Manj je več

Včeraj sem bil pri zobozdravniku. Približno pol ure v čakalnici sem imel časa, da sem se pripravil na ruvanje še ene osmice, modrostnega zoba, ki ga je načel čas in karies. Ko sem bil na stolu, pa je zobozdravnik, sicer moj prijatelj Grega, ugotovil, da ruvanje še ne bo potrebno. Zob se bo dal pozdravit in kot kaže, bova skupaj še nekaj časa žvečila šnicle. Ruvanje je sicer predlagala zdravnica v dežurni ambulanti, dan pred novim letom, ko se mi je mešalo od bolečin. Takrat me je z malo vrtanja, injekcijo in zdravilom odrešila peklenskih muk.

Lahko rečem, da sem zadnja leta videl kar nekaj zdravniških čakalnic. Nekaj zaradi sebe, ko sem zdravil poškodovano nogo, pa križ, boleč želodec, težave z alergijami, zobmi, da ne omenjam viroz in ostalih manjših neprilik. Nekaj tudi s hčerko, ki v tej vlažni zimi oboleva za bronhitisi in pljučnicami, ali pa ko ji ugotovijo kako zoprno alergijo. Vsakič, ko pristanem v eni od teh čakalnic, se najde vsaj en sotrpin, ki mu čakanje preseda; do te mere, da začne glasno bentiti – najprej čez dotičnega dohtarja ali sestro, potem pa kmalu na ves zdravstveni sistem. Ker ljudstvo ne rabi veliko, da začne kolektivno šimfat, taki izpadi ponavadi postanejo množično negodovanje čez celotno zdravstvo nasploh; češ, te barabe samo služijo na nas, mi pa jih tu še ponižno čakamo.  Skoraj neizogibno sledi konflikt s sestro, ki sprejema bolnike in ta (posebej, če je malo bolj občutljiva) potem začne ordinirat še bolj besno kot ponavadi, kar vodi k turobnemu vzdušju in prav nič ne lajša zdravstvenih tegob čakajočih, jih prej še poslabša…

Ne bom se v tem zapisu poglabljal v težave slovenskega zdravstva s čakalnimi dobami. Strinjam se, da je najbrž še precej rezerv, ki bi jih lahko zmanjšale, po drugi strani pa imamo kar spodobno urejen zdravstven sistem.  Vsaj če ga primerjam s sistemi nekaterih večjih in “kao” bolje organiziranih držav. Sam sem predvsem hvaležen, da lahko čakam, ker vem, na kaj čakam – če bi že vse viroze in bronhitise lahko pozdravil sam, pa si ne predstavljam, kako bi se izvlekel takrat, ko so me opikale čebele in mi je sapnik začel zatekati, ali pa kako bi akutno vnetje ušesa rešil pred tem, da mi ne bi razneslo bobniča. Hvala bogu, zdrav sem in moji najbližji tudi (ali pa so na dobri poti). Ko pa bom naslednjič spet primoran k zdravniku, bom tudi počakal, če bo treba. Če pogledate malo po svetu, boste videli, da marsikje nimajo na kaj čakati.

V čakalnico vzemite knjigo ali pa časopis, bo hitreje minilo. Ali pa v glavi sestavite svoj naslednji blog. 🙂

Ampak tudi od mesa, zelenjave, rib, oreškov in sadja. Pravzaprav lahko odlično shaja samo s prej naštetim. Brez kruha. Brez sladkorja. Brez žitaric v celoti. Celo brez mleka in mlečnih izdelkov.

Pišem traparije? Vnašam zmedo med zdrave vsejedce, ki svojo prehrano prakticirajo že leta? Promoviram “čudežne diete”? Morda. Vendar je mojo teorijo zelo preprosto preveriti v praksi. Potrebujete le mesec dni časa in malo dobre volje.

Paleo obrok..okusno, mar ne?

Najprej disclaimer: nisem študiran dietetik, zato svojih ugotovitev in eksperimentov ne prodajam za suho zlato. Glede na vprašanja, ki jih dobivam zadnje čase, pa se mi zdi napak, da svoje izkušnje podelim s tistimi, ki jih tematika zanima. Dopuščam nasprotna mnenja in argumente, še posebej, če so praktično utemeljena. Navsezadnje se vedno rad kaj novega naučim.

Spomladi sem po nekajmesečnem tekaškem počitku začel ugotavljat, da bo treba nekaj naredit, če ne želim obsega pasu povečat do te mere, da bo treba menjat celotno garderobo. Kot nalašč sta mi v roke prišli dve zanimivi knjigi; prva od Marka Sissona – The Primal Blueprint (2010), druga pa od Robba Wolfa – The Paleo Solution (2010). Oba avtorja v osnovi govorita o tem, kako sodobna prehrana vpliva na posameznika, na njegovo zdravje, počutje in vsakodnevno funkcioniranje. Oba z znanstvenimi argumenti, študijami in testi v praksi zagovarjata način prehrane, ki je človeku genetsko lasten.

Najmanj 200.000 let se je sodobni (paleolitski) človek prehranjeval kot lovec in nabiralec. Užival je predvsem rastlinje (zelenjava), ujete živali in ribe (meso in morski sadeži), nabrane plodove in sadeže (sadje in oreški) ter koreninice, trave, žuželke…Hrane, ki jo danes pojmujemo kot živila z visokim glikemičnim indeksom, ni bilo (z izjemo kakega medu enkrat na leto). Ni bilo žitaric, krompirja, riža, mleka. Paleolitski človek je bil velik, močan in ni umiral za boleznimi srca, ožilja, za rakom in degenerativnimi obolenji. Ni imel diabetesa, visokega pritiska, avtoimunih bolezni. Ko je človek pred približno 10.000 leti začel pridelovat svojo hrano, predvsem žitarice, so se začele težave. Več sem zapisal že na temle postu.

Paleo prehranska piramida

Paleo ali Primal način prehrane, ki ga opisujeta omenjena avtorja, se mi je zdel prepričljiv in razumen. Zato sva s prijateljem Igorjem v juniju zastavila prehranski eksperiment, ki je nad vsem pričakovanji dal odlične rezultate. Brez fizične aktivnosti sva oba izgubila izdaten del telesne maščobe. Vau! Sam sem bil do takrat prepričan, da je bistvo, kako vzdrževat primerno telesno težo in nivo telesne maščobe samo v gibanju. V kontinuiranem porabljanju kalorij. Te nove teorije, ki so dale tudi oprijemljive rezultate v praksi, pa načinu prehranjevanja dajejo precej večji poudarek. Niso vse kalorije enake in presnova ogljikovih hidratov se bistveno razlikuje od presnove maščob in beljakovin. Ste vedeli, da namizni sladkor v telesu sproži čisto druge kemijske procese kot če zaužijemo jabolko – čeprav sta oba vira podobnih ogljikovih hidratov?

Ker je bilo poletje stresno in prehransko bolj ko ne neurejeno, sem se jeseni počasi spet vzel v roke. November je dokaj primeren mesec, brez velikih praznikov in požrtij, zato ni bilo težko dobit nekaj somišljenikov in skupaj smo zastavili “novembrski paleo izziv“. Rezultati? Preberite si na gornjem linku, vsi, ki smo se uspeli držat zastavljenega plana, smo stopili nekaj maščobe in popravili prebavo in počutje. Se je splačalo? Pa še kako! Celo tako navdušen sem, da bomo izziv spet ponovili. Takoj po Novem letu.

Ni ga čez dober kos mesa (foto: Igor Z.)

Včasih se mi je prehrana zdela dokaj nezanimiva in determinirana. Z prehransko piramido, ki preferira OH, dodaja nekaj beljakovin in čimmanj maščob sem bil docela sprijaznjen. Ko pa spoznavam, da je prehrana poleg nekaj gibanja, veliko dobrega spanca in čimmanj stresa ključna za človekovo zdravje in dolgoživost, se mi je odprl čisto nov svet.

Vas zanima en mali eksperiment? Imate kak kilogramček preveč pa se ga ne znate znebiti, kljub vadbi in zdravi prehrani? Vas bom konec decembra povabil, da januarja poskusite na nov način. Ne bo nič bolelo, obljubim. Zna pa biti, da boste prijetno presenečeni.

Se vam zdi 42 opravljenih tekov, khm, recimo v enem letu uspešna bilanca ali nekaj, na kar nekdo, ki si pravi tekač ne more biti ponosen? Priznam, na prvi pogled res izgledam kot, da sem letos samo še nedeljski tekač, vendar pa je štorija je vsekakor bolj zanimiva.

Za začetek naj povem, da sem večino omenjenih tekov opravil že do Valentinovega. Ob tem tudi večino letošnje kilometraže. Nedeljski tekač torej res nisem. Športa pa tudi nisem menjal. Daljše počitnice niso bile del načrta, ampak prej po neumnosti povzročeni prisilni počitek. Jp, kljub mojemu neškodljivemu lotevanju tekaške rekreacije mi je optimistične plane letošnjega leta popapcala nategnjena in vneta kita.

Poškodbe, poškodbe, poškodbe. Sem se jih naposlušal v nekaj letih. Kot da ni možno malo pomigat, ne da bi vsaj enkrat na pol leta vsak še tako zdrav posameznik ne staknil vsaj ene. Od vnetih pokostnic, nategnjenih mišic, vezi, tekaških kolen do zvitih gležnjev, počenih kosti, črnih nohtov… Sam sem v mlajših letih izkusil svoj delež poškodb in bolezni. Pretekla malo bolj ultraška leta pa so mi prizanašala, pravzaprav sem sam prizanašal sebi in poskušal bolj poslušati svoje telo. Do lanske zime mi je lepo uspevalo, potem pa sem si dobro leto nazaj odhajajoč iz trgovine nedolžno zvil desni gleženj. Vse lepo in prav, če ne bi že v začetku decembra začel z daljšimi treningi za Trans in si pač nisem želel privoščiti počitka. Vsak, ki je počel podobne traparije ve, da se da z otečenim gležnjem čisto lepo tekat tudi 30, 40 ali 50 km v kosu. Ko se enkrat ogreje in prekrvavi. Občasno že boli, ampak saj nismo mehkužci, ane?

Po več kot polletni tekaški pavzi se mi zdi fascinantno, kako sem lansko zimo uspeval ne glede na vreme in na težave z nogo tako veliko tekat. Osredotočenost na cilj je očitno delala čudeže. Ta trenutek si lahko poiščem vsaj še dva ducata bistveno manjših izgovorov, da ostanem na toplem in na suhem. Trdo delo in zavzetost k rezultatom – to pravijo, da je recept za uspeh.  Kaj pa negativni stranski učinki in kolateralna škoda? Vse premalokrat si kdo upa priznat in opisat to drugo stran medalje.

Občutek, ko si v odlični formi in te nič ne spravi iz ravnovesja, je super. Nekaj dni pred dirko letos sem se šel malo poafnat na tekaško stezo. Bolj v reklamne namene, s prijateljem Mitjem sva posnela par fotk v Feelmaxih. Dve levi nogi imam za vse naprave, zato ni čudno, da sem ob sestopanju pošteno navrl gleženj. V napačno smer. Uganite katerega.

To je tisto, mentalno se je zapriseženemu cilju včasih nemogoče odpovedat. Tudi za ceno zdravja. Trans je uspel, v dobrem in slabem. Uspel je tudi predčasni zaključek sezone, diagnoza, ki sem jo v aprilu potem le šel poiskat, pa mi je naobetala nekaj terapij (ultrazvok, laser in globinska pri Belem medvedu), precej sprijaznenja in še več potrpljenja. Za lažjo predstavo, tale “soft spot” sem imel tule.

Svet se ne konča, če ne moreš teči. Ceniš pa tek bolj kot prej. In ko spet najdeš in sestaviš nove priložnosti, so te še toliko slajše. Leto je minilo kot bi mignil, kljub skoraj nič tekanja sem uspel v odlični družbi zaključit oba slovenska maratona, en lep krožni tek v Tivoliju in za zaključek še bosi maraton na Sladkem vrhu. Kaj več bi si sploh lahko še želel? Seveda, noga praktično nič več ne boli. Če bi naredil vse tisto, kar sem planiral, bi zdajle bržkone ne bil nič bolj zadovoljen, le bolj…utrujen.

Je kdo za tek? 😉

foto: Igor Zonik, Radenci 2010

A se spomnite, ko so nas včasih strašili, da se bomo prehladili, če bomo bosi hodili okrog? Se mi zdi, da se meni dogaja ravno obratno. Zbolevam, ker sem premalo bos.

Da dopolnim: zadnje dobre pol leta, odkar sem svoje tekanje praktično ukinil, se moja odpornost vedno znova poigrava z mano. Še posebej po septembru, ko smo naše dete vpisali v vrtec in je mala kajpak začela zbirati bolezni. Viroze, angine, pljučnice in bronhitisi, vse možne otroške bolezni, ki prinesejo vročino, kašelj, smrkanje, slabo počutje, bruhanje in kar je še teh nadlog. Hudir je, da sem te bolezni začel posvajat tudi jaz, no, pretiravam, ne vse, samo vsako drugo. Že mesec dni veselo smrkam in izkašljujem ter v obup spravljam tudi ostale mimoidoče, da sebe sploh ne omenjam.

Ko samo pomislim na prejšnjo zimo, me kar strese. Večkrat v  plundri ali snegu do kolen, še pred sončnim vzhodom sem vandral po Gorenjski, včasih tudi 40 km naenkrat ali še več. Priprave na Trans so vseeno minile brez enega prehlada, še smrkal nisem nič pa bi po vseh pravilih moral vsaj enkrat obležati za kak teden ali dva. Misterij, ki mu še nisem prišel do konca. Morda je psiha v kombinaciji z ravno prav natreniranim telesom tisti recept, ki odžene tudi bolezen? Sporočim, če mi potrdijo to tezo.

Kar resnično pogrešam pa ni sam tek in brbotajoče zdravje; tiste ure, ki sem jih preživel na cestah so bile dobrodošel balzam za vse navskrižne misli in ideje, ki sem jih imel čas urejat in premišljat. Kdaj hudiča naj zdaj to počnem? Na WC-ju, pred TV-jem, v avtu? Sem se že zalotil, da sem med gledanjem filma zgubil rdečo nit dogajanja in naredil par hitrih miselnih preskokov in malo pomrcvaril kako zapostavljeno idejo. Joj, kako je pasalo. Potem seveda nisem imel pojma, zakaj se streljajo tam na ekranu, kdo lovi, kdo beži in za kaj se sploh gre. Nič ne de, saj bi itak pozabil.

Moram čimprej začet laufat. Ne samo zaradi fizičnega zdravja, tudi zaradi dušnega miru. Da bom ostale stvari v življenju lahko počel bolj zbrano. Drugače si odrežem še kak prst pri sekljanju čebule.

Aja, btw, če že sprašujete, zakaj tale blog? Ker sem štiri prijetna leta vedril tule in, ker se ne spodobi, da vse nespodobne domisleke pišem pod okriljem ljube mi organizacije, bom dotične pisarije izvajal tukaj. Da se nekoč, na stara senilna leta, tako ali drugače presenetim.