangover 4 in odpirajo zelene pločevinke (piva in kofeta). Fotke kajpak takoj pošiljajo na družabna omrežja. Odprava je pravkar postala odbita avantura.

Za neposvečene, ki niste brali Rojeni za tek in še nikoli niste slišali o bosem teku: Barefoot Ted je legenda bosonogega tekanja in najbolj odpuljen karakter v McDougallovi uspešnici Born to Run. Vibram bi mu lahko postavil najmanj doprsni kip s tem, ko je fivefingerse naredil za najbolj vroče tekaško obuvalo zadnjih let. Američan, ki trenutno živi v Istanbulu in po svetu promovira svoje izjemno popularne Luna sandale ima v bosonogih logih status superzvezde. Ma kaj, on je enostavno tekaški Mesija! Ko tak mitični osebek pride v tvojo bližino na borih 750 kilometrčkov, si skoraj poklican, da ga greš občudovat. Jp, izbire praktično nisem imel.

Fantov ni bilo težko prepričat, ker smo šli dejansko na dvodnevni moški odklop v Vzhodno Evropo. Uh, tole se že bere nevarno privlačno. Ajde, šli smo na 1. Praški bosi tek, ki je bil v soboto, v petek popoldne pa v lokalno Vivobarefoot trgovino spoznat češke bosonoge prijatelje in Teda, ki se je podpisoval v knjige. Barefoot Mark, moj kolega na mnogih bosih zadevščinah je bil seveda takoj za, Mitja in Igor pa je bil uvodni stavek tega odstavka iz prve čisto dovolj. Hangover druščina, jebiga, se ni dalo skrit.

DebataPrvo pivo sem spil po kakih 9 urah vožnje v prvi luknji, ki smo jo našli v ulici, kjer smo parkirali. Kozel je bil ravno pravi, da je potem multikulturna konverzacija lahko tekoče stekla. Trgovinica je bila čez cesto. Za uvod Nemci; bolje rečeno Bavarci, bosonogi trop, ki se ravno tako kot naša ekipa niso mogli izogniti praškemu eventu. Pa potem Petra in Daniel, ki sta bila organizatorja vsega skupaj (in njuna trgovinica je prav lična). Veliko smo se gledali v noge in vlekli vsak svoje štrikce na sandalih. Sam sem vlekel toliko, da sem omiljene mi huračije na vozlu odtrgal (po vsaj tisočaku ali več kilometrov!) ravno v trenutku, ko je pristopil nihče drug kot Barefoot Ted! Preprostemu patentu zahvaljujoč sem zadrego reševal ekspresno in že nekaj momentov kasneje imel sanirane sandale in nasmešek za milijon dolarjev. Sledil je totalen šok: Ted, moj dolgoletni idol, je stopil do mene, me objel, mi stisnil roko in kot staremu prijatelju dejal: Dude, nice to meet you finally! You’re from Slovenia, right? How do you spell your name again, Rollback?

Najbrž se tko počutijo kake nore najstnice, ko jih potreplja Justin Bieber, ampak res sem bil navdušen! Človek me pozna, še več, menda je celo zapazil moje aktivnosti na Facebooku (pa sem našel še eno uporabno vrednost te preklemane traparije!) in me občasno spremlja. Ha! Se vidi, da pretiravam, kajne, ampak, če se mi je res fajn zdelo. Izkazalo se je, da je Ted prijeten in zanimiv sogovornik in moji me skoraj niso mogli dobiti iz trgovine. Potem, ko je podpisal knjige, sva govorila o vsem mogočem, njegovem poslu, ki cveti, o tem, da ne išče več limitov v svojem teku, ker tega enostavno ne potrebuje več in o inovativnih načinih transporta v prihodnosti. Njegovo solowheel ima veliko skupnega z bosim tekom, mi je razlagal. Zanimiva stvarca, a zaenkrat še nekoliko draga igrača.

Foto: Luna Sandals GermanyKar nerad sem odšel, a ker smo se kanili naslednji dan spet družiti, sem se pridružil svoji bandi na naši večerni eskapadi. Kulinarika (rebrca!!) in vse možne kombinacije razvedrilnih napitkov (kozel+beherovka =zmaga) so iz noči naredili jutro. Hangover 4! Za vse štiri. Deževalo je, vsaj to, čeprav je na žalost naslednje dni zgodovinsko poplavilo mesto. V parku Ladronka, kjer smo se dobili na teku, pa je kazalo, da jih nalivi nič kaj ne motijo. Vsi so bili tam, ki karkoli pomenijo v svetu minimalizma te dni in na teku se je zbralo več kot 200 tekačev vseh starosti. Izjemno! Cel dogodek je imel dobrodelni pridih, zbirali so sredstva za socialno ogrožene otroke. Ted je imel kratko predavanje, potem pa smo skupaj vedrili pod šotori srebali kavo in razdirali štose. Fajn druščina, kjer bi se dalo preživeti celo popoldne, če bi nas ne čakala še vožnja nazaj domov (z mačkom, ki ga zalivaš s precukranim kofetom je to sploh uživancija).

A vse skupaj je bila ena uživancija. Spoznal sem človeka, ki je utelešenje bosonoge filozofije, srečal zanimive ljudi iz Češke, Nemčije, Slovaške, celo Portugalske  in dobil nove prijatelje med bosonogci po svetu. Povabila med nemške bosonogce, kjer imajo serijo bosih tekov, v slovaško Bansko Bistrico, kjer se septembra organizira prvi bosi polmaraton na svetu in seveda ob letu osorej spet v Prago so kar deževala. Naša Hangover 4 ekipa pa je tudi izpolnila svoje poslanstvo. Marsičesa se ne spomnimo. Glede na prej naštete dogodke je nadaljevanje sage skoraj neizbežno…

ps. seveda sem čez kak teden obogatil svojo zbirko sandal (in Mark svojo) s čisto svežimi Luna Venado...hvala Petra :)

Foto: Luna Sandals Chech Republic

No Comments »

Rollback on junij 25th 2013 in bosi tek, po svetu, potopisi

3. Slovenski Bosi Tek pod črto

Kak mesec ali dva nazaj me je administratorka in vodja največje spletne skupnosti bosih tekačev Barefoot Runners Society vprašala, kako nam uspeva vsako leto na mednarodni dan bosonogcev (IBRD) pripeljati na kup toliko ljudi. Presenetila me je z vprašanjem, nisem takoj vedel, kaj naj odgovorim. Meni se je vse dozdevalo skoraj samoumevno, tekoče in organsko. A vendar sem vedel, da ni čisto tako. Čas je bil za en globlji premislek.

v elementu A vseeno kako sem obračal misli in prebliske, vedno znova sem se vračal k eni in isti stvari. Vas res zanima, kaj je ključno pri vsem tem bosonoštvu? Za strast gre. Jp, prav ste prebrali, strast. Ne obsedenost ampak tisto zdravo norost, polno emocij, zavzetosti, načrtov, navdušenja. Sam sem se med bosonogci znašel bolj ko ne po naključju v času, ko sem imel ene vrste eksistenčno krizo kot tekač. Prijelo me je, na novo sem se ovrednotil kot tekač, človek, minimalist če hočete. Na rekreacijo sem pogledal širše, navsezadnje je moje bosonoštvo posredno vplivalo tudi na moje prehranske izbire. Ponovno sem našel navdih; še več, ugotovil sem, da mi bosonoštvo omogoča lažje poslušati svoje telo in ga izzivati ravno prav, ne preveč in ne premalo.

Zdaj že vem, da je moja filozofija, bosi tek, zelo nalezljiva. Sam rad poskušam in testiram in če je dobro, dajem naprej. Cenim znanost in racio in bosi tek je ravno to – logična izbira razmišljujočega človeka, ki išče pametne odgovore na sodobna vprašanja rekreacije. Ni vse novo tudi boljše, ni vse staro za odmet. Zanimivo, nekaj, kar je bilo še eni generacijo nazaj popolnoma običajno, danes spet uvajamo v družbo – ta pa stvar dojema kot radikalni premik. Res neverjetno.

prave face3. Slovenski Bosi tek mi je pokazal, da se splača truditi in vztrajati. Če prakticiraš tisto, kar učiš, si slejkoprej nagrajen. Moja nagrada je bilo preko 200 navdušenih bosonogcev preteklo nedeljo v Kranju. Imam tudi srečo, da me obdajajo izjemni kolegi, ki mi z veseljem pridejo na pomoč. Vse ostalo se potem res dogaja praktično samo od sebe. Žal mi je bilo le, da se je vse odvilo prehitro. Toliko sem se še imel za pogovorit s starimi prijatelji, toliko novih bosonogcev sem želel še osebno spoznat. Računam, da bodo kmalu spet priložnosti.

Za konec: bodite strastni! Pri idejah, pri delu, v odnosih. Nič vam ne bo pomagalo bolj, da boste dosegli tisto, kar ste si vedno želeli, da boste presegli vse, kar ste si kdajkoli predstavljali. Najbolje pri tem: ko bo težko in boste kdaj pozno ponoči buljili v računalnik z občutkom, da niste kos izzivom, takrat bo ravno prvinska strast tista, ki vam bo vrnila fokus in samozavest. Dobri momenti postanejo fantastični, če ste strastni, slabi izpadejo kratki in premagljivi. In včasih se počutiš, da bi lahko naredil karkoli si zamisliš.

Hvala, ker ste nas obiskali v Kranju. Čuvajte svoje tačke. Peljite jih še kdaj ven.

bosonoga banda

 

No Comments »

Rollback on maj 11th 2013 in bosi tek, minimalna obutev, organizacija

Minimalno do maratona

Tole vam bo mogoče znano. Oktobra sem oddajal prijavo za letošnji Berlinski maraton in v glavi imel enajst dolgih mesecev treninga. Več kot dovolj za en maratonček, kne. Par zimskih mesecev za bazo, nadgradnja v pomlad, definiranje v poletju, piljenje v jeseni. Japajade. Tisto o peklu in dobrih namenih poznate – moje zimske baze je bilo približno toliko kot je bilo letos zgodnje pomladi. Malo, še raje pa nič. Iz same jeze sem šel konec marca po dolgem času spet na tek.

Zmogel nisem več kot tistih 6 kilometrčkov, 3 od doma, pa potem počasi še nazaj. A dovolj, da se mi je utrnila briljantna misel. Po naključju je bilo do mojega berlinskega jubileja točno pol leta, ravno prav, da postavim ta čas v maratonsko perspektivo. Niso tako daleč časi, ko sem maraton brez težav odtekel tudi na suho. Ne ravno hitro, ajde, vsekakor pa brez pretiranih skrbi. Na stare kilometre se je dalo dobro šlepat, dokler se tudi ta zaloga ni izčrpala. Zdaj onkraj polovičke že nekaj časa ne vidim, niti si ne predstavljam. Groza. Nekaj je torej treba ukrenit.

tekanjeMojih 6 kilometrčkov v kilavem tempu (maratonskem pravzaprav, saj bolje kot 4 urce in pol niti ne kanim dirjat v Nemčiji) točno 6 mesecev pred dirko mi je dalo idejo: vsak mesec jih moral dodati še 6 in do konca septembra bom kot nalašč naštelan na maraton. Se pravi: začel sem s šestko konec marca, nadaljujem z 12ko konec aprila, maja spacam v kosu 18 in junija 24 km. Po tej logiki bom julija in avgusta krepal na 30 in 36, a kar se mora, ni težko (lažem!). Kaj je najboljše pri vsem tem? Vmes se ne bom ubijal z vsakodnevnimo tekaško tlako, ampak si ga bom vzel “na izi”. Enkrat na teden, to sem si predpisal na recept in toliko bom že zmogel. Ob vseh ostalih obveznostih (ki so včasih izgovor, včasih pač realnost) bom tisti trening tedensko že spravil pod streho, kako dolg bo, pa pojma nimam. Bržkone bo po navdihu. Da le mesec zaključim na planirani “dolgi tek” način.

Ko tole pišem, se mi vse skupaj sploh ne zdi več tako briljantno, a to je glede mojega tekanja še najbolj smiselno, kar se mi je v glavi sestavilo v zadnjem času. Pa naj bo tako. Moj maratonski plan, ha! Še bolje: moja “minimalna efektivna doza”. Eksperiment, ki ga oplemenitim še z mojim paleo prežvekovanjem, pa da vidimo, kaj se bo izcimilo. Mogoče mi celo rata, mogoče izumim sebi na kožo pisano “maratonsko metodo”. Vsekakor zna biti zelo zabavno. Morda me pa ne bodo postrgali s podplati vred z berlinskega asfalta še preden pridem do Brandenburških vrat. Bom obveščal.

ps. Nikoli nisem imel navade svojih tekaških planov obešat na veliki zvon. Saj ne da bi jih kdaj sploh imel kaj veliko. A vseeno, tokrat izgleda, da moram svoj ego še malo bolj trepljat kot običajno. Da se bo malo težje potuhnil, ko bo treba it ven tekat.

7 Comments »

Rollback on april 15th 2013 in bosi tek, po svetu, potopisi

Trendi v tekaškem minimalizmu

Dve ali morda tri leta nazaj sem v nekem pogovoru dejal, da bo minimalistično gibanje pri nas preskočilo kako fazo ali dve. Predvideval sem, da bodo sveži bosonogci prej kot osnovnim minimalnim modelom svoj tekaški korak zaupali “hibridnim” modelom, ki jih bodo na trgu ponudile večje blagovne znamke na področju teka. Nekako tako se je stvar res razpletla oz. se razpleta, na nek način pa je nakazana tudi prihodnja smer, ki jo ubira mainstream trg tekaške obutve.

Kaj se je pravzaprav zgodilo? Minimalistična obutev je dokaj nov pojem, ki še pet let nazaj ni bil prepoznan ali uporabljan, ko se je govorilo o športni opremi. Vsega je kriv Vibram; če leta 2006 ne bi eksperimentirali in obutve, ki je bila namenjena jadralcem, lansirali tudi na ameriški tekaški trg, potem danes najbrž ne bi imel o čem pisati. Malokdo je verjel, da se bo nove sorte obutev prijela, a Fivefingersi so kmalu postali velik hit, ne samo zaradi dizajna v obliki nožne rokavice, pač pa tudi zaradi filozofije bosonoštva, ki so jo kasneje prilepili zraven. Vse skupaj je dobilo meteorski pospešek, ko je leta 2009 Born to run prišla na ameriške knjižne police. Knjiga je postala izjemna uspešnica in vsak drugi bralec si je v njej predstavljene petprstnike šel kupit.  Vibram je briljiral;  vsako sezono so se  prodajne številke podvojile in v letu 2011 je več kot polovico vseh svojih prihodkov dobival iz tega naslova.

Vzporedno z Vibramom je tudi nekaj ostalih igralcev na trgu razvijalo svoje tekaške modele brez blaženja. Angleški Vivobarefoot je recimo svoje znanje iz modne obutve prelil tudi v prostočasni in športni del in uspešno začel naslavljat tako tekače kot športnike, poleg tega pa tudi vse, ki so radi prostem času obuli nekaj bolj udobnega, tankega, lahkega. Odlično je svojo zgodbo začel tudi finski Feelmax, ki smo ga v Sloveniji uvajali med prvimi v Evropi. Med letoma 2009 in 2010 je pri nas postal sinonim za bosnogi tek (z milimetrskimi podplati na Feelmaxih se tudi Vibram ni mogel kosati), žal pa je firma ravno preden bi resneje posegla na svetovni trg propadla. Novi lastniki so jo lani sicer obudili, a v izjemni konkurenci se danes stežka spet uveljavlja. Potem pa je tu še Nike – njihovi pametni razvojniki so že leta 2006 trgu ponudili model Free, a so prehitevali trend. Kasneje so kajpak vse nadoknadili.

Bosonogi tek so manjše skupine in posamezniki gojili že precej prej. V Ameriki nekateri že v 90-ih prejšnjega stoletja, pri nas smo prvi začeli tekati bosi leta 2007. Pravzaprav smo bili tudi med prvimi v Evropi – spomnim se maratonskih izletov v Avstrijo, Italijo, Nemčijo, Francijo, kjer so me bosonogca (ali minimalista) precej debelo gledali. Doma smo bili seveda totalni eksoti; še ko je leta 2009 postalo jasno, da je bosonogi tek oz. minimalizem nova popularna smer v teku, se pri nas nihče ni kaj dosti zganil. Pravi minimalistični val je v Sloveniji zares pljusknil šele leta 2011; med drugim smo takrat organizirali 1. Slovenski Bosi Tek, na jesen pa je izšel tudi prevod McDougallove Rojeni za tek. Tisto, kar so ameriški trgovci doživljali dve leti prej so v nekoliko manjšem merilu slovenski sedaj – povpraševanje po Fivefingersih, Vivotkah, tudi Feelmaxu je zraslo. Očitno ne dovolj, da bi se zganili tudi večji trgovci, a mali specialisti smo imeli dovolj posla.

Ljubezen predvsem do Fingersov se je pri nas v dobrem letu ohladila. Že spomladi leta 2012 so ljudje, ko sem jim dal na izbiro Vibram ali Vivobarefoot raje izbrali slednjega (tudi zaradi zadržanosti do petprstne oblike), obenem pa se je na policah večjih trgovcev znašlo kup novih modelov večjih blagovnih znamk,ki so se oglaševali kot bosonogi (pa so bili v mnogih primerih vse prej kot to). Poleg tega je udarila tudi recesija; varčna slovenska duša se ni več počutila spodobno (in sposobno) dati 120 ali še več evrčkov za kos gume z nekaj tekstila. Svoje je naredila še internetna ponudba evropski diskontnih trgovcev, ki so pobrali še tistih nekaj minimalizmu zavezanih kupcev. Na prvi pogled je izgledalo, kot da se navdušenje nad minimalizmom končuje, kar je bilo deloma res. Na en način je bilo to presenečenje: tri desetletja so se pred tem za med prodajale vsako leto bolj obložene copate, ki niso za to imele nobene strokovne podlage, sedaj pa se je število študij, ki so dokazovale, da je bosonogi tek bolj zdrav in naraven vsako leto početverilo, a ni nič pomagalo. A v tej enačbi je treba upoštevati predvsem interese tržnih igralcev, ki uravnavajo povpraševanje in ponudbo.

Vibram je leta 2010 zavzel že 2% tržni delež na področju športne obutve na svetu. Ne izgleda veliko, a če predpostavimo, da je celoten trg športne obutve na svetu vreden okrog 80 milijard dolarjev, potem 2% ni več tako malo. Poleg tega je ta 2% pojedel velikanom kot so Asics, Nike, Adidas, New Balance, Brooks, Saucony in Mizuno – ti pa nikoli niso videli radi, da jim kdo od novincev hodi v zelje. Ko se je dokončno izkristaliziralo, da gre za resen trend, so se razvojni oddelki vrgli na delo in v dobrem letu začeli na trg lansirati svoje minimalne linije. Nike je spoliral svoj Free, Merrell je pohitel s svojimi Trail glove, New balance lansiral Minimuse. Sledili so tudi Brooks z Pure linijo, Adidas z Adizero modeli, Saucony s Hatorijem, na koncu sta se vdala tudi Mizuno in celo Asics, ki je predstavil “copate za naravni tek” Gel Lyte33. Ribnik minimalizma, ki so ga nekaj časa obvladovale nišni predstavniki, so sedaj zavzele velike ribe.

Kar se  dogaja v vsaki drugi branži, se je zgodilo tudi z minimalizmom. Mala podjetja (ali nova na tem področju) so ga “izumila” in mu dala krila, velika pa so potem idejo pobrala in (so) slejkoprej zavladala na trgu. Znamke kot so Feelmax, Solerunner, Altra, Skora, Kigo, Xero in podobni obdelujejo svoje male niše in vrtičke. Nekatera manj iznajdljiva od teh slejkoprej ne bodo več uspela preživeti. Vibramu najbrž ne bo hudega, čeprav se mu že od začetka leta 2012 vsak kvartal prodaja Fivefingersov praktično prepolovi.

Komentator v eni od tekaških revij je dogajanje na trgu tekaške obutve opisal kot zibanje nihala. Potem, ko se je do leta 2000 tekaška obutev dosegla eno skrajnost s skoraj že nespodobne debeline podplatov (tudi do 4 cm), z izjemno dvignjeno peto, ultra protipronacijskim delom, s  stabilizacijskim ploščicami in podobnimi dodatki je po letu 2008 silovito zanihala v drugo smer. Govorilo se je samo še o bosonogem teku in čevljih, ki najbolj posnemajo naravni korak brez vseh omejitev. A novopečeni bosonogci so kmalu ugotovili, da je teči “brez vsega” težje kot je izgledalo na prvi pogled, da je čas adaptacije daljši, kot so pričakovali in da bi vseeno prav prišlo malo blaženja, posebej na neravnih podlagah. Nihalo se je začelo vračati nazaj.

Strokovnjaki menijo, da se kani to nihalo v kratkem ustaliti na ekvilibriju, ki bo kombinacija nove minimalne znanosti in nekdanjega blaženja. Copati, ki bodo zmanjševali višino petnega dela, ki ne bodo več ekstremno omejevali pronacije in bodo ob vsem tem še lahki, kakor so le lahko. Dokaz za prvo je Sauconyjeva Kinvara, ki je z opaznim oglaševanjem zmanjševanja dviga pete s 12 na 8mm dosegla odličen odziv kupcev. Pri uravnavanju pronacije je zdaj že največjim sketpikom jasno, da pretirano blokiranje zvračanja noge povzroča same težave, zmanjševanje teže pri copatih pa je (tako kot pri vseh ostalih napravah v našem življenju) konstanten trend. Tisto, kar je bilo pred 10 leti obravnavano kot lahki copati za hitre treninge, danes postaja standard za vsakodnevni tek.

Proizvajalci so se nasploh pragmatično odzvali na te spremembe. Ne samo zaradi zmanjševanja stroškov svojih standardnih linij (proizvodnja copata, ki ima podplat iz enega ali dveh delov je do pol cenejša kot s klasičnim podplatom iz petih delov ali več), tudi zaradi filozofije, ki so jo tri desetletja zagovarjali in prodajali. Blaženje je bilo aksiom in nespremenljivo dejstvo in da bi ga radikalno odrezali čez noč, pač ne gre. Nekaj blaženja v novih modelih zadosti željam povprečnega tekača in finančnemu direktorju v podjetju proizvajalca, hkrati pa doda k asortimanu nov in lažji model.

Minimalistični modeli v grobem predstavljajo 11% celotnega trga športne obutve. Samo Nike ima s Free v tem odstotku 70% delež, med vse ostale se razdelijo preostali 4% odstotki.  A ta trg nasplošno vsak kvartal konstantno raste, zato je pričakovati še širše asortimane, predvsem pri večjih proizvajalcih. A kaj sploh je minimalna obutev? Meje med klasično in “sodobno” minimalno obutvijo so vedno bolj zabrisane. Proizvajalci nekdaj pravih minimalk dodajajo manjše enote blaženja – novi Merrell Road glove že ima debelejši, 15mm podplat, New Balance je v novi izvedbi Minimusa že blažen. Celo Vibram je opustil klasični tanki podplat in začel dodajati vmesno EVA peno. Brooks PureProject se že od vsega začetka naziva kot bosonogi model, pa se tako kot Nike Free ponaša z okoli 2 cm podplata iz mehkejše, bolj odzivne kombinacije gume in EVA polimerov. Gel Lyte33 je še debelejši, okrog 3cm, vsi omenjeni pa imajo za razliko od klasičnih copat manjši padec od pete do prstov, kar je lastnost, ki jih nekako še najbolj probliža “originalnim” minimalističnim copatom.

Če zaključim tam kjer sem začel: kakšna je slovenska minimalistična realnost? Dokaj pozno smo se navdušili nad svetovnim trendom in nekaj entuziastov še vedno ostaja zvestih “originalnim” minimalnim praksam z najtanjšimi modeli (ali pa si delajo sandale, kot to počnem sam:)). Velika večina tistih, ki so bosonoštvo potipali, morda kdaj poskusili (in imajo doma v omari celo fingerse) pa sedaj izbira med copati, ki so kompromis med minimalnim in blaženim. Preskočili smo nekaj let evolucije minimalcev in ujeli svetovni trend.  Podobno se pozna tudi pri velikih prodajalcih. Ni jim bilo treba veliko eksperimentirati z novimi minimalnimi znamkami ampak so raje konzervativno počakali – očitno so imeli prav, saj jih njihovi veliki dobavitelji zalagajo prav s tem, kar je na trgu tudi v minimalnem svetu najbolj popularno.

Kaj bo z malimi trgovinami in specialisti? Sam menim, da niša ostaja: ker ne moremo tekmovati z velikimi verigami, se moramo ciljno in jasno specializirati. Isto velja za male proizvajalce: jasno sporočilo, ki je podkrepljeno s produktom, ki to dejansko omogoča (če simulira bosi tek, se podlaga pač mora čutiti in pika). Pametni proizvajalci s svojimi produkti delujejo tudi na trgu casual obutve (Vivobarefoot naprimer) in s tem večajo svoj tržni potencial za nekajkrat. Jaz vztrajam na prodaji blagovnih znamk, ki tekaču in hodcu omogočajo najboljši občutek za podlago in ki čimbolj simulirajo bosi tek in hojo. Poleg tega prisegam na odlično storitev in svetovanje, ki ju nudim vsakemu obiskovalcu in kupcu. Še bolj kot par čevljev je potrebno znanje kako jih uporabljati. Tek je, če si priznamo ali ne, tehnično zahtevna disciplina. Oglasite se v Kranju, v Športnem centru Maratonc, pa rečemo še kakšno :).

 

1 Comment »

Rollback on marec 28th 2013 in bosi tek, minimalna obutev

Bosi po snegu

Preteklo nedeljo sem se bos zapodil v sneg. Pa ne da bi bil hud ljubitelj snega ali zimskega tekanja – letos sem sploh popustil na celi črti in komajda spravil nekaj kratkih tekov skupaj – le ni mi dalo, ko sem gledal snežni metež skozi okno, da ga ne bi šel malo gazit. Morda sem slutil, da gre zadnjič letos za pošteno pošiljko, ki jo moram izkoristit preden bo prepozno. Pa malo knajpanja te sorte mi je zapasalo, za zdravje.

Štartal sem s priljubljenimi Neotkami a pošteno izrabljenim podplatom. Izjemno sem užival, sam samcat na cesti, le plugi so me vsake toliko časa potisnili nazaj na pločnik. Bolj ga je metalo, bolj mi je bilo všeč. Vračajoč proti domu, ko sem zavil na stransko pot, kjer je bila snežna odeja samo moja in izvedel še tisto, kar je bil moj osnovni namen ta dan. Bose noge v sneg.

Kdor ni poskusil, ne more verjeti, kakšna razlika je imeti najmanjši minimalni copatek ali sandal na nogav v snegu v primerjavi z bosimi nogami. Zdaj se res izkaže, da je stopalo eden najobčutljivejših delov našega telesa. Eksplozija občutkov! Pravzaprav mraz, ledeni mraz, ki me spodbudil najprej v šprint, potem pa v hitro dvigovanje nog in kratek korak. Po dobrem kilometru mi je postalo všeč, čeprav so se sedaj segrete noge ohlajale precej hitreje, kot sem jim lahko še pošiljal toploto. Ravno prav se je izšlo, saj sem bil blizi doma. Ni ga čez užitek, ko se ti rahlo podhlajene noge spet ogrevajo na domačem parketu. Še cel dan sem se odlično počutil, kri je plala. Zna biti, da letos ne bo več take priložnosti.

Čeprav boste rekli, da je malo pozno, bom vseeno zapisal par ugotovitev in izpeljanih nasvetov, ki vam morda pridejo prav, ko se boste lotevali bosega teka po snegu. Če ne letos, pa naslednjo zimo.

1. Če ste začetnik, svoje teke po snegu opravite blizu doma, da imate zavetje toplega doma vedno pri nogah. Ko vas enkrat zebe preveč s tekom odnehajte in raje prihranite še kaj za drugič.

2. Premikajte se hitro! Sneg ohladi hitreje vaša stopala hitreje kot katerakoli druga oblika podlage. Če se boste premikali, če boste hitro dvigali noge, boste lahko zadostno oskrbeli noge s krvjo in dlje časa boste tekli. Ne ustavljajte se – če  boste počakali, se boste podhladili.

3. Vedno imejte pri sebi obuvala za vsak slučaj! Lahko se vam zgodi, da ste šli malo predaleč ali da ste precenili svojo pripravljenost na zimo. Par minimalk za pasom ali kar v rokah pa debele nogavice v žepu vam lahko rešijo dan in stopala.

4. Če začnete izgubljat občutek za mraz, če ne čutite več prstov ali občutite nepričakovano toploto stopal, je velika verjetnost, da ste že na poti podhladitve. Odnehajte z bosim tekanjem, obujte se in čimprej na toplo. Pa podučite so o ozeblinah, da jih boste znali prepoznati.

5. Pazite na podlago, zaplate snega, ledene ploskve, pomrznjen sneg. Snežena odeja lahko skriva vrsto nevarnosti, zato bodite še posebej pazljivi, če tečete po terenu, ki ga še ne poznate. Vedno glejte pod noge in stopajte terenu primerno,

6. Čeprav je travnata podlaga nekoliko toplejša kot asfalt, pa pri malo večjem sneženju ni bistvene razlike. Jaz sam raje izbiram ravne, asfaltne površine kot razgibane terene, kjer bi se lahko še poškodoval. Rahlo podhlajeno stopalo se počasneje odziva na vbode, udarce, ureznine.

7. Tek po snegu naj bo za užitek, ne za trening. Če ste resni bosi tekač in bi želeli razviti boljšo odpornost na mraz, se lotevajte bosih podvigov postopoma. Jaz sem začel z malo hoje po dvorišču, kasneje sem tekal okrog bloka, sedaj lahko grem že kak kilometer…

8. Oblecite se toplo! Nadenite si kapo, rokavice,  oblecite več plasti toplih oblačil. Če bo ostalo telo toplo, bodo tudi stopala bolj prekrvavljena.

Tekačem nasploh ne priporočam bosega tekanja po snegu, ker je nevarnosti več od prednosti. Če pa se že lotite tovrstnih podvigov, bodite pazljivi, vzemite kakega od gornjih nasvetov k srcu ter uživajte! :)

No Comments »

Rollback on februar 28th 2013 in bosi tek, zdravje

Odplanirano

Tako kot najbrž mnogi od vas sem se tudi sam ujel v evforično odhajanje minulega leta in pričakujoče koval načrte za sveže in nepopisano novo leto. Saj bi bil greh,če ne bi, mar ne? No, pravijo že tako. Brez planiranja, novih ciljev, jasne poti in dobrih sklepov pač dandanašnji že ne gre. Hitreje, više, močneje. Priznam, dobili so me. Tako kot vsi tisti, ki so odmetavali zadnji čik, goltali zadnjo tortico ali pa prek spleta kupovali kako skorpucalo od sobnega kolesa, se je tudi moj možgan poigraval s kako pametno idejo za novoletni sklep. Pravzaprav se je vrtel okoli ene in iste teme, ki si ji zadnje čase reče “moje sporadično ukvarjanje s tekaško rekreacijo.” Sporadično v toliko, da vsakič fašem musklfibr, kot da bi šel prvič. Ker na Berlinski maraton v septembru ne grem prvič, si ga s to taktiko nekako ne predstavljam osvojiti.  Hudirja, nekaj bo treba naredit!

Še kako leto nazaj nisem imel težav s tem. Ne glede, koliko časa je minilo od mojega zadnjega teka in kako malo mizernih kilometrov sem odkljukal v zadnjih mesecih, sem vseeno upal stopit na maratonski štart -kadarkoli bi pač bilo treba. Potem se je zaloga kilometrov dveh desetletij počasi izrabila in konec je bilo mojega šlepanja nanje. Polovičko še zmeraj uspem porinit skozi, tudi, če pred tem pol leta samo ležim,za kaj več pa ne pomaga ne glava, ne jajca. Ni purfla, mišiči se uprejo.

Pa sem si rekel takole: čisto resno sedaj zgrabim berlinskega bika za roge in ga devet mesecev jašem vsaj trikrat na teden. Tisto urco bom že vtaknil v dnevni itinerar, sčasoma kako vikend jutro za par krogcev na Brdu. V glavi sem imel dneve, ko bom šel, malo je manjkalo, da si nisem plana vpisal že v kako trapasto pametno-telefonsko aplikacijo. Teh je za tekače in športnike vobče dandanes že nebroj in je včasih kakšna že tako butasta, da mi postane všeč. Vse pod kontrolo in splanirano. Prav samozadovoljno sem se počutil na silvestra, glodajoč rebrca in pričakujoč krasni novi svet po polnoči.

Po mesecu dni lahko prostodušno priznam poraz in se pridružim taboru 99% ostalih, ki so se z novoletnimi sklepi gladko zaplanirali. Nasprotni manjšinjski tabor neuničljivih bo znal povedati, da so lenoba, neodločenost, šibkost duha vzrok in problem. Morda imajo malo celo prav a sam sem našel drug odgovor. Ni problem, da sem tako hudirjevo brez discipline, da ne morem loviti niti enostavnega plana. Ni problem, da nisem dovolj motiviran. Problem je, da mi gre že od štarta celoten plan na jetra!

Novoletni sklepi so ravno tako kot kak kozarček preveč, cigareta ob kavi ali kronično iskanje endorfinov na cesti droga. Plain and simple – le, da nam to izbiro v podzavest vsilijo drugi, zaradi katerih se imamo sami za predebele, pregrde, neadekvatne. Ko nas na družabnih omrežjih bombardirajo z neskončnimi motivacijskimi sličicami, s silhuetami neuničljivih izklesanih teles, z zapovedmi reda, discipline,odločenosti sami postajamo vedno bolj nesrečni v svoji koži. Kaj je instantna rešitev? Naslednji mesec pa res začnem! Zmorem! Do konca!

Bulšit. Kakorkoli že motivacija lahko pomaga v določenih momentih pa enostavni peer pressure na koncu rodi samo še več zafrustriranih, še bolj debelih, zapitih in neadekvatnih. Prej se morda vsaj sekirali niso toliko.

Jaz zategadelj opuščam planiranje tistih reči, ki jim ta nujnost najprej ubije spontanost. Jasno, ne morem ne planirat plačevanja davkov, dostavljanja otrok v vrtec ali hranjenja. Lahko pa si dam malo več prostih rok (nog?) pri zabijanju prostega časa, pri onih dodatnih življenjskih dimenzijah. Sanja se mi ne, kako bom natreniral ta svoj Berlin, malo me skrbi, malo vznemirja. A ravno to je čar! Imam en tak dober občutek, da se bo vse še poklopilo. Ne vem kako, a zna biti hudirjevo zanimivo. Zato spreminjam svoj novoletni sklep. Moj plan za Berlin je sedaj, da ni plana. Stavim na spontanost.

Spominjam se konca enega filma, ki sem ga pred kratkim videl. Fotr in kolumnist je mladini dajal nasvet o življenjski odločitvah in planih. Na koncu je rekel nekako takole:  “Namesto, da vam pravimo, kako morate planirati svojo prihodnost, bi bilo bolje reči – planirajte, da boste presenečeni.” Če mene vprašate, hudirjevo dober nasvet.

3 Comments »

Rollback on januar 31st 2013 in bosi tek, življenjski stil

2012: manj čevljev, več maščob

Da mi je leto prehitro minilo, sem si čisto sam kriv. Preveč se mi je spet dogajalo! Seveda se ne pritožujem ampak se mi navsezadnje prav dobro zdi. Dokler bo idej, priložnosti in zadolžitev več kot razpoložljivega časa se lahko definiram kot srečnega. Letos mi torej zadovoljstva ob zaključnem računu sploh ne manjka: spremljal sem otročiče, ki so rasli hitreje kot bodo kdajkoli, tekel se manj a se s tekači družil več kot leta predtem, srečal sem cel kup novih zanimivih ljudi. Svoje prehranske paleo eksperimente sem ponudil tudi ostalim in se kar naenkrat znašel v skupini prehransko osveščenih jedcev, ki so me  še dodatno navdušili. Nenazadnje sem se naučil ogromno, tudi po zaslugi napak, ki jih še vedno delam. V poslu, v odnosih, v vzgoji. Morda sem še malo bolj samozavesten, da bom v nove izzive in tveganja vstopal še bolj pogumno – ko mi spodleti vem, da sem še korak bliže temu, da mi na koncu uspe.

Ker se poleg družine in posla najraje ukvarjam z bosim tekom in paleo prehrano (in ker tudi na tem blogu največ pišem o tem), bom pogled nazaj usmeril skozi ti dve prizmi. Predvsem zase, da se malo nafilam z nostalgijo in osvežim spomin, ki rad pozablja. Če se boste ob tem zabavali tudi vi, pa še toliko bolje 😉

Retrospektiva in inventura

V glavi sem imel, da se na področju bosega teka letos pri meni sploh ni toliko dogajalo. A šele, ko sem šel brskat po starih FB zapisih, sem videl, da je bilo ogromno zapisov!  FB stran Bosi tek je zbirališče vsega, kar je mimo mene prišlo o bosem teku, če vas zanima, se pridružite in pošpegajte. Leto sem začel z zanimivim testiranjem. Na spletni strani BRS  sem v nagradni igri dobil par huaračijev od Invisible shoes. Edini pogoj je bil, da z njimi tekam en mesec in spišem recenzijo. Čeprav jauarja nisem imel velikih planov glede tekanja, sem po sili razmer začel oblasno letati okrog, tudi v snegu in pridobil nekaj zanimivih spoznanj. Enkrat sem skoraj zmrznil! Ne glede na vse, izkušnje mi bodo prišle prav tudi to in še kako od naslednjih zim.

Skoraj vzporedno sem tisti čas tudi prehransko eksperimentiral. A mi je šlo slabo od rok. Novoletni sklepi in zaobljube o zmernosti so se izkazali za nemogoče; še enkrat več sem si moral dokazati, da pač nisem zmeren človek. Vse kar pač že počnem, moram početi na polno! Včasih se to izkaže tudi kot slabost, a tak sem in temu primerno se pač moram odločat, če želim biti pošten do sebe. Zato sem po začetnih dveh mesecih cincanja in grešenja marca zastavil zares in se popolnoma podal v paleo protokol. Ni bilo več tako težko; dve leti ugotovitev na tem področju mi je pomagalo, da sem dva meseca preživel brez večjih kriz in odrekanj. In splačalo se je! Vse skupaj se mi je zdelo še bolj pomembno, ker  ves čas praktično nisem bil omembe vredno športno aktiven. Je pri ohranjanju zdravja in teže kaj pomembnejšega od prehrane? Če mene (in še marsikoga) vprašate, je prehrana jedro okrog katere se potem zložijo gibanje, spanje, delo in sprostitev. Da gre za pomembno in provokativno temo, ki zadeva vse nas, mi je potrdilo tudi bralstvo, saj je zapis na blogu doživel največ odziva doslej. O eksperimentu in paleo prehrani nasploh sem govoril tudi na Radiu Slovenija, v oddajah Glasovi svetov in Ultrazvok.

Preizkus sem zaključil ravno na dan, ko smo v Kranju organizirali 2. Slovenski Bosi Tek. Dogodek smo promovirali že nekaj mesecev prej, dogodek na FB je dan za dnem dobival nove udeležence. Dogodek je pristal tudi v uredniškem izboru (tudi po zaslugi Denisa) na PopTV in tako sem se nekaj dni pred dogodkom po novicah ob 13h soočil z Darjo Zgonc. Morda je tudi ta pogovor pripomogel k temu, da bosonogci nismo taki ekstremisti in da vsak lahko poskusi. Napovedal nas je cel kup večjih medijev, od Nedela, Siola,  GTV, več radijskih postaj, zato sem bil optimističen pred prvo majsko nedeljo.

A jutro, ko se je imel zgoditi praznik bosih tekačev, me je navdal z vse prej kot navdušenjem. Oblačno, kislo nebo se je kisalo in pomalem že spuščalo dežne kaplje. Nobene prave toplote v zraku in bil sem prepričan, da več kot peščicenajbolj zagretih ne morem pričakovati. Pa so me bosonogci spet presenetili. Po 9. uri se je začel vrvež in do štarta se nas je nabralo več kot 120! Majice so pošle, dobra volja pa ne. Še nikoli nisem videl toliko  tekačev in predvsem tekačic, kako so z otroško navdušenostjo skakali po lužah in se zraven režali ko pečeni mački (in mačke). Zbrali smo tudi več kot 100 parov rabljenih čevljev, ki so romali dobrodelnim organizacijam za pomoči potrebne.  Fantastičen dan se je naredil in že dolgo se nisem počutil tako srečnega.

Dogodek se je v svetovnem merilu na praznik IBRD spet izkazal za rekordnega in tudi za naprej želim in verjamem, da bomo ta prestižni status zadržali. Tudi po medijih smo odmevali, kot še nikoli, saj so nas povzemali na Popu, na Rtvslo.si, v Dnevniku, v Gorenjskem Glasu, na Tekač.si, v kar nekaj revijah, blogih, spletnih straneh. Leon je posnel odličen video, Igor in Mitja pa sta za piko na i prispevala kup odličnih fotk. Posebno omembno zaslužita Ivša in Amir, prijatelja bosnogoca iz Hrvaške, ki sta bila del dogodka in sta idejo zanesla tudi k sosedom. Še več zanimivih povezav pa si poiščite tule.

Bosi tek se je odlično prijel med slovenskimi tekači. Praktično  ni tekaške prireditve, kjer ne bi bos ali v minimalni obutvi nastopil vsaj eden, ponavadi pa kar lepo število tekačev. Verjamem, da k temu pripomore tudi širjenje znanja in poučevanje tekačev o tehniki in prednosti bosega teka. Sam predstavljam bosonoštvo ob vseh primernih prilikah in se z veseljem odzovem tudi na vabila. V aprilu so me v Maribor povabili tamkajšnji študenti, da jim naredim predavanje in delavnico v sklopu Tedna zdravja. Domač in zabaven dogodek, ki se je s planirane ure zavlekel kar na dve, pa še bi lahko nadaljevali. V aprilu sem potem izvedel še dve predstavitvi in delavnici bosega teka za Vivobarefoot v City parku in obe sta bili dobro obiskani. Vedno bolj mi je jasno, da prodaja minimalistične obutve še zdaleč ne more dosegati prodaje klasične: ljudje imajo veliko vprašanj in dilem in velikokrat je poleg analize na stezi potreben tudi daljši pogovor. Prodajalci v prodajalnah s tekaško obutvijo sami priznavajo, da najraje prodajajo klasično blaženo obutev – ker nimajo dovolj znanja in izkušenj, da bi primerno predstavili minimalistične modele. Seveda jim ne gre na roko niti konvencionalna znanost, ki še vedno preferira blaženje, kontrolo pronacije in korekcijsko obutev.

V začetku poletja sem se oglasil v Knjigarni Sanje na Trubarjevi, kjer sem bil eden od govorcev na tiskovki o že tretji izdaji knjige Rojeni za tek. Tja zelo rad zahajam in vedno je o bosem teku mogoče govoriti sveže in z novega vidika, ki še ni bil obdelan. Med srenjo, ki je bolj vajena visoke kulture kot od ljubljanskega asfalta umazanih nog pa je to izziv. Če verjamete ali ne, izžvižgali me niso, uspel sem izvabiti celo kak nasmešek. O knjigi Rojeni za tek sem spregovoril tudi na prvem programu Radia Slovenija. Nekaj dni zatem so na Siolu objavili tudi zanimiv intervju o mojih bosih in paleo prepričanjih. Bosi tek je bil vroča tema  v medijih še celo poletje. Na Siolovem  Sportalu je bil objavljen tale članek, zapis o mojem tekanju (in tudi filozofiji) pa so objavili tudi v reviji Viva.

Ko poletje pošteno zažari, so moje misli skoraj izključno posvečene Nočni 10ki, otročiču, ki ga s prijatelji vsako leto znova postavljamo na noge. Nihče od nas pred leti ni računal, da bomo tako odmevno posegli v slovenski tekaški prostor. Nočna 10ka je postala ena od glavnih letnih ciljev mnogih tekačev. Zahtevnost prireditve in odgovornost do vseh, ki nas obiščejo mi vedno znova krati spanec in kravžlja živce, a še vedno mi je energija tisočev tekačev vrnila vso izgubljeno energijo. Letos smo se spet povezali s Šport TV, ki je pred dirko posnel zabavni video. Spet smo tekali bosi :)

Prvih pet let smo drugo soboto v juliju vedno imeli toplo, celo vroče in suho vreme. Letos nas je sreča pustila na cedilu in ravno na večer pred štartom so bile napovedane  nevihte. Še več, prišla naj bi povodenj in ob devetih zvečer odnesla Bled z nami in 3000 tekači vred. Fantje na ARSO se niso motili in skoraj po uri je res začelo nalivati. Če bi tako nadaljevalo, bi morda danes delili usodo NY maratona, a je dobra karma razpihala oblake malo pred štartom, tekači so se zgrnili na kup in vse skupaj je izpadlo najbolje doslej! Skupaj z znanimi gosti in nekaj tisoč obiskovalci smo prosljavljali še pozno v noč, pravzaprav jutro. Drugi dan, ko smo v nalivu pospravljali, mi ni bilo prav nič odveč. Če uspe, je ves napor poplačan. Zvečer smo se potem gledali na Pop Tv in v reportaži na Šport TV, ter še tedne prebirali članke in odzive

Poletje se je zavleklo v september in malo mi je uspelo celo teči. Družinsko in v dobri družbi smo se enkrat celo spravili do Kopra, na njihov olimpijski tek. Pasja vročina v katero sem poslal ženo, sam pa se zadaj z deco in Igorjem (ki je fotkal) naredil mali, kilometrski krog. Seveda bos, a kot olajševalno okoliščino lahko priznam, da je bila proga v celoti po tartanu. Medtem, ko se je žena kuhala na asfaltu, nam ni bilo hudega.

V trgovini ŠC Maratonc, ki se je sedaj že lepo učvrstila tudi kot specialistični kotiček za bosonogce smo čez poletje testirali Fivefingerse in naredili več tekaških delavnic na temo bosega teka in tehnike. Izkazalo se je, da tekače zelo zanima, kako se teka lotiti, da bo lažji,bolj ekonomičen in dolgoročno zdrav. Trdovratne poškodbe marsikomu dajo misliti, da si morda lahko pomaga tudi sam. Veliko naredi že preprost posnetek teka (v obutvi in brez nje), ko tekač končno vidi, kako se  giblje in z razlago izve,kakšne napake morda dela. Štiri ali pet skupin smo do jesenske ohladitve uspeli spraviti skozi, s pomladjo bomo nadaljevali.

Sanje so me na nekaj predstavitev povabile tudi jeseni, enkrat sem bil tudi v Kamniku. Vsakič je bil odziv kar velik, uro pa sem vedno razvlekel, ker je bilo vprašanj in tem preveč, da bi jih stlačili v 60 minut. Med snemanjem prispevkov za Dobro uro nas je enkrat ujela tudi ekipa RTV Slovenija in nastal je zanimiv prispevek, ki so ga predvajali ob Ljubljanskem maratonu. Za piko na i me je v jutranjem programu na Valu 202 intervjuval še Nejc Jemec. Za sezono bosega teka več kot odličen zaključek.

Oktober je tisti mesec, ki ga v Šenčurju zakoličimo s Šenčurskim izzivom in zaključimo v Ljubljani na maratonu. V Ljubljani ne manjkam, čeprav sem bil letos v mizerni tekaški formi in sem spustil praktično vse, kar se mi je teklo v prejšnjih sezonah. Za polovičko bom že spravil skupaj – tolažba, ki je doslej ugodno vplivala na psiho in me  še vedno spravila skozi cilj. Tisto, kar me žene na štart, pa so mi dragi Vitezi, ki jih premalokrat vidim na kupu in vedno uživam v njihovi družbi. Kje drugje bi skoraj stotnijo naših težko dobil na enem mestu. In vedno so za kak hec, tudi tokrat so bili. Poklopilo se je tako, da se bolje ne bi moglo. Ker sem že nekaj časa spet zobal vso hrano po vrsti, se ob tem počutil dokaj mizerno im se redil, mi je v mislih odzvanjal nov paleo izziv. Paleo Vitezi so bili zato pogruntavščina, ki sva jo z Igorjem našla kot nalašč. Skupaj se nas je zbralo skoraj deset, na vseh razdaljah in večinoma pomankljivo obuti. Atrakcija! Pa še snežilo je na maratonsko jutro, zato so naše gorjače pospremljene z rjovenjem izgledale, kot da smo prišli po ozimnico za v jamo. Spet  so nas pograbili mediji, od Popa, Dnevnika, Dela, Siola, Žurnala, Mladine..

Spili smo torej še tisto pivo, požrli zadnje kose pice. Čez nekaj dni, točno 1. novembra pa je bil že štart Paleovembra, novega 30dnevnega paleo izziva, ki sva si ga z Igorjem izmislila, da bi skupaj malo hujšala. A sva se uštela. Kar naj bi izgledalo prehranjevanje v krogu nekaj prijateljev je izpadlo skoraj kot nacionalni projekt, s 140 udeleženci in še parkrat toliko opazovalci. Noro! Nikoli si nisem predstavljal, da za paleolitski način prehranjevanja lahko navdušimo toliko ljudi. Idejo je dodatno spodbudil tudi izzid prevoda knjige Paleo Solution izjemnega Robba Wolfa z naslovom Paleorecept. Založba UMco je z Branetom Gradišnikom v vlogi prevajalca zadela v polno. Posebej v čast sem si štel, da me je Renate povabila za enega od govorcev na tiskovko ob izzidu knjige. Nabito polni kotiček v Konzorciju je gostil obilo novinarjev, ki so ponesli glas o prehranskem konceptu, o odlični knjigi in nenazadnje o našem projektu slovenskemu občestvu in mu, upam, malo razširilo obzorja o prehrani. Med drugim se je o Paleovembru dalo brati v Delu, Dnevniku, Financah, Mladini, gostili so nas tudi na Valu 202. Krajši intervju sem dal za Radio Maribor.  Pop TV je posnel krajši prispevek za oddajo o zdravju Vizita. V skoraj dvournem nočnem pogovoru na nacionalnem radiu smo paleo prehrano obdelali z vseh vidikov.

Projekt se je izjemno prijel. Dnevno sem dobil kopico vprašanj, na nekatera sem odgovor stresel z rokava, za druga sem moral pošteno raziskovati, da sem vsaj za silo zadovoljil spraševalca. Kljub temu, da je Wolf moja biblija in da sem kar na tekočem, kaj se na paleo sceni godi, pa sem se tekom meseca ogromno naučil, predvsem zaradi drugih. Skupaj smo sestavili obsežno knjižnjico uporabnih nasvetov, navodil in napotkov ter galerijo več kot 160 receptov in predlogov, ki začetniku še kako pomagajo dobivati ideje za dnevne obroke. Paleovember se je začel s predavanjem in 30 dni kasneje zaključil z izbiro paleo recepta meseca. Mnogi gredo naprej, v paleocember, palejanuar…Mislim, da bo številka oboževalcev na FB strani čez slabo leto dni, ko se spet začne Paleovember vsaj dvakratnih trenutnih 500.

Na koncu se je izkazalo, da bo december letos še najbolj miren mesec zame. Na šihtu nič pretresljivega, otroci so bolani manj kot lani. Sproščam se s pisanjem kolumn in člankov za reviji Tekač.si in Tek Plus. Včasih spijem kak kozarec ali dva rdečega, ko v službi ali družbi tako nanese :). Še dobro, da je Ajax dal idejo in smo se Viteško in tekaško še enkrat letos sestavili in bili obenem še malo dobrodelni. Sam imam doma dvojčka in vem,da bi zanju naredil vse. Za Strazbergerjeva pa lahko darujete in jima pomagate tudi vi.

Uh, samo malo sem se hotel sprehodit po letošnji časovnici, sedaj pa ugotavljam, da je bilo dooooolgo leto. Odlično leto. Da bi bilo naslednje spet izjemno. To želim tudi vam 😉

No Comments »

Rollback on december 26th 2012 in bosi tek, paleo, vsakdanje, življenjski stil

Berlin, moj Berlin

Ravno sestavljam program za Berlinski maraton, ki bo naslednje leto jubilejni, pa mi misli uhajajo štiri leta nazaj, ko sem v odlični družbi prvič raziskoval ulice tega velemesta. Bos. Med 40.000 ostalimi tekači in ob miljonu navijačev. Kocine mi gredo pokonci. Že takrat sem si obljubil, da spet pridem. Bi bilo kičasto, če bi šel na jubilejnega praznovat svoj jubilej? Heh, briga me, imam občutek, da moram biti spet tam. Da vidim in občutim, če je asfalt še tako gladek.

Spodnjo reportažo sem pred časom spisal za Tek plus. Če bo sreča mila, ob letu osorej spesnim novo, še boljšo. :)
……………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………

BERLIN NA BOSI NAČIN
Kako sem bos pretekel Berlinski maraton in se pri tem neizmerno zabaval

V poznem septembru leta 2007 smo sedeli na pivu in gledali posnetke svetovnega rekorda v maratonu, ki ga je še enkrat več zrušil neverjetni Haile Gebrselassie. Nikoli se nisem navduševal nad urbanizmom germanskih mest, tokrat pa so mi podobe dolgih avenij, širokih trgov ob katedralah, obljudenih stolpnic in nezgrešljivih Brandeburških vrat delovale všečno in prijetno. Morda zaradi podob maratoncev, morda zaradi sončnega vremena in nasmejanih obrazov na ekranu je Berlin izgledal kot mesto, ki ga je obvezno obiskati. Odločitev je bila na dlani. Srknil sem iz kozarca in naznanil zbrani druščini: »Drugo leto gremo tudi mi gor!«

Tisto leto sem doživljal svojo drugo tekaško pomlad. Svoj prvi maraton sem pri dvajsetih odtekel na ljubljanskih ulicah že leta 1996. Po skoraj 15 letih tekanja, po rezultatsko odličnih in tudi malo manj odličnih sezonah je mladostna zagnanost minila z njo pa tudi motivacija za tek. Še vedno sem nastopal na vseh večjih slovenskih tekaških prireditvah, kljub temu, da je bilo zadovoljstvo po teku vedno večje kot med tekom samim. Vse je se obrnilo na bolje, ko smo s prijatelji in takrat še sodelavci na Bledu osnovali društvo Vitezi Dobrega Teka. Tek, treningi in tekaška tekmovanja so postali predvsem druženje, zabava in sproščeno trošenje prostega časa. Čeprav sem pred tem večinoma tekel sam, sem sedaj našel novo kvalitetno v skupinskih seansah in užitek v tekanju se je začel vračati. Ko smo organizirali še lastno tekaško prireditev, Nočno 10ko, ki je že prvič postala hit in začeli potovati tudi v tujino na velike maratonske prireditve, sem znova našel ljubezen do teka. Še več, ko sem taisto leto za stavo enkrat odvrgel tekaške copate in iz kavarne do službe tekel bos, sem našel svoj novi tekaški izraz. Bosi tek je sčasoma postal moj edini način tekanja. Brez težav sem bos zaključeval polmaratone, nekaj bolečih izkušenj, nepremišljenih odločitev in odprtih podplatov pa me je držalo nazaj, da bi si upal bos na maraton. Ko smo se odpravljali na 35. Berlinski maraton leta 2008, se mi še sanjalo ni, da bo zame to prelomni tek.

Berlin je svoj maraton dobil že leta 1974. Par let po prvem Newyorškem in nekaj let pred prvim Londonskim je tako vsi veliki štartal z nekaj sto tekači, ne v centru ampak v periferiji velemesta. Čeprav se je šele leta 1981 maraton preselil na glavne ulice takratnega Zahodnega Berlina, pa je že v zgodnjih letih slovel po odličnih rezultatih.Prvi svetovni rekord je maraton beležil že leta 1977, sledili so rekordi v 1998, 2001, 2003 in 2007. Zgodovinski maraton se je odvil leta 1990, ko je le tri dni pred združitvijo Vzhodne in Zahodne Nemčije več kot 25.000 tekačev priteklo skozi Brandeburška vrata, mnogi s solzami v očeh. Leta 2008 je Haile Gebrselassie postavil letvico na 2.03.59. Naključje je hotelo, da je na tem maratonu sodelovala tudi naša številna slovenska odprava.

Na vseh velikih maratonih povpraševanje po štartnih številkah krepko presega ponudbo. Tudi v Berlinu ni nič drugače in 40.000 mest se zapolni že 6 mesecev pred štartom prireditve. Prijave za maraton se odprejo že v oktobru (maratonje tradicionalno na sporedu zadnjo nedeljo v septembru), prvih 10.000 mest pa se razproda v nekaj tednih. Potem se štartnina podraži za nadaljnih 15.000 tekačev ter še enkrat za zadnjih 15.000. Slovenskih tekačem še vedno velikokrat dela težave planiranje nastopa na maratonu pol leta ali več pred dirko; v tujini je to običajna praksa. Navsezadnje je tudi dopust potrebno planirati.
Prijaviti se je na Berlinski maraton edino možno preko uradne spletne strani. Ob prijavi se izvede tudi plačilo štartnine, morebitni dodaten strošek za majico, gravuro medalje in podobno. Brez kreditne kartice tako ne bo šlo. Tisti, ki jim sodobne bančne poti niso najbolj domače, pa se sedaj lahko obrnejo tudi na slovenske touroperaterje, ki poleg potovanj urejajo tudi formalnosti s štartninami. Berlinski maraton je eden izmed 5 največjih in hkrati tudi najprestižnejših na svetu. Vsaka dodatna storitev se plača; prej omenjena majica vas bo stala 30€, gravura na medaljo 8€, najem čipa pa 6€. Dvig štartne številke je obvezno opraviti najkasneje do sobote pred nedeljskim tekom, za prevzem pa je potrebno imeti potrdilo, ki ga vsak ob prijavi dobi po elektronski pošti. Kljub ogromnemu navalu pa se je tudi ob našem obisku izkazala nemška natančnost in številke smo vsi dobili kot po tekočem traku.

Potovanje v Berlin sva s prijateljem Mitjem najprej načrtovala kot interni izlet za nekaj zainteresiranih članov društva. Potem pa sva se na tekaških dogodkih po Sloveniji pogovarjali tudi z drugimi tekači, novica se je razširila in kmalu se nas je nabralo skoraj 30. Nekaj nas je bilo Vitezov Dobrega Teka, tekačev, ki so nas mikale nemške ceste, nekaj naših navijačev. Odpravo so sestavljali še maratonci z vseh koncev Slovenije, Štajerci, Dolenjci, Zasavci, kajpak tudi Gorenjci in Ljubljančani. Držali smo se prvotnega plana, da potujemo z vlakom, ker je bil vozni red prikladen tudi za najbolj pridne, ki si niso mogli privoščiti več kot dan dopusta – potovanje je trajalo od četrtka popoldne do ponedeljka zgodaj zjutraj. Tdui cenovno ugodno je bilo tako potovanje in seveda najpomembnejše: obetalo je veliko zabave in dogodivščin.

Z ljubljanskega železniške smo krenili po planu, vsi nasmejani in v veselem pričakovanju. Proti Gorenjski smo pobirali še ostale potnike in že do Munchena porabili vse naše zaloge prigrizov in pijač, ki smo jih vzeli na pot. Srečali smo par znanih fac z ene od komercialnih televizij; mladci so se odpravljali na Oktoberfest, priznam, tudi mene in še koga je mikalo, da bi se jim pridružil. Nekaj uric spanja in v malo meglenem jutri smo sestopili na glavni berlinski postaji. Ker tudi pri spanju nismo bili zahtevni smo se šli nastanit v enega od večjih hostlov (za 30€ na noč se kulturno naspiš in naješ), potem pa raziskovat metropolo.

Pozno jesensko vreme je bilo za turizem kot naročeno. Še bolj za tek in nekaj fantov iz naše skupinice je sobotno dopoldne izkoristilo za lahkoten trening. Popoldne smo preživeli v okolici prizorišča maratona in si ogledali del dirke tekmovalcev na rolerjih. Takrat mi je prvič prišlo na misel, da bi naslednje jutro morda lahko štartal bos, zgolj preblisk je to bil. Dovolj, da sem se sezul in do večera okrog hodil bos in preizkušal berlinski asfalt, beton in granitne kocke. Občutek je bil odličen, sproščujoč. Vsem prehrambenim pravilom navkljub sem si za predmaratonsko večerjo naročil znamenito pečenico z zeljem in ker sem se res dobro počutil, še pivo za poobedek. Namesto zgodnjega spanja smo si potem raje privoščili še enega in sklepali stave o naših maratonskih časih prihodnji dan. Natakarica nas je sicer gledala malo postrani, ko sem ji razlagal, da smo prišli na maraton, da smo iz Slovenije in kaj sploh pomeni Vitezi Dobrega Teka.

Sezona 2008 zame tekaško ni bila bogvekaj. Vsaj kar se kilomterov na treningih tiče ne. Raje sem ubral pristop, da poskusim uživati na čimveč atraktivnih tekmah in se ne obremenjujem z doseženimi časi. Ko sem leto pred tem odkril bosi tek in bos pretekel tudi dva polmaratona, je bilo skoraj logično nadaljevanje, da se bos podam tudi na maraton. A tu se je ustavilo. Leto 2007 se je končalo prehitro, naslednje pa sem začel bos v Sežani, kjer sem v vlažnem in hladnem vremenu v dveh urah iz podplatov naredil zrezke. Celjenje je trajalo par tednov, do poletja pa sem potem naredil le nekaj maratonov, obut. Poletje sem v Ljubljani le izkoristil za par bosih treningov, v družbi s punco Tino, da me niso samega preveč debelo gledali. Praktično sem se na trening spravil edinole še bos ali v nanovo odkritih Fivefingersih, popolnoma tenki, minimalni obutvi brez blaženja. Če sem tekel obut, so me neznosno bolela kolena in to mi je jemalo vso voljo. Jesen je bila krasna, sami lepi vikendi eden za drugim. Teden dni pred Berlinom smo se v Viteški druščini podali na Rokov tek v Šmarje. Ker so nas organizatorji počastili z predstavitvijo na odru, smo se jim oddolžili tako, da smo progo odtekli bosi. In kakšna tekma je to bila! Tako obloženih okrepčevalnic ne boste našli na nobenem drugem teku. Tako prijaznih ljudi tudi ne. Dobro razpoloženje na cilju in praktično nobenega žulja na podplatih sta bila dva pomembna argumenta, ki sta me prepričala, ko sem v Berlinu na dan dirke tehtal, kako se obuti za tek. Zakaj bi se obul, tega bom zmogel bos.

Največji izzivi so tisti, za katere nisi čisto prepričan, da si jim kos. Ko smo se pred štartom poslikali, sem se še vedno oklepal svojih Mizunk, ne čisto prepričan ali delam pametno potezo. Potem sem se ugriznil jezik,copate pustil pri Tini, sestri Maji in svaku Primožu ter jim naročil, naj mi jih dostavijo na polovico proge, za vsak slučaj, če bi šlo karkoli narobe. Mislim, da sem s tem bolj potolažil njih kot samega sebe, saj sem vedel, da jih skoraj gotovo ne bom obul.
Štart je bil, kot se za 40.000 glavo množico spodobi, dolg. Ko je bil Gebre nekje med osmim in devetim kilometrom, smo končno štartali tudi mi, zadnja skupina. Mogoče je bilo kakih 10 stopinj v zraku, jutranja senca pa je malo vlažen asfalt naredila neprijetno hladnega. Tiste pol ure, ko sva tam stala z Jakom Rešem, legendo slovenskega športa, ki je bil tudi z nami, sem se nekajkrat vprašal, če sem čisto pri zdravi pameti. Ko sem se sam pomiril s sabo, me je kaj podobnega vprašal kakšen od sotekmovalcev, zato sem bil nestrpen in malo nervozen. Potem pa je le počilo in podplate sem lahko začel ogrevati.

Če tega ne doživiš v živo, si skoraj ne moreš predstavljati. Najprej nepregledna množica tekačev, ki se vali na štart in ji ne vidiš konca ne pred sabo, ne za sabo. Potem pa še boljše: neprekinjena veriga ljudi, navijačev, ki ob progi navijajo, ploskajo, prepevajo ali igrajo ter se zabavajo. Kako lahko je teči ob taki podpori! Po uri teka, približno desetih kilometrih sem se počutil odlično. Stopala so se popolnoma ogrela, žuljev ni bilo, sonce je razkadilo vlago in ogrelo ozračje na idealno temperaturo. Kolona tekačev se je tudi že raztegnila, da se je dalo toči v lastnem tempu. Na trenutke se mi je zdelo malo prehitro, a sem se prepustil toku in užival, ker mi je šlo od nog.

Bolj ravno progo bi si težko zamislil. Nekaj mostov in dva ali trije podhodi so bili vse, kar je bilo razgibanega na tem maratonu. Proga mi je bila zelo ustrezala, ravno prav zavojev, da ni bila dolgočasna a vseeno speljana tako, da se je dalo teči v enakomernem ritmu. In seveda najpomembneje: mojim podplatom je bil asfalt izredno všeč. Več ali manj gladek, skoraj nobenih kamenčkov, kakšna lukjna v cesti semtertja pa je bila celo dobrodošla. Prvih nekaj kilometrov me je še nekoliko zeblo, potem pa so se tudi stopala ogrela in steklo je kot po žnorci. Nekje na sedmem kilometru sem že od daleč opazil slovensko zastavo, srce je zaigralo: »To so naši!«. Brez obveznega slikanja, tleskanja z rokami in nekaj požirkov tekočine ni šlo. Težko sem se poslovil, a sem jih spet pričakoval nekje okrog polovičke.
Ni samo napor ogreval naših teles, počasi je zrak in glave otoplilo tudi sonce indijanskega poletja. Ni bilo vroče, ocenjeval sem, da mora biti slabih 15 stopinj. Idealno za maraton, nič manj idealno pa za nedeljsko zabavo ob improviziranih šankih, ki jih ob progi ni manjkalo in živo muziko, ki je razbijala na vsakem vogalu. Ljubitelj rocka? Ni problema, zate bodo ostri kitarski ritmi, ki so na 14. kilometru posrečeno posnemali AC/DC. Mehka duša in pristaš jazza? Kmalu za okrepčevalnico na 20-em se lahko sprostiš ob interpretaciji Charlieja Parkerja. Reagge, jp, imamo, kaj pa popularni šlagerji, kajpak, sploh ne rabiš spraševat. Pa bobnanje v vseh kombinacijah vsaj na vsakih 5 kilometrov in klasika, kjer je cesta preozka za oder, pa dovolj za zvočnike. Sam nisem štel, ampka tisti, ki so, so kasneje povedali, da je bilo takih in drugačih bendov za progo čez 50. Več kot kilometrskih oznak.

Dobra tretjina poti je bila za mano, noge so funkcionirale brezhibno, vsaj do polovice nisem pričakoval težav. Večina strahov, s katerimi sem se boril pred štartom je izpuhtela; ko se enkrat premikaš, ko »podiraš« kilometrske table postane precej lažje. Zavedal sem se, da se mi bo 22 kilometru odprl popolnoma neznan svet o katerem kot bosonogi tekač nisem imel pojma. To je bila prava draž; kot majhen otrok, ki se veseli nove igrače, čeprav je ne bo znal takoj upravljati.
O naših navijačih na polovici ne duha ne sluha. Sklepal sem, da so ostali kje v gneči in se niso uspeli prebiti na drugo stran mesta. Čeprav bi mi prav prišla beseda spodbude, pa mi je bilo po drugi strani čisto prav, da se ni bilo treba pogajat, ali naj se obujem ali ne. Sam se prav gotovo ne bi; prav lepo mi je šlo, po hitrem pregledu niti enega žulja na podplatih, časovno pa sem bil tudi krepko pod planom. Napovedal sem, da me prej kot v petih urah ne bo v cilju, po dobrih 2 urah na polovici, pa je kazalo, da imam še preveč časovne zaloge. Lagal bi, če bi dejal, da se utrujenost počasi ni začela javljati v okončinah. Mišice so se malo upehale, podplati so že oddelali en šiht. Malo po polovici sem pogoltnil kos banane, spil kozarček barvastega napitka in žgal naprej. »Prvi najbrž že dajejo izjave v cilju,mi je za trenutek prišlo na misel.

Iz strogega centra se proga v drugi polovici spusti na jugovzhodni, periferni del mesta. Manj visokih stavb, več dreves in zelenja. V senci je bila cesta še vedno precej mrzla, zato sem jo raje ubiral po sončnih zaplatah in kjer se je dalo, po belih črtah. Te so ne samo toplejše ampak tudi nepričakovano mehkejše. Problem je le, ker so ozke in tekanje po njej zahteva spretnosti manekenke na modni brvi. Resnično težavo so sedaj začele predstavljati tudi okrepčevalnice. Od vsake se je vsaj 500 metrov naprej naredila popolnoma mokra cesta, ki mi je neprijetno mehčala že tako preveč obtolčene podplate. Zato sem se začel okrepčevalnic izogibat v velikem loku; če me je le premagala žeja, sem zgrabil kozarček na prvi mizi potem pa hop takoj na skrajni levi rob in mimo mlakuž in malih jezer. Da bi bila stvar še hujša, se je po vodnem odseku začel »medeni« odsek. Ste na množičnem teku, morda v Ljubljani kdaj občutili, da se vam copati lepijo na podlago, potem ko ste stopili na kak razlit gel? Zdaj si pa predstavljajte, da so pred vami na tla zmetali kak ducat tisočev napol praznih gelov, to lepo potacali in naredili ogromne muholovce. Res sem se počutil skoraj kafkovsko, kot žuželka ki se lepi na podlago in pri vsakem koraku za sabo pusti plast kože. Noro!

Če si bos na maratonu, posebej na velikem maratonu, ti ni treba skrbeti, kako si boš krajšal čas. Za to poskrbijo vedno drugi. Nekateri so me prijazno trepljali po ramah in me ogovarjali, največkrat zakaj to delam, morda za stavo ali za dobrodelne namene? Drugi so se šalili, če sem čevlje pozabil na štartu ali če sem morda revež, ki nima za obutev. V večini so bili tisti, ki so malo spod čela gledali, ko so me prehiteli (ali jaz njih) potem pa se spet ukvarjali s svojimi težavami. Najbolj všeč so mi bili tisti, ki so zgolj pomežiknili ali dvignili palec v odobravanju, potem pa odbrzeli naprej. Vedno manj se mi je dalo pogovarjati, nekaj zaradi moje polomljene nemščine, malo pa tudi zaradi utrujenosti. Raje sem samo še poslušal in daleč najpogostejša beseda, ki sem jo ta dan ujel v mestu je bila »barfuss«.
Maratonski berlinski zid sem našel nekje na 32 kilometru. Do 34.ga sem potem malo računal in odšteval, dokler me ni prekinilo bučno dretje napovedovalca na enem od do konca navitih zvočnikov. Ob vsem hreščanju sem uspel razbrati le »Weltrekord« in »Gebre«, kar je bilo dovolj, da sem se spet počutil odlično – zmeraj se bom namreč lahko pohvalil, da sem tekel z Gebrejem v Berlinu, ko je postavil svetovnega.

Navdih je plahnel, kilometri malo počasneje. Hitrost teka mi je padla, podplati so me že skeleli, volje, da bi preverjal žulje pa že zdavnaj ni bilo več. 40. kilometer, tista znamka, ko si zmeraj rečem, zdaj pa uživaj poba, zadnja dva sta za ekstazo – pa potem nikoli tega ne naredim, le zakaj ne – se je le prikazal. Ovinek, dva pa smo tam, to sem si že zamrmral in istočasno dobil še zadnje maratonsko presenečenje za moje parkeljce. Kocke! Če bi na te presnete mestne tlakovce naletel kakih 10km prej, bi se zjokal, zdaj pa sem le stisnil zobe, stopil na prste kolikor se je še dalo in šel v kruti boj, do konca. Odrešila so me Brandenburška vrata, potem pa skoraj kilometer dviganja in spuščanja rok. Ali je res že konec! Zatulil sem tako kot znam, počasi odšteval tiste metre in poskakoval od veselja. Dobre štiri ure in pol za maraton, ki ga ne bom nikoli pozabil. Dvanajst let po prvem sem še enkrat zaključil svoj »prvi« maraton. Neprecenljivo!

Podplate sem pogledal šele, ko sem se spet sešel z našimi, maratonci in navijači, ki so bili že vsi zbrani pred Reichstagom. Poljubil sem Tino, pomahal ostalim, se usedel na robnik in pošpegal tja dol. Niti enega žulja! Nekaj cukra sem še imel med prsti, nekaj umazanije s nemških cest tudi za spomin, boleče mišice in nasmešek na ustih, ki mi ni šel proč. Tisti večer smo se potem z vlakom vračali proti domu in si za piko na i odličnemu koncu tedna naredili še nepozabno žurko. 18 maratoncev, skoraj toliko navijačev, premalo pločevink piva in izjemno prijazen natakar, naše južne gore list. Stočil je, kar se na tistem vlaku stočiti dalo, zadonela je slovenska pesem, štorije so padale. Iznajdljivejši boste na Youtube našli kak naš video spominek. Same zadovoljne face, smeha za izvoz in obljuba, da se »tja gor pa še vrnemo«. Ponavadi ostane res samo pri obljubah, a mi nismo taki. Ne verjamete? Letos gremo spet!

Ps. Naslednji dan po maratonu me kot po čudežu noge niso skoraj nič bolele,musklfibra ni bilo blizu. Malo me je bolela glava. Za prvo krivim bosi tek, za drugo pa…ja, tudi včasih. Dober tek!

O avtorju:
Tekač že od najstniških let, vedno rekreativec, svoje rezultate pa je vedno dosegal z lastnimi recepti za trening. Tako najboljše kot najslabše. Po tekaških vzponih in padcih je zadnja leta spet zaljubljen v tek, bosi tek, ki se mu zdi naravni človekov izraz. Sicer teka manj kot bi želel, a vedno uživa in preizkuša kakšno novo podlago. Z veseljem uvaja novince v skrivnosti bosonoštva, občasno tudi predava ali piše. Med bosimi momenti je tudi podjetnik, družinski človek, organizator prireditev in bloger. Doslej se svetu okoli sebe še ni nehal čuditi.

1 Comment »

Rollback on oktober 9th 2012 in bosi tek, po svetu, potopisi