Manj je več

Medtem, ko se pol Slovenije pripravlja na stavko, sam prebiram članek o raziskavi, ki predvideva, da nas že v dobrih dveh desetletjih čaka kolaps sistema. Vzrok bo kritično pomankanje virov, predvsem tistih neobnovljivih, ki jih še vedno trošimo brez premisleka. Ok, matematične formule koneckoncev ne preživijo vedno v praksi in bolj kritični bralec lahko mirno oporeka, da bo znanost do takrat že tako napredovala, da bo rešila tudi te zadrege. A vsi bolj ali manj vemo, da situacija ni tako preprosta. Medtem, ko sodimo med vrnjih 10% svetovne populacije, ki lahko skoraj neomejeno troši sadove civilizacije, se tega velikokrat enostavno ne zavedamo. Koliko časa še? Kaj pa ostalih 90%?

Tole ni še eno bentenje čez pretirano potrošništvo. Je samo premislek, da se je včasih pametno ozreti malo širše naokoli. Spomnil sem se na mejl, ki sem ga prejel pred leti in v katerem je bila primerjava med porabo hrane družin z različnih koncev sveta v enem tednu. Žal ga nisem našel, a sem po iskanju naletel na zapis blogerja Rentona, ki je objavil to sporočilo. Ta zapis spodaj povzemam v celoti.

Če drugega ne, boste vsaj za trenutek pomislili, da smo postali tako napredni, da znamo predvsem – pretiravati.

Koliko hrane pojejo družine po svetu v enem tednu?

Pomislite kdaj, koliko hrane bi se nabralo, če bi na en kraj spravili vse, kar vaša družina poje v enem tednu. In koliko vas stane teden krme.

Neki popotnik se je vprašal isto. To so njegove ugotovitve:

1. Nemčija: družina Melander iz mesta Bargteheide; 375 evrov.

2. ZDA: družina Revis s Severne Karoline; 264 evrov

3. Italija: družina Manzo s Sicilije; 214 evrov

4. Mehika: družina Casales iz mesta Cuernavaca; 146 evrov

5. Poljska: družina Sobczynsky iz mesta Jeziorna; 116 evrov

6. Egipt: družina Ahmed iz Kaira; 52 evrov

7. Ekvador: družina Ayme iz mesta Tingo; 25 evrov

8. Butan: družina Namgaj iz vasi Šingkej; 4 evri

9. Čad: družina Aboubakar iz taborišča Breidjing; 95 centov

Število lačnih ust se razlikuje, hrana, ki jo jejo pa še bolj. En faktor je cena hrane, drug faktor, koliko družina pridela sama, tretji faktor, koliko družina poje. Predstavljena družina iz Čada bi s tedenskim proračunom za hrano družine iz Nemčije preživela 7 let in 6 mesecev.

Tale zapis sem začel pisat ene parkrat, potem pa sem se znova in znova zalotil, kako zaidem v zapletena filozofiranja. Pa za tako preprosto temo gre.

Čas.

Vsi ga imamo zastonj na razpolago. Vsi ga brezvestno trošimo. Vsi puščamo, da nam ga razporejajo tisti, ki nam niso najbolj pri srcu. Mogoče se vam tako kot meni kdaj zazdi “da delate dolge ure v službi, ki jo sovražite, da lahko kupite stvari, ki jih ne rabite, da bi z njimi impresionirali ljudi, ki jih ne marate”?

Ne čakat na penzijo ali na sedmico.

Sanjarit je lepo. A zaradi tega ne živim nič bolj kvalitetno. Časa za preživljanje z mlado družino, v dobri družbi ali ustvarjanju in preizkušanju idej mi sanjarjenje ne bo dalo. Res bi mi bilo žal, če bi zaradi dela ali neštetih obveznosti zamudil odraščanje svojih otrok.

Radikalne spremembe? Nobene potrebe.

Pustit službo, kupit avtodom in vandrat po svetu se sliši zelo romantično. A večina od nas tega ne bo nikoli naredila. Preambiciozno in preveč radikalno. Ljudje imamo radi udobje in varnost. Zato velikopotezni cilji, kot je shujšat za 20 kil ali preteč maraton velikokrat padejo v vodo. Majhni koraki so čisto dovolj. Delat dve uri manj nadur na teden, peljat otroka na igrišče za pol ure, odteč tistih šest kilometrov vsako nedeljo.

Jaz bom balansiral.

Vsekakor na škodo vseh stvari, ki jih ne maram. Pomalem. Vzemite si 10 minut in si poglejte spodnji video. Nigel Marsh je car. Naše življenje bi bilo brez dela prazno. A vseeno življenje ni samo delo. Balansirajte.

Za vse tiste, ki danes ne boste zadeli sedmice – potolažite se, lahko bi bilo še slabše. Lahko bi jo namreč zadeli 🙂

Zadnje dni smo okrog teme kar precej debatirali, s kolegi in prijatelji, ki igrajo loto vsaj takrat, ko je obetan visok dobitek. Vsak je imel svoje ideje, želje in sanje, ki bi jih s tem denarjem lahko uresničil. Jaz pa mislim, da takle kup denarja, ki pade z neba, povzroči samo cel kup težav in življenjskih problemov.

Na primer: sam v življenju počnem veliko stvari, nekaj za eksistenco, precej za tudi za veselje. Vsakič se razveselim, ko naredim kak posel v trgovini, morda prodam kako storitev, pa četudi gre za majhen denar. Male zmage, mali uspehi, veliko zadovoljstvo. Verjamem, da se marsikdo, ki hodi v službo, vsak mesec razveseli plače, regresa enkrat na leto, mogoče kakega priboljška semtertja. Vsak sveži podjetnik je navdušen, ko dobi denar za svoj prvi proizvod, stritev. Navdušen! Vse to nam daje občutek vrednosti, spoštovanja do našega dela in nagrade za naš trud. Vsi mi zatrjujejo, da bi kljub milijončkom na računu še vedno hodili na šiht, pa ne bi spreminjali stila življenja. Pa bi res? Ko bi bili naslednjič predolgo v službi, ker je treba nekaj narediti do konca, ko bi vas jezna stranka poslala v tri krasne ali pa zoprn šef še enkrat več zagnjavil? Upam si trditi, da bi se večina počutila ponižane v smislu “ti boš meni pameti solil, bumbar, nimaš za burek” in se prav hitro sporekla in odšla.

Denar ne daje samo udobja, denar daje moč. Moč enega človeka nad drugimi in to je tisto kar pokvari. Slejkoprej na hitro obogateni človeček, ki nima odnosa do svojega kupa zlatnikov, zlorabi to svojo moč. Morda tudi sam ne ve. A vsi smo dnevno provocirani; okolica nas provocira, kuje v zvezde denar in uspeh, pod nos nam moli bahave posameznike. Marsikdo se počuti izzvanega, razžaljenega, opeharjenega. Ko imaš enkrat premoženje, pa ni več tako, ne? Sedaj pa lahko vrneš udarec! A ob tem postajaš ravno tako kot oni, ki si jih prej morda zaničeval.

Denar, posebej lahko pridobljen, spremeni človeka. Spremeni odnos drugih do njega. Z ljudmi ne moreš več na kavo, ne da bi tema padla na mizo. Ali pa ostala v zraku, neizrečena. Prijatelji niso več isti. Novi prijatelji so vedno vprašljivi. Cilji, sanje in življenjski načrti postanejo dolgočasni. Navdušenje izgine. Bi šli še z nahrbtnikom potovat po Avstraliji in doživljat dogodivščine, če bi se namesto prepoteni in zaprašeni lahko peljali z limuzino v klimatiziran hotel?

Mogoče pretiravam. A statistika govori, da kar 95% dobitnikov glavnih dobitkov na loterijah vse zapravi v 5 letih. In kaj, če ste ravno med tistimi “nesrečnimi” dobitniki sedmice in jo dobite en teden po tem, ko je oddan največji dobitek? Pa ravno vaša kombinacija zadane “borih” 100 jurjev? Ali pa da dobite samo 6ko? 🙂

Če boste zadeli, dajte večino tistim, ki res rabijo. Če ne bo zadetka, pa nič slabe volje. Vse tiste želje in načrte, ki bi jih s tem denarjem uresničili, začnite uresničevati korakoma. Če si jih res želite, vam bo uspelo. Pa še pot do tja bo bistveno bolj zanimiva in zabavna. Pa pridite kaj na kavo.

Dobro leto je bilo. Za nas, bosonogce in bose tekače. Ker smo se letos okrepili in izdatno povečali svoje vrste. Naš način gibanja ni več tako nesprejemljiv za vse ostale. Vedno več tekačev razmišlja o bolj naravnem načinu gibanja, vedno več si jih upa to tudi poskusiti. Zakaj so se stvari tako izdatno premaknile? Prav gotovo gre za vpliv iz Zahoda, ki je po nekaj letih dospel tudi do naše deželice. Svoj delež so pridali prodajalci minimalne obutve, ki so jo končno postavili v izložbe in na police. Literatura, kot je npr.uspešnica Born to run (pred kratkim prevedena v slovenščini kot Rojeni za tek), internet z neštetimi blogi  kot je BRU, Runblogger, Barefoot Running Society, The Running barefoot, če jih naštejem samo nekaj.

A glavni in najpomembnejši je zgled. Vsaka novost je v naši deželi ponavadi sprejeta najprej s skepso in neodobravanjem. Ko sem začel teči bos in preživel brez poškodb, sem izbil en kamenček v tem nejevernem zidu. Vsak tekač, ki je sledil in se sezul (ali obul minimalke) prav tako. A se ne želimo vsiljevati. Še manj pridigati. Z nasmeškom pa vedno vsakega povabimo zraven.

Antologija 2010/2011

Pravzaprav se je to bosonogo leto začelo že z lanskim Ljubljanskim maratonom. Dogodek je obhajal častitljivo petnajsto obletnico in kot enega od udeležencev vseh dotedanjih me je našla ekipa RTV Slovenija. Kratki intervju smo naredili pred blokom, potem pa raztežaj bosega tekanja na prostem. Bosega tekanja? Jp, tako je. Novinarka Andreja in snemalec sta se pač sprijaznila, da povrhu vsega nisem čisto običajen nor tekač. Za posladek potem še Viteški dodatek v prispevku in serija se je lahko začela.

Naključje je hotelo, da je isti dan Nedelo objavilo intervju, ki sva ga z Mankico Kranjec naredila par dni prej. Opravila je odlično delo, sporočilo, da bosonogci nismo ekstremisti, je doseglo tudi običajne, konvencionalne bralce. Da ne gre samo za kaprico, ampak predvsem za poslušanje lastnega telesa in odzivanja ne okolico je rdeča nit vsake debate o bosih nogah in tokrat nam je to uspelo lepo predstaviti.

Kmalu zatem sem začel postavljati spletišče Bositek.si, ki pa ni takoj zaživelo. Več pozornosti sem dajal Facebook strani z enakim imenom, ki je doživela lep sprejem in interakcija z bosonogci in simpatizerji je lepo stekla. Do trenutka, ko tole pišem, nas je tam zbranih že 200, tudi izmenjave mnenj je vedno več.

Tekaški dogodek, kjer nas je na enem mestu že ducat teklo bosih ali v minimalistični obutvi, je bil v lanskem novembru Sladkih6. Dobili smo še tretjega bosonogega maratonca (Ečo, drugi je bil Tilen v Radencih). Malo širši avditorij je preizkušal tudi obutev Vivobarefoot, po mojem mnenju eno najbolj vsestranskih minimalističnih čevljev sploh.

Vodilni in najbolj odprti za bosi tek in njegove različice so prav gotovo Američani, zato sem bil vesel, da so nas sprejeli v največjo družino bosih tekačev, Barefoot Runners Society. Tam vzdržujemo tudi svoj mali podforum, a čeprav smo le majhen, na prvi pogled nepomemben delček sveta bosih tekačev, smo čez nekaj mesecev presenetili na zanimiv način. Kar so konec lanskega leta napovedovali nekateri poznavalci v svetu minimalistične obutve, se je potem v celoti uresničilo: 2011 je postalo leto obutve za bosonogce.

Za začetek obetavnega leta sem spisal tale blog, ki je doživel odličen odziv. Znanje in izkušnje je potrebno negovati in predvsem deliti, sprejemati nove ideje in se izpopolnjevati. Lahko potrdim, da sem iz odzivov in replik, vprašanj in mnenj bralcev in sogovornikov izvedel marsikaj, kar še nisem vedel in to potem poskušal vkomponirati tudi v svoje eksperimente. Eden od teh je postal potem skoraj redna praksa – teči v mrzlem in suhem vremenu pod ničlo namreč sploh ni noben bavbav! A pazljivost in zmernost nista nikoli odveč, zato je pametno preceniti, kdaj bos, kdaj pa v minimalistični obutvi. Že nekaj milimetrov gume je dovolj, da v trdi zimi pritečeš brez težav in Kranja v Vrbo, ali iz Bleda na Pokljuko.

Gibanje bosih tekačev se je v začetku napajalo iz karizme pionirjev in zanimivih karakterjev. V zmedi in poplavi vseh informacij so še vedno tisti, h katerim se zatečem, ko me kakšna stvar o tematiki bega. Barefoot Ken Bob, dedek vseh nas bosonogcev (čeprav še ni tako star), Barefoot Ted (malo nor, izjemen mislec, govorec in tekač – z njim sem bil v kontaktu večkrat preko mejla), Barefoot Jason in ostali tekači. Eminenca tekaških trenerjev in umetnikov gibanja pa je nedvomno Lee Saxby, energični preučevalec fiziologije in mehanike gibanja ter učitelj. Ko sem ga imel spoznati na sejmu ISPO v Munchenu letos pozimi, sem imel kar malo treme. Pa ni bilo potrebe. Ko me je bosega poslal na tekaški trak, me posnel na vse možne načine, mi pokazal kaj delam narobe in kaj prav ter za povrh dodal še par vaj, ki mi bodo pomagale pri idealni tekaški formi, sva bila že najboljša kolega. Propriocepcija, pojem, ki mi takrat še ni bil čisto jasen pa je ključ do vsega, kar je pri bosem teku pomembno.

Zima še ni šla v kraj, ko so me iz nacionalke spet ujeli, tokrat za krajši intervju ali bolje rečeno portret za Sobotno popoldne. Malo nenavadno, a zanimivo snemanje za oddajo Usode, zanimiva vprašanja in poleg vsega še odlično vreme. Priznam, ko sem na koncu moral (no, malo tudi namignil, da bi bilo fajn) zagaziti v blato na polju, se mi je na široko režalo.

Čeprav je minilo že skoraj tri leta od mojega prvega bosega maratona, pa do takrat še nisem zapisal in strnil misli in občutkov. Priložnost se mi je ponudila v reportaži za revijo Tek Plus in priložnost sem z veseljem zgrabil. Ko sem enkrat začel pisati, so se mi spet porodili že pozabljeni spomini in eden za drugim vreli na plano. Skoraj 8 strani sem popisal, podoživljal in užival. Malo je dogodkov, ki so tako popolni in ta maraton (po dolgih letih spet moj “prvi”) je bil eden od njih.

Skoraj istočasno z izzidom revije smo se Viteško podali v Sežano na mali maraton in tam se prvič zares peljal svoje doma narejene sandale – huračije – na malo daljši tek. Glede na mraz in predvsem vlago je tistih par milimetrov gume predstavljalo edino pravo možnost, da s svojo slabo tekaško formo uspem. In sem, briljantna izkušnja in kot triperesna deteljica smo z Markom in Tilnom bosi dirjali skozi cilj.

Sezona 2011 je bombastično začela, opaziti pa je bilo, da se novemu trendu niso več upirali prodajalci športne obutve. Celo več, v bosonogem gibanju so prepoznali novo, hitro razvijajočo smer rekreativnega teka in temu primerno so začeli tudi oglaševati svoje nove asortimane. Revija Polet Fit je celo sekcijo prve številke posvetila prav bosemu teku!

Aprila se je pravzaprav začelo dogajati na polno. Ideji o Svetovnem bosem teku na 1. maj sem želel priključiti tudi Slovenijo in pomalem sem že začel širiti informacije in reklamo. S tem je sovpadlo tudi vabilo v oddajo Dobro jutro na TV Slovenija, kjer je bilo govora o teku, prehrani, rekreaciji in vsem, kar se vrti okrog tega. In kot da to ni dovolj, obkrožen sem bil s tremi legendami iz tekaških vod, dr. Škofom, dr. Rotovnikovo in Heleno Žigon. Ker zame tek že nekaj let pomeni bosi oz. minimalistični tek, sem o tem tudi spregovoril. Če že pametno planiramo prehrano, treninge, tekme, počitek in oblačila, nikakor ne pozabimo na noge – naš edini del telesa, ki med tekom povezan s podlago. Le zakaj bi vse te informacije zatrli s preveč podloženo in blaženo obutvijo. Tudi v zaodrju te zanimive oddaje sva z dr. Škofom razdrla par zanimivih; tematika ga je zanimala v toliko, da sva govorila tudi o morebitnih študijah, ki bi se jih na tem področju tudi pri nas dalo narediti.

April je bil tudi promocijsko in delovno obarvan. Podjetje TerraPlana, ki zastopa znamko Vivobarefoot v Sloveniji, me je povabilo k sodelovanju na par testiranjih/treningih bosega teka v Tomas Sportu. Vsa so uspela, kako hitro namreč teče čas, ko novim in zainteresiranim bosonogcem pokažeš, kako dejansko tečejo obuti in bosi in kako preprosto je popraviti napake v tehniki. Čeprav gre “samo za tek” pa so bili vsi pogovori hitro (pre)dolgi in bi lahko še trajali. Ko človeka spodbudiš, da začne razmišljati o evoluciji in logiki, se vprašanje in ideje porajajo kar same.

1. Slovenski bosi tek, ki se je imel zgoditi 1. maja me je navdajal s skoraj evforičnim pričakovanjem. Olje na ogenj so prilivali tudi mediji. O premiernem dogodku so poročali in me klicali z Radia1, Radia Kranj, Radia Belvi, revije Misteriji, portala Tekac.si in Gorenjske televizije. Pri slednjih smo posneli tudi krajšo najavo dogodka.

Tek je bil poslastica. Za dušo in telo. Idealno vreme, neprekosljivo vzdušje. Morda se je samo meni to zdelo, ampak bosonogci s(m)o drugačne vrste tekači. Morda malo bolj sproščeni, manj odvisni od vseh ur, pripomočkov, distrakcij. Kakšen pogled je to moral biti, ko se nas je skoraj 60 bosih vseh starosti (najmlajši je imel leto in pol) podalo na kroženje okrog Kranjskega športnega parka. Če sem bil zadnje čase ob različnih organizacijah dogodkov precej utrujen, sem bil tokrat svež in prenovljen. In pivo je teknilo kot že dolgo ne.

O dogodku so obširno poročali tudi časopisi, revije, spletni portali, celo nacionalka nas je prišla posnet. Potrudili so se na Tekac.si, v Gorenjskem glasu smo dobili celo stran. Fajn reportažo so posneli tudi fantje od Bose noge, ne smem pozabit na celostransko v Tek Plus. Pa cel kup fotk, ki jih je posnel Mitja. Reportaža na spletni strani Vivobarefoot.com. Sam sem napisal reportažo na blog in za uradno spletno stran. In presenečenje dneva: od vseh bosih prireditev, ki so se ta dan organizirale širom sveta, je bila naša, slovenska, najštevilčnejša! Najboljši na svetu, en dan, v prav posebni disciplini.

Dogajanje okrog Slovenskega bosega teka je rodilo precej novih bosonogcev, še več simpatizerjev in tistih z vprašanji. V trgovini sem skoraj dnevno imel kakšnega tekača, ki je z zanimanjem želel zvedeti vse o tem, kako začeti, kateri obutev izbrati, kako izboljšati tehniko. Ponovili smo še par testiranj Vivobarefoot v Ljubljani in na eno od seans je prišel tudi Janez Usenik, novinar POP TV z ekipo, posnet prispevek za poročila. Nastal je eden bolj zanimivih prispevkov, še novinarja smo spravili na stezo.

Malo manj uspešen sem bil pri prepričevanju novinarke, ki je tudi prišla, a reportažo smo vseeno naredili. Bosonogi tek na Golica TV dokazuje, da smo letos bosonogci okupirali vse zvrsti zabavne glasbe. Skoraj istočasno so v oddaji Sobotno popoldne v program z gostom vključili moj celotni posnetek za Usode taiste oddaje. To me je presenetilo, še posebej, ko sem izvedel, da je legendarni gost Dušan Mravlje. Kljub temu, da je zatrdil, da on že celo življenje teče na peto, pa sem iz njegove biografije Neskončne ceste povzel, da mu valjanje “peta-prsti” sploh ne diši, tudi preveč blažena obutev ne, ampak raje tanjša in trša. Morda pa imava z Dušanom več skupnega, kot bi si mislil.

Tudi poletje se je začelo pestro. Špela Sila me je prišla intervjuvat za Siol.net in spisala jedrnat članek Bosih nog naokrog. O tem kako začeti, o tem na kaj paziti, o maratonih in drugih traparijah in o tem, da skoraj ne morete naleteti na razbito steklo, tudi, če po mestu tečete bosi. Samo tri dno zatem sem bos nastopil na maratonu v Radencih. S kolegom Markom sva se šla bosa preizkusit na 21km progo in res sva jo dobro preizkusila. Če je prva polovica šla od nog kot po maslu, pa se je vedno bolj razbeljeni asfalt zajedal v stopala z vsakim korakom, ki sva ga v zadnji četrtini naredila proti cilju. Bela črta naju je rešila, pa frekvenca korakov, ki je nisva upala spustit. Še en ekstrem, a stopala so ostala brez opeklin in brez žuljev, Mark pa je naredil še en korak do pravega maratona brez obutve.

Nočna 10ka na Bledu, edina tekaška prireditev, ki goji bosi tek in kategorijo za bosonogce praktično od začetka, je postregla z še enim neverjetnim dosežkom. Bosi tekač Boštjan Urankar je 10km pretekel v manj kot 36 minutah in dokazal, da obutev ni pogoj, da je tekač lahko hiter. Včasih velja ravno obratno. Tudi ostali bosi tekači širom Slovenije niso počivali. Nabrali smo lep šopek fotk, tekači vseh starosti in spolov pa predvsem zadovoljni in svobodni.

Pričakoval sem malo bolj mirno jesen, a širni svet je hotel še o bosem teku, domača javnost pa je dočakala tudi tisto, kar je celoten tekaški svet obrnilo na glavo. Pred Ljubljanskim maratonom sem spet imel srečo, da so me, tokrat ŠportTV, pobarali za eno krajšo reportažo. Z veteranko Ano sva nad Tržičem tekala za kamero in debatirala o vseh teh letih in Ljubljanskih maratonih. Če nisem bos, se zadnje čase za tekaške podvige ne ločim več od svojih huračijev, lažje in bolj zračne obutve si ne znam predstavljati.

Ljubljana na maratonu že leta ni več samo tekaška, ampak je bolj zabavljaška. Zgledi še ne vlečejo dovolj, pa smo Vitezi Dobrega Teka zmeraj med bolj opaznimi – ker smo našemljeni. Letos oprava ni manjkala, le obutev je, no vsaj za polovico kroga, ki sem ga šel napast. Rekord na maratonu je gladko padel in čisto nenačrtovano sem uspel z zmagovalcem celo teči. Ja, čeprav je trajalo samo kakih 100m, je bilo naporno a zabavno (no vsaj zame – glejte od 12.15 naprej). Če si našemljen in obenem še bosonog (no, ali pa obut v minimalke), te ujame tudi objektiv Delovega fotoreporterja. Objava fotke v Delovi prilogi Ljubljanski maraton je posebna čast, pa četudi izpade malo eksotična. Tako eksotična sigurno ne, kot npr. v reviji Lisa, z napačnim opisom in nazivom. A rumenemu tisku že ne bomo gledali v zobe, kajne.

Uh, šele zdajle, ko gre h koncu tole moje pisanje, vidim, da sem skoraj več nastopal kot pa tekal tole zadnje leto. Zlobneži bo znali reči, da sem se v zobe dajal. A moje mnenje je, da te mediji že sami poiščejo, če si dovolj zanimiv ali pa drzen. Pa čeprav je to samo tek, bosi tek, eksotika (ki morda postaja že mainstream). Predstavljajte si šele, kako opazni ste lahko, če na podoben način pristopite k resnejšim življenjskim platem. Kar pogumno, če uživate v tem (jaz vsak dan posebej), je to že samo po sebi nagrada, vse ostalo pa smetana na torti.

Za konec leta me je čakalo še eno presenečenje. Born to run (McDougall, 2009), ki sem jo že v Nedelovi rubriki Moj izbor izpostavil kot najljubšo med tekaškimi knjigami, je dočakala svoj slovenski prevod. Rojeni za tek je izšla pri založbi Sanje, zato sem jo takoj moral imeti. Še več, obvezno sem jo želel ponuditi tudi strankam v trgovini, pa prijateljem in tekaškim znancem. Da je odlična in da je všeč mnogim, sem videl, ko je prva pošiljka pošla v nekaj dneh. Sedaj sem spet založen z njimi in ne morem si predstavljati boljšega darila za praznike. Jaz jih bom sigurno še delil, morda jo dobi tudi kdo od vas :).

Dobro leto je bilo. Zato se ga spodobi zaključiti v stilu. 14.12. sem bil vabljen na literarni večer v Hišo sanjajočih knjig na Trubarjevo, kjer sva z Juretom Capudrom  zastavila debato o tem, ali smo res rojeni za tek. Večer je odlično uspel, ob kozarčku iskiate smo debatirali še pozno v noč.

ps. Drugo leto obhajam peto obletnico svojega bosega tekanja. Kako fajn, da bo takrat ravno 2. Slovenski Bosi Tek. 6.5.2012 si dajte v koledarček in v Garmine vnesite Kranj. Se vidimo!

A veste, kaj je Movember? Gre za gibanje, ki po celem svetu v mesecu novembru zavzema za izboljšanje zdravja moških, za boj proti moškim rakom kot je tisti na prostati in testisih, zbira prostovoljne prispevke in opozarja na diskriminacijo vseh lastnikov brkov, muštac po domače. Kako to dela? Tako, da si tisti, ki se v tem mesecu pridružijo gibanju, puščajo brke.

Movember je besedna zveza setavljena iz angleške okrajšave za brke Mo (=Moustache) in imena meseca novembra. Mo Bros (člani gibanja) so se v samo osmih letih razpasli po celem svetu :)Več o gibanju in namenu lahko preberete tukaj.

Ker so mi osebno vse vrste obraznih kocin zelo domače in mi britje ni najljubši šport, letos ni bilo težko pristopiti zraven. Na čisto obrit za začetek, občasno popravljen vmes (brki so nedotakljivi!) in izdatno brkat na koncu meseca. Odzivi: vsekakor sem pokasiral marsikakšen pogled, tudi vprašanje semtertja pa nebroj zabavnih komentarjev. Še nekaj evrčkov se je zbralo. Namen dosežen, mesec oddelan.

A za razliko od tistih, v vseh ostalih mesecih redno brijočih se, ki so z olajšanjem dočakali včerajšnji dan, sam nisem besno planil na klinco in si hitel odstranjevati celomesečnega prirastka. Nope, brki pri meni ostanejo. Pa čeprav jih bo slejkoprej dorasla in prerasla ostala brada.

Z veseljem pokažem, da se v svetu poraziranih, polizanih in polepšanih fantov najde tudi še kak dedec. Ki je kosmat in ponosen na to.

ps. Manj je več, a ne manj kocin ampak manj klinc, žavb, afteršejvov. Več svobode. Pa še žena se je ravno navadila 🙂

Kot tekač in kot maratonec čas pojmujem nekoliko drugače kot tisti, ki se s tem ne peča. Kar pomnim, se moje leto ne začenja januarja in končuje decembra, ampak se konča z maratonom in začne spet takoj po njem.  Celo moje odraslo življenje je na en način zvezano z maratonom, posebej z enim, posebnim, ljubljanskim.

Kdaj pa kdaj se dogodki poklopijo in se ustvarja zgodovina. Kot mlad, neizkušen a motiviran tekač, bolje rečeno rekreativec, sem se petnajst let nazaj po naključju spentljal in zaljubil v maraton. Tekal sem, bolj ko ne, za sebe, tista leta pred in med študijem. Mlademu telesu in svežim nogam gibanje dobro dene, zato sem se hitro adaptiral, hitro napredoval. Sicer nisem nameraval, a malo me je le gnalo, da bi tekmoval, zato sem takoj, ko sem videl razpis za 1. Ljubljanski maraton, vedel, da je to to. Prvega ne pozabiš nikoli. Ostalo je zgodovina.

Vsako leto sem se vračal nazaj, po iste občutke in nova doživetja. Kar naenkrat je minilo 15 let, jaz pa spet tam. Drug človek, popolnoma, z novim življenjskim nazorom, s čisto novimi prioritetami. A sentimentalno navezan. Na maraton, ki mi je dal najboljše in tudi najslabše tekaške čase, na odlične sezone, poškodbe, ogromno novih znanstev in prijateljstev. Na ljubljanske ceste.

Že lani, ko so nas vse, jubilante (ki smo vseh 15 maratonov tako ali drugače odtekli v Ljubljani) nagradili z steklenimi kipci, sem si dejal, da bom enkrat prekinil ta niz. Da ga ne bom delal samo zato, da “ostajam v igri”, za vsako ceno in na silo. Nisem si predstavljal, da bom že letos postavil piko na i.

Če sem pred leti tek postavljal visoko na listo dnevnih prioritet in dneva nisem mogel zaključit, ne da bi imel za sabo že toliko in toliko kilometrov, se je situacija zadnja leta počasi spremenila. V vrtincu službenih, družinskih in ostalih aktivnosti tek pride na vrsto, ko je želja res izrazita. Še leto in pol nazaj sem visoko motiviran treniral dnevno za ultre, potem pa mi je, predvsem zaradi manjših a trdovratnih poškodb, motivacija usahnila. Z njo je šla kondicija in želja po več kot občasnem tekanju in nastopanju na dirkah. Tudi letošnje leto v tem pogledu ni izstopalo, zato sem dirke izbiral po pameti in tistih par odtekel v odlični družbi, večinoma bosonog. Vseskozi sem imel v mislih tudi Ljubljano. A me ni skrbelo, maraton mi je bil v vseh teh letih zapisan pod kožo in ni me bilo strah kadarkoli odtekat tistih 42 in drobiž, sicer počasi, a vseeno suvereno.

Maraton moraš spoštovat. Ne glede na to, da sem bil leta v formi, ko mi maratonska razdalja ni predstavljala bojazni, ne glede na to, da sem velikokrat na treningih tekel še bistveno dlje. Ne glede na popularnost ultra tekov v zadnjih par letih v naših krajih, ne glede na to, da v vsej tej tekaški noriji vsi pravijo, “maraton pa ja vsak zmore”. Motijo se in to je bržkone največja napaka “serijskih” maratoncev, ki jih tekaška “industrija” producira zadnja leta, morda desetletja. Lahko se je za maraton pripravit fizično, nekoliko težje a tudi gre, psihično. Tisto, kar marsikomu spodleti, pa je pripraviti se na maratonski tek kot doživetje, seanso s samim sabo, celo užitek. Ne gre za premagovanje telesa, ampak za sodelovanje z njim. Gre za priznanje bolečine, ne le premagovanje. Gre za spoštovanje nečesa, kar si dobil posojeno, nikakor pa ne dano v trajno last. Maraton moraš spoštovat.

Do septembra sem ga še imel, letošnjega ljubljanskega. Potem pa so občutki šli. Tudi zato, ker nisem bil pripravljen. Ne fizično, ne psihično. Ko sem omenil komu, so mi rekli, “boš pa že, stisnil tista dva kroga, za niz gre, ne smeš prekinit!”. Pa ravno za to je šlo, do niza, čeprav je trajal že 15 let, nisem imel nobenega sentimenta več. Pravzaprav se mi je pomalem že upiral. Niz zaradi niza? Kje je smisel?

Čeprav bi lahko, če bi šlo za življenje, stisnil še tisti drugi krog. Pa ga nisem. Letos ne. Brez slabe vesti. Z užitkom sem v odlični Viteški družbi kolegov zabavljačev zaključil enega, spil par piv in odjadral s spomini. Nisem več med posvečenimi? Prava reč. Osvobojen sem. Komaj čakam, da grem spet. Na dva, se razume.

Včasih tisto, kar sam počneš za svojo radost, postane folklora, na kateri visijo tudi tisti, ki nimajo s tem nič opraviti. Včasih moraš zato odločit, da greš po svoje. Vsem tistim, ki kolebate v različnih situacijah med tem kar je “prav” in tem kar je po vaše – dovolite si slednje. Če si ne boste, boste izgubili del sebe. Tudi pri teku. Čeprav le-ta ni najpomembnejša stvar na svetu.

Kaj jaz sedaj pričakujem od teka? Nič. Oz. kot pravi citat v knjigi Rojeni za tek: “Od svojega teka ne pričakujte ničesar, in dobili boste več, kot ste si kdajkoli predstavljali.”

ps. Parafraza naslova na dve trenutno vroči knjigi se mi je zdela primerna. Ker imamo vsi maratonske knjige v sebi. Pravopisne napake gor ali dol.

Oni dan sem bral članek, v katerem  Alojz Ihan o svoji novi knjigi zapiše, da je človek po 35. letu biološko star. Ker sem sam pred kratkim vstopil v ta častitljiva leta, zato premislek in nekaj samorefleksije ne bo odveč.

Ne, saj se ne počutim starega, da ne bo pomote (samo občasno, haha). Gre za to, da sem sedaj pol svojega življenja praktično odrasel, kar s sabo privleče toliko in toliko dogodivščin, znanj, izkušenj, če hočete. Skrb, ki se mi tu poraja je ta, da bi te pridobljene izkušnje tretiral kot preveč pomembne in bi okoli njih oblikoval varno in zanesljivo življenje. Takoimenovana zrelost se po mojem dojemanju danes pojmuje kot zbirka pragmatičnih praks, ki jih osebek mora vkomponirati v vsakodnevno delovanje. Nekakšna kolektivna zavest. Urejeno, kontrolirano življenje, ki še vedno pomeni ultimativni cilj mi gre vedno bolj na jetra.

Ja, na jetra mi gre, če me hočete opredalčkat, če moram planirat in sledit karieri, kopičenju materialnih dobrin, če moram spoštovat predefiniran red in modus delovanja, ki tej družbi pritiče. In za povrh vsega hočete, da to učim tudi svoje otroke!

Pri 35ih ugotavljam, da sicer nisem več ne otrok ne mladec, ki si lahko privošči karkoli kadarkoli. Pa ne zaradi družbe, ki bi obsojala, ampak predvsem zaradi kondicije. Ki je je pač manj. Ampak traparije (kot bi marsikateri eksperiment življenja, ki ga počnem oz. ga bom še počel) mi gredo še zmeraj po glavi. In se jih bom še loteval. O ja! A sedaj bolj z glavo skozi zid, ne samo z glavo. Ha!

Konkretizirajmo.

Da sem šel na samostojno poslovno pot dobra štiri leta nazaj, je bila impulzivna odločitev. Nekaj zaradi firbca. Precej zaradi idiotskih avtoritet, ki jih nikoli nisem dobro prenašal. Malo tudi zato, ker se mi ni sanjalo, kako se bo nadaljevalo in kje končalo. Strah je fajn, izostri čute. Dobri časi, slabi časi in vmesni časi so bili, nikoli pa mi ni bilo žal za odločitev. Vsekakor pa mi je jasno, da se tudi tokrat ne smem preveč vgnezditi. Da moram iskat nove izzive, nove potenciale, nove tvegane odločitve. Tudi za ceno, da mi spodleti. Gemblanje? Nikakor ne, zdrava pamet. Da ne otopim. Tisto pa potem res boli, ko jih dobiš po buči.

Ste že slišali za princip 80/20? Paretov princip? Ne? V osnovi govori v tem, da so na tem svetu zadeve urejene tako, da z 20% vložka zmeraj dobiš 80% dobička. Ne verjamete? Poglejte sebe in okrog sebe. 20% oblačil, ki jih posedujete nosite 80% časa. 20% strank na šihtu vam prinese 80% prometa. 80% svojega časa preživite z 20% svojih prijateljev. v 20% časa na šihtu naredite 80% nalog. Zveni znano? Torej, če se zadovoljimo z 80% uspešnostjo, rabimo samo 20% resursov. Vse ostalo prihranimo! A tudi vi sanjate, da bi imeli več časa, denarja, veselja. Rešitev je simpl.

Sam torej želim ta princip aplicirati v čimveč segmentov mojega življenja in funkcioniranja. Predvsem zato, da se ne ujamem v rutino in, da ohranim živahnost razmišljanja. Da proti pričakovanjem večine preizkušam nove stvari. Da sem malo nor!

V naši družbi se veliko govori o vrednotah kot so pridnost, disciplina, redoljubnost. Heretično se bo slišalo, pa vseeno: vse skupaj je eno sranje! Indoktrinacija, da manj razmišljaš in te bolj izkoristijo. Ne pridnost, učinkovitost je ključ. Ne disciplina, ampak kreativnost.

Če želim biti učinkovit, moram razmišljat na nov način. Teh 20% šihta moram biti fokusiran in nagrada bo 80% uspeha. Teh 20% strank moram negovat, pa mi bodo dale 80% zaslužka. Proč z odvečnim delom in kradljivci časa! In kaj bom z viškom časa? Haha, retorično vprašanje, ane? Tisto, kar si želim, pa vedno odlagam na nedoločno prihodnost, na čas, ko bo več časa. Poiskal bom nove, pomembne stranke. Preverjal bom nove posle, nove ideje.  Potoval bom z družino. Ja, veliko potoval. Bral bom zanimive bukvice. Tekel bom, kjer doslej še nisem. Kuhal bom. Gledal sončne zahode s strehe hiše, ki jo bom sam postavil. Vidite sliko?

Kot tekač, ki vstopa že v dvajseto leto svojega udejstvovanja sem bil zmeraj prepričan, da je treba trenirat več, da postaneš boljši. Seveda sem to počel, kot mladič še zelo intenzivno, in bil tudi dober. A veliko treninga neobhodno poraja več težav, te se z leti kopičijo, telo je občutljivo..Ko zadnje čase berem Sissona, Wolfa in ostale raziskovalce paleo prehrane in gibanja, pa mi vedno bolj postaja jasno, da je bistveno bolj kot kvantiteta važna kvaliteta. Še več, z izjemno malo pravilno tempiranih naporov lahko dosežeš izjemne rezultate. Ne verjamete? Berite Ferrissa. Kot ultrašu mi je blizu teorija vsakodnevnih neskončnih tekih, kot človeku s telesom (ki bi ga rad vzdrževal ravno prav, da bi funkcioniralo optimalno čimdlje) pa mi je vedno bliže manj napora, ki je prav usmerjen in uživanje v aktivnostih življenja, ki vedno ostajajo zadaj. Tudi v spanju.

Če smo že pri teku, eksperiment, ki ga kanim izvesti je, kako z minimalnim, celo hitrostnim treningom pripraviti telo na dolg, ultra tek. Norost? Haha, telo mi pravi, da mi bo še hvaležno. Stres, kakorkoli pogledamo, deluje stimulativno na organizem. Do neke mere. Potem ne vpliva več. Do naslednje meje. Čez to pa dela samo še škodo.

Čeprav sem se v zadnjih mesecih zapustil, mi je tudi pri prehrani postalo jasno, da sodobna prehranska piramida nima nobene zveze z zdravo in človeku genetsko prilagojeno hrano. Sem že pisal o tem, ne bom vsega znova a paleo oz. njegove izpeljanke so mi blizu in karkoli sem v tej smeri preizkušal, je ugodno delovalo na mojo prebavo, počutje, težo in energijske nivoje. Zlato pravilo: ne kompliciraj, poenostavi, odvrzi vse, kar je procesirano in vzemi polno hrano, pa si že tričert na pravi poti. Kolega bosonogec Domen mi je zadnjič poslal zanimiv link in takoj se mi je posvetilo, da je to prav stvar. Arhevor, to hočem biti, jedec enostavne hrane, ki jo konzumiram, ko sem lačen, tudi če je to samo dvakrat na dan. In ne, ne bom se šel diete, ampak prehrano. Z občasnimi izleti v mnogotere možnosti. Ne pa prehranske znanosti. Piramid. In cukra na vsakem koraku.

Da bom hodil in tekal bos, kolikor se bo dalo, me je zadnjih pet let popolnoma prepričalo. Da bom poskušal še izumljati načine, kako ukrotiti telo, da bo služilo mojim potrebam in ne obratno. Da ne bom tekmoval za vsako ceno, če pa že bom, bom postavljal svoja pravila. Da bom učinkovit. Da ne bom čakal na stara leta. Da bom trapast, neukročen, kreativen, nepredvidljiv. Da bom delal stvari, ki se mi zdijo pomembne. Da bom pošten, a ne ubogljiv.Obljubim, da bom vse to. In, da bom, če bo treba kakšno obljubo tudi prekršil, ker je življenje pomembnejše od uglajenosti.

Zapis, ki ga pacam že cel mesec odkar sem stopil med veterane je na koncu izpadel čisto drugače, ko sem ga imel v mislih. Tudi prav. Zgodilo se je tudi, da je vmes umrl Steve Jobs. Nisem nevem kakšen fan iProduktov (iPhona imam šele dva tedna, ker mi je BB crknil) niti občudovalec osebnosti ustanovitelja Appla. A ena od njegovih izjemnih izjav mi je postala zelo ljuba (povzemam): ” Živite svoje življenje, ne življenje drugih. Zanemarite dogme, ne pustite se ujeti in ukrotiti v okvire, ki jih postavljajo drugi. Postanite vi sami, vse ostalo je v drugem planu.”

Filozofiram? Pa še kdaj.

Če  ogromno energije in mentalnega fokusa čez leto vložiš v en projekt, pričakuješ, da boš po njegovi izvedbi iztrošen in izpraznjen. A pri Nočni 10ki ni bilo še nikoli tako. Ja, utrujen, izmučen, nenaspan, iz fokusa.  A zadovoljen. Napolnjen. Motiviran.

Mnogi ne verjamejo, ko jim razložim, da gre dejansko za celoletni projekt. Za en tek? Kajpada. Za enega večjih tekaških dogodkov v Sloveniji potrebuješ veliko prostega časa, veliko dopoldnevov, ko špricaš šiht, veliko idej, kako dobit še kak evro za pokrivanje stroškov, veliko dobre volje, ko se stvari zapletejo. Ja, in vse je res: denar se ne oplemeniti, dobički se ne akumulirajo. Je že tako, da raje kak evro več vložimo v tekače, v prireditev, v ponudbo samo. Puščamo si toliko, kar lahko skupaj z vsemi pomagači in prijatelji konec avgusta na pikniku spijemo  ali pojemo.

Težko je, ko poslušam neupravičene kritike. Ko pogoltnem marsikatero žaltavo, zlobno in pod pasom. Ko ti zanalašč nagajajo, niti ne da bi se okoristili, samo, da ti zagrenijo življenje. A leta so dala trdo kožo. Ekipa, s katero delam je trdoživa, praktična in progresivna. Sentimentalnost je že fajn in prijetna, a najprej je treba opraviti posel, potem pa se lahko tudi trepljamo. Zakaj sentimenti? Ker smo tega otroka spočeli, vzgojili in poslali v svet z ljubeznijo. Do teka, do ljudi dobre volje, do nas samih. Izkušnje so nas naučile, da idealiste, ki niso tudi realisti, pokopljejo prehitro. Zato smo dozoreli in uživamo na drug način. Še vedno pa smo otroci v sebi.

Rutina ubija kreativnost. Zato težko rečem, kako in koliko časa bom še navdušen nad projekti kot je Nočna 10ka. A dokler bom, bom maksimalno angažiran in kreativno neomejen. Vedno nekaj novega, svežega, nepreverjenega. Priznam, me večkrat tudi mine in se sam sprašujem, kaj mi je tega treba. Saj ne rešujemo življenj, zaboga! A me je zadnjič znanec pomiril: že zato, da naredimo domače, privlačno in rekreacijsko prireditev, se splača. Za vsakega, ki je morda prve tekaške korake naredil ravno pri nas ali zaradi nas, za vsakega ki je spoznal nove, zanimive ljudi. Na te stvari sedaj gledam malo drugače. Če smo morda vsaj za kako uro ali dve, za kak dan v letu pozitivno vplivali na ljudi okrog nas, na ljudi od kjerkoli, potem je vredno. Pa čeprav ne gre za visoko znanost, za reševanje svetovnih problemov, ampak samo za tek. Morda pa prav zato.

Dragi moji, dober tek!

Drži, zadnje tedne na temle blogu nisem bil prav nič aktiven. A imam dober izgovor. Poleg kopice obveznosti, ki mi kradejo čas sem v tem času spet eksperimentiral. Tokrat s časom, ki ga preživim v stiku z elektronskimi napravami.

Ste opazili, da ste v stiku z internetom, mejlom, Facebookom, Twitterjem in kar je še teh aplikacij praktično vsak trenutek svojega budnega življenja. Ne? Potem ste eden redkih, ki vas informacijska tehnologija še ni uspela dobiti v svoje kremplje. Telefonarite ves dan, pišete sms-e, fotkate, ves dan, povsod? Tudi ne? Potem ste še bolj redka ptica. Sam sem namreč dobršen del dneva zvezan s svojim notebookom. Z Berryjem sta najboljši par. Ko sem mobilen, je slednji mejl klient, FB odjemalec, Twitter v roki in Foursquare na strehi. Ves čas, ko je le mogoče. Tudi med družinskim sprehodom čez mesto. Nakupih špecerije. Pred rdečo lučjo v semaforju. Na WC-ju. Skonektan in omrežen. Virtualen. Obup.

Z Igorjem sva se že spomladi pogovarjala, da bova naredila enkrat en dan brez telefona. Pa en dan brez Facebooka. Dan brez interneta? Kljub dobrim namenom so šli meseci mimo, nama pa je misel na odklop bolj uhajala, kot trkala na možgane. A bi bil zanimiv poskus. Kako je vsaj en dan biti odrezan.

Potem je prišel dopust, tisti zanimivi čas v letu, ko se odklopiš od vsakodnevnega vrveža in si prečistiš glavo. Po drugi strani pa čas, ko te ves čas gnjavijo in te kljub temu, da povsod pišeš, da si na dopustu, vseeno zmotijo samo za eno vprašanje. Ali pomoč. Ali kar tako. Saj je fajn, da si zaželen, samo potem z dopustom ni nič.

Letos sem si rekel, k vragu, ta teden bo samo zame in za družino in če ne gre drugače, bom temu rekel eksperiment. V soboto zjutraj, preden smo odrinili sem zaprl računalnik, izklopil prenos podatkov na telefonu in blokiral vse dohodne klice. Uh! Malo me je že bilo groza, priznam. A poti nazaj ni bilo, kar sem ugotovil malo čez mejo, ko sem se že prvi dan hotel poigrati z nastavitvami in samo malo pošpegati na mejl. Hvalabogu, ni šlo! Abstinenčna kriza je trajal kak dan, dva. Potem sem se odvadil, da vseskozi valjam telefon po roki, da tapkam ko nevrotik, da sprejemam klice. Svoboda! Ostajat mi je začel čas, glava ni bil zasičena, misli so šle prosto. Živi pekel, bi rekel marsikdo, ki je ravno tako kot jaz dnevno preokupiram s stalno povezavo v svet. A postalo mi je všeč. In po tednu dni sem bil že popolnoma osvobojen notorične obsedenosti in jutranjega rituala, da najprej zgrabim telefon, odprem prenosnika in potem odprem oči.

Tim Ferris v svoji knjigi 4 hour workweek dokazuje, da je možno popolnoma normalno zadostiti službenim in ostalim neobdhodnim obveznostim z vsega 4 urami dela za kompjutrom na teden. Ostalo je bolje koristneje porabiti. Za učenje salse recimo. Ali pa za skakanje s padalom. Mogoče celo za tek?

Teden je že naokoli in čeprav ujet spet v vsakodnevno rutino izpred dopusta, ne gledam na stvari na enak način. Odklop je možen. Odklop je zaželjen. Ne potrebujem dokazovat, da sem nenadomestljiv ali pa obratno. Predvsem si hočem osvobodit življenje. Po tem eksperimentu se mi je posvetilo, da bo vendarle šlo. Ali kot pravi Ferris: “Posel, ki ga delaš, lahko steče in prosperira šele takrat, ko odstraniš največjo prisotno oviro. Sebe.” Odklop.

Odrekanje priboljškom je bilo nekdaj v času pred Veliko nočjo resna stvar. Čeprav je šlo v osnovi za cerkveno zapoved, pa se mi zdi tudi, da so na ta način prikrili zgodnje spomladansko pomankanje in se raje osredotočili na pričakovanje praznikov. Nikomur ni škodilo, ne mentalno, še manj fizično. Po pripovedovanju sodeč so bili zdravi še bolj. Kdaj ste si vi privoščili kak dan oddiha od napornega prehranjevanja? Še nikoli? Morda je čas, da poskusite tudi to.

S prostovoljnimi in vsemi ostalimi posti imam nekaj izkušenj. Enkrat sem združil nujno z eksperimantalnim (po operaciji zoba itak ne morš in ne smeš jest) in se stradal tri dni. Na koncu sem že drobtinice pobiral iz mize in jih žvečil, z lahkoto pa sem tudi razločil okus vode iz dveh različnih pip. Naučil sem se, da ni pametno ob popolnem postu na polno trenirat, saj ti metabolizem ne žre samo maščobnih zalog ampak premosorazmerno tudi mišičevje. Narastišča kvadricepsov sem čutil še vsaj en teden.

Zanimiva izkušnja je bila tudi priprava na koloskopijo. Dva dneva goltanja najbolj nagravžne brozge na svetu plus ducat litrčkov Donata me je tako spraznilo, da se mi je kar škoda zdelo, ko sem spet lahko jedel. Prej itak apetita tudi imel nisem. Ne priporočam, razen če res morate.

Novejša zgodovina. Občasno postenje ali “intermittent fasting” je sestavni del marsikaterega paleo jedilnika. Zakaj? Logično, pomislite na svoje paleolitske prednike. Oni, predvidevam, niso imeli urejene prehrane, 3-5 obrokov na dan, razmerja hranil, itd. Jedli so, ko je bil lov uspešen, nabiranje bogato. Ko je merjasec ušel ali pa je jagod zmanjkalo, so šli lačni spat. Tudi po več dni. Iz tega bi lahko sledilo, da smo evolucijsko in encimsko prilagojeni na občasno pomanjkanje hrane.

Zadnjič, menda je bilo ravno na pepelnico, sem si privoščil en postni dan. Fruštek ni bil problem, za kosilo me je že malo zvijalo, popoldne sem bil sestradan. Reševala me je voda, ogromno vode, semtertja kak čajček, brez vsega. Zvečer je bilo najhuje, skoraj sem že podlegel skušnjavi, ko sem buljil v odprt hladilnik. Pa sem se zadržal in šel raje spat. Jutro. Pričakoval sem volčjo lakoto, pomanjkanje energije, glavobol. Nič od tega. Ravno nasprotno: bil sem prijetno lahek, spočit, razpoložen. Prečiščen. Zajtrk je teknil, nasitil je in cel dan sem se počutil odlično. Kaj sem se naučil? Da moram to ponoviti še večkrat. Telo se izdatno prečisti, veliko nesladkanih tekočin še pospeši postopek. Želodec počije, prebavila malo predahnejo. Hrana naslednji dan dobi čisto nov, bogat okus. Intenzivnega športanja na tak dan ne bi priporočal, a saj imamo tudi dneve za počitek, mar ne?

Ko se boste kdaj počutili prenasičene, predvsem hrane in tudi ostalih dobrin okoli sebe, si privoščite dan posta. Tudi zato, da boste bolj cenili vse tisto, česar imate v preobilju in se vam zdi samoumevno. Manko hrane vam bo spodbudil tudi možgane, da boste premišljevali o stvareh, ki jih drugače ne premlevate. Počutili se boste bolje, sveže.  Garantiram. Manj je več.