Manj je več

Na prestopnega leta dan, ki se je tako lepo naredil, sem kanil pisati o tem izjemnem dogodku, ki se zgodi na vsake kvatre (oz. štiri leta, če smo natačni), pa je druga tema uletela vmes. Ja, saj bo še šansa o tem, tudi volitve in olimpijske so v štiriletnih intervalih, pa jih doslej nisem obdeloval. Pa jih najbrž tudi ne bom, ha.

Da preveč ne nakladam; čisto mimogrede se mi je danes na Facebooku nekje med novicami pokazala stran o 90 dnevni ločevalni dieti, pa sem si dejal, ni vrag, bom dotične strokovnjake povprašal o nejasnostih, ki me že dolgo mučijo. Namreč, kakšen je sploh smisel ločevanja živil, vpliv na metabolizem kot tak, kaj pri vsem tem vpliva na hujšanje in zakaj se škrobni in sadni dan ne imenujeta tudi ogljiko-hidratna (kar v osnovi sta)?

Jalovo upanje, da bom dobil odgovor seveda; a vseeno se je razvila zanimiva debata. Cela kolobocija pravzaprav, ko so me nekateri opominjali, nekateri podučevali, tudi pokroviteljsko trepljali. Dieta je dobra, ker deluje in deluje zato, ker je dobra! Pika.

Vsaka izmenjava mnenj je zanimiva, pa ne gre samo za provokacijo, tokrat me je dejansko vodila tudi želja po odgovorih. Kajpak jih nisem dobil. Logično. Ker jih ni. Kak glas razuma je na koncu pač priznal, da gre pri vsem skupaj za uvajanje predvsem discipline in zmernosti. That’s it. Nobene znanstvene podlage o tem, zakaj je en dan pametno jesti pečenko, drugi dan pa krompir, ne pa vsak dan kombinacijo obojega. Nobenega argumenta, zakaj ravno štirje dnevi, od katerih so trije na hidratih, eden pa na beljakovinah. Busted!

Zakaj potem ločevalna dieta, khm, deluje. Eden od razlogov (foto in tekst povzeto po temle članku):

Kratkoročne učinke ločevalne diete lahko pripišemo tudi dejstvu, da korigira nekatere verjetne napake, ki jih je tisti, ki hujša, počel prej:

• – količina dnevno zaužite energije se v primerjavi s prej običajno zniža – ne glede na to, da je resnično energijsko vrednost priporočenih obrokov praktično nemogoče izračunati, saj so količine navedene premalo natančno (primer sira ali pomaranč);
  – kljub siromašnim “pol-obrokom” v prvem delu dneva dejansko za mnoge, ki so bili vajeni jesti samo enkrat dnevno, pomeni velikanski napredek v disciplini prehranjevanja.

Tudi dobro počutje, o katerem pričajo privrženci, je dejstvo. Problem je, da to nastopi KLJUB kombiniranju prehrane, ne pa zaradi njega. Po drugi strani pa je res, da je kombiniranje dnevov in posameznih obrokov po hranilih nesmiselno. Večina zdravih ljudi normalno prebavi obroke, ki vsebujejo vsa hranila.

Toliko o čudežni dieti, ločevanju in ostalih čarovnijah. Boste rekli, kaj imam proti njim, če deluje in če je to način, ki nekomu ustreza, zakaj pa ne? Zato, ker mi gre res na jetra, da nekateri s to kvazi vero zavajajo in celo služijo mastne denarce. Naj bodo pošteni in povedo, za kaj gre, ne pa napletat zgodbic o metabolnih učinkih in vplivih ločevanja na zdravje. Hokus pokus, ne pa suho zlato.

Vseeno, izziv je tule: če se najde kdo, ki iz znanstvenega stališča uspe upravičit to dieto, na plan z argumenti! Morda lahko to potem prodamo tistim, ki pridigajo ločevalno vero, da bodo oni lažje prodajali. Nam pa padejo procenti, ha, za pivo na ogljiko-hidratni dan 🙂

A veste, kaj je Movember? Gre za gibanje, ki po celem svetu v mesecu novembru zavzema za izboljšanje zdravja moških, za boj proti moškim rakom kot je tisti na prostati in testisih, zbira prostovoljne prispevke in opozarja na diskriminacijo vseh lastnikov brkov, muštac po domače. Kako to dela? Tako, da si tisti, ki se v tem mesecu pridružijo gibanju, puščajo brke.

Movember je besedna zveza setavljena iz angleške okrajšave za brke Mo (=Moustache) in imena meseca novembra. Mo Bros (člani gibanja) so se v samo osmih letih razpasli po celem svetu :)Več o gibanju in namenu lahko preberete tukaj.

Ker so mi osebno vse vrste obraznih kocin zelo domače in mi britje ni najljubši šport, letos ni bilo težko pristopiti zraven. Na čisto obrit za začetek, občasno popravljen vmes (brki so nedotakljivi!) in izdatno brkat na koncu meseca. Odzivi: vsekakor sem pokasiral marsikakšen pogled, tudi vprašanje semtertja pa nebroj zabavnih komentarjev. Še nekaj evrčkov se je zbralo. Namen dosežen, mesec oddelan.

A za razliko od tistih, v vseh ostalih mesecih redno brijočih se, ki so z olajšanjem dočakali včerajšnji dan, sam nisem besno planil na klinco in si hitel odstranjevati celomesečnega prirastka. Nope, brki pri meni ostanejo. Pa čeprav jih bo slejkoprej dorasla in prerasla ostala brada.

Z veseljem pokažem, da se v svetu poraziranih, polizanih in polepšanih fantov najde tudi še kak dedec. Ki je kosmat in ponosen na to.

ps. Manj je več, a ne manj kocin ampak manj klinc, žavb, afteršejvov. Več svobode. Pa še žena se je ravno navadila 🙂

Z bosim tekom se pečam že več kot štiri leta, le nekaj manj pa poznam in eksperimentiram z minimalistično obutvijo. Tržna niša, ki jo je sramežljivo v tistih pionirskih časih začenjal Vibram s svojimi petprstniki je prerasla v samostojno obutveno panogo z nešteto modeli, ponudniki in možnostmi. Ja, tudi pri nas, v nekoliko konservativni Sloveniji se ljudstvo prebuja in se želi obuvati v lažjo, manj blaženo, bolj zračno obutev, ki omogoča boljši občutek podlage. Ker imam z vsemi možnimi “bosimi čevlji” že nekaj izkušenj, jih želim tule podeliti z vami.

Temu lahko rečemo tudi test, ocena ali pa zgolj pribeležke ob raznovrstni obutvi. Pa začnimo!

Vibram Fivefingers

Moja prva minimalistična obutev, ki sem jo spoznal že leta 2007.  V osnovi so bili izdelani za jadralce, a so po naključju prišli v roke tekačem in revolucija se je začela. Unikaten dizajn, tenak podplat in zelo odzivni copatki so me spremljali na več maratonih in ultramaratonih. Sam še vedno najbolj cenim model Sprint, predvsem ker je odprt, lahek (cca. 150g), lažji za obuvanje in ima še originalni, tanjši Vibramov podplat (2,5mm). Začel sem sicer z modelom Classic (ker drugih v slo ni bilo), med drugim pa sem tekel tudi že v najnovejših Bikila in Speed. Zadnja dva imata novejši, bolj izpopolnjen podplat (4mm) in boljše materiale na gornjem delu. Speed imajo tudi vezalke, za tekače z visokim nartom ali željo po res optimalnem zavezovanju. Zelo popularen postaja tudi model Komodo, ki je robustnejši in nekakšna evolucija modela KSO. Zanimiv je tudi model KSO Trek, izdelan iz kengurujevega usnja, zelo mehak, topel, z ekstra strukturiranim podplatom za najtežje terene. Temu primerna je tudi visoka cena, pri nas 150€. Morda velja omeniti še model Moc, v celoti usnjen z le nekaj malega gume na kritičnih delih podplata. Izjemno udoben, lahek in tenak, a zelo neprimeren za karkoli drugega, kot npr. indvidualne dvoranske športe, npr. jogo. Podplat se  namreč v stiku z asfaltom strga kot bi mignil.

Prednosti: lahka, zračna obutev. Posebej pri osnovnih modelih zelo tenak in na podlago odziven podplat. Izviren dizajn s prsti, ki niso omejeni na zmeraj, preozke čevlje fiksne širine, možnost pranja v pralnem stroju.
Slabosti: nekoliko zamudno obuvanje, hitrejše ohlajanje ločenih prstov pozimi, predebel podplat na novejših modelih, cena

Na fotkah levo lahko vidite VFF Bikila od zgoraj, s strani in podplat, ki je novejši in bolj dodelan. Za primerjavo še VFF Classic od zgoraj in podplat ter VFF Moc, usnjeni copatek in najlažji v družini.

Ocena: 8/10
Vsekakor priporočam vsem, ki se podajate v športne minimalistične vode. VFF o odlični za hojo, tek, dvoranske športe, izkušeni se bodo dobro znašli v njih tudi v hribih. Podplat je neuničljiv, gornji del pa se da tudi zašiti. Obvezno z njimi probat tudi na makadam!

Vivobarefoot

Pri Vivobarefoot je štorija čisto drugačna. Terra Plana, angleško čevljarsko podjetje je bilo dolgo časa poznano po svoji modni obutvi. Blagovno znamko Vivobarefoot so razvili kot manjši dodatek svojim linijam, potem pa se je začel bosonogi bum in Vivobarefoot je sedaj vodilna znamka pod okriljem podjetja. Sam sem jih prvič srečal leta 2009, a sprva nisem bil navdušen nad njimi. Po VFF in Feelmaxih so se mi zdeli pretežki in s predebelim podplatom. Potem pa sem naredil z njimi nekaj daljših tekov in ugotovil, da so pravzaprav odlično tekaško obuvalo. Odstranil sem namreč vložek, nataknil najtanjše nogavice in brez težav odtekel tudi maratonsko razdaljo. Z slabimi 3 mm podplata so še vedno zelo odzivne, zgornji mrežasti del pa dovolj zračen tudi za vroče vreme. Model EVO je tisti, ki sem najprej uporabljal. Še vedno dovolj formalen, da sem ga lahko nosil tudi za vsakodnevne opravke,celo nekajkrat v službo. Nekoliko bolj dodelani so EVO II, zgornji poliuretanski mrežasti del pa je še ojačan z najlonsko podlogo. Za mokre in zimske teke so bili ravno pravšnji. Resnično navdušen nad Vivoti pa sem postal, ko sem dobil svoj testni par modela Neo. Najširši čevelj, ki sem ga kdajkoli obul, uporaben za vsakodnevno nošenje,a še vedno dovolj zračen. To jesen pride k nam tudi novi model Neo Trail, s katerim Vivobarefoot želi pokriti še zahtevne tekaške terene in hribovske avanture. Vsekakor ga že nestrpno čakam!

Levo lahko vidite model Evo II od zgoraj, od strani in tudi njegov trpežni podplat. Model Neo na zadnjih dveh slikah pa je eden mojih najljubših.

Prednosti: izgleda kot klasični čevelj, posebej model Neo je dovolj širok, da je vedno udoben, možnost odstranitve vložka, pranje v pralnem stroju, trpežnost podplata, izdelano ekološko iz gume in poliuretana
Slabosti: neugoden pregib nad prsti (po nekaj tekih se unese), preobčutljivost gornjega dela na ostre predmete na težjih terenih, cena

Ocena: 8/10, za NEO pa 10/10
Priporočam vsem, ki želite minimalističen čevelj, ki ne bo samo za športno uporabo. Idealen, če se vam ne da odgovarjati na vprašanja mimoidočih (pri npr. VFF jih boste dobili veliko). Podplata ne boste uničili niti na najtrših terenih. Obujte jih za v službo ali v mesto, noge bodo hvaležne!

Feelmax (ni več na trgu)

Začel se bos nekaj let nazaj in sem morda tudi zaradi tega občutljiv pri minimalistični obutvi. Hitro me zmoti debelina podplata, teža copata in odzivnost. Potem, ko sem nekaj časa tekel v VFF in razbil nekaj parov, sem iskal podobne, cenovno ugodnejše variante na trgu. Po sreči in naključju sem naletel na finsko podjetje Feelmax, ki je razvilo minimalistično obutev za športnike. Čevlji so bolj spominjali na šolske copatke in to me je animiralo, da sem si naročil svoj par modela Panka. Brez nogavic sem bil na prvem, 10km teku do krvi ožuljen in skoraj sem obupal nad njimi. A sčasoma sem jih, sedaj z nogavicami, osvojil, še bolj, ko mi je na noge prišel model Niesa, s katerim sva začela dolgotrajno zvezo. Ogromno kilometrov sem opravil v njih, naredil svoj najdaljši tek v kosu in v etapah, ter najhitrejšo Logarsko v življenju. Všeč so mi bili, ker so bili izjemno tenki, le 1,3mm podplata so imeli, ter bili izjemno lahki (100g za čevelj). Kasneje je bil lansiran še posebni tekaški model Osma z malo debelejšim podplatom in boljšo strukturo.  Žal pa je podjetje propadlo in čevlja, ki se je lepo prijel tudi v Sloveniji, ni več mogoče dobiti na naših policah. Ker je trg izgubil najtanjši minimalistični čevelj vseh časov, je že čas, da pride na njegovo mesto drugi.

Levo lahko vidite štiri različne modele na fotkah, Niesa bele in črne, Osma in Kuusa. Za primer še podplat od Niese, najtanjši podplat med vsem ter za konec še podplat modela Osma.

Prednosti: zelo lahek, izjemno tenak podplat, možnost pranja v  pralnem stroju, ugodna cena (bili so dobrih 60€), lahko obuvanje
Slabosti: podplat se je na robovih izrabil dokaj hitro, za tople dni je bil precej vroč, Niesa so bili previsoki na gležnjih, brez profila

Ocena: 9/10
Feelmaxi so lepo dopolnjevali ostalo paleto minimalističnih čevljev na trgu in res je škoda, da jih ni več. Že leta 2009 sem jih priporočal vsem, ki so želeli izkusiti občutek bosega teka, pa niso imeli poguma, da bi se popolnoma sezuli.  Čevelj, ki ga najbolj pogrešam med minimalci!

Softstarshoes

Softstar je ameriško družinsko podjetje iz Oregona, ki že desetletja dela mokasine in otroške čevlje. Njihovi copatki so iz ročno obdelanega ovčjega usnja, res mehki in zelo udobni. Dve leti nazaj so na trg lansirali tudi športni model čevlja, malo netipičen glede na njihovo ponudbo, a se je takoj prijel. RunAmoc je v osnovi dokaj preprost tekaški copat, ki izgleda kot “žakeljček”. Podplat je iz 2mm Vibrama, gornji del pa iz naluknjanega, zelo mehkega usnja. Vezalka na vrhu pomaga v toliko, da copat lahko fiksiraš nad gležnjem. O čevljih sem najprej veliko prebral, potem pa si naročil svoj par, bolj iz radovednosti kot iz resnih tekaških namenov. A me je presenetil! Podplat je ravno prav tenak, da čutiš vsak kamenček, gornji del pa dovolj širok in predvsem mehak, da se ne nikakor ne moreš ožuliti. Še zmeraj me zezajo, ko me vidijo teči v njih, a meni so prikladne za kakršenkoli poljuben tekec. Čaka me še maratonska razdalja v njih. Žal se jih v Sloveniji ne da dobiti, lahko jih kvečjemu naročiš preko njihove spletne strani.

Na levi fotka RunAmoc od zgoraj, od strani in Vibramov podplat.

Prednosti: Lahki, tanki, zračni, mehak zgornji del, lahko obuvanje
Slabosti: podplat je težji od gornjega dela, kar je opazno predvsem v dežju, cena (zaradi poštnine)

Ocena: 8/10
Če bi bil podplat še malo tanjši, bi lahko postali novi Feelmaxi. Za vse avanturiste, ki želijo preizkusiti, kako te v tekaškem čevlju ne žuli niti najmanjši šiv. Če bi kdo naročil, naj se mi javi, bomo skupaj oddali in prihranili na poštnih stroških.

Sole Runner

Znanec oz. ene vrste poslovni partner iz Nemčije, s katerim sva se spoznala preko sejmov in Feelmax obutve, je sam razvil svojo linijo minimalistične obutve. Imenoval jih je Sole runner in v designu uporabil precej prednosti Feelmaxov. Podplat je trpežnejši, gornji del je mehkejši, sistem vezalk je naprednejši. Pri modelu T1 Allrounder moti morda previsok jezik in dejstvo, da so precej vroče v toplem vremenu. Sam sem v njih tekel le dvakrat in sem bil prijetno presenečen. Res dobro tesnijo, podplat je debel samo 1.5mm, posamezni čevelj pa nima več kot 150g. Ko k nam pride še model FX Trainer, ki bo še bolj športno orientiran, nižji in bolj zračen pa že lahko pričakujemo copat, ki bo tudi za daljše tekaške preizkušnje kot nalašč. Verjamem, da bodo odzivi s terena pospešili tudi izboljšave čevlja, tako funkcionalne kot oblikovne in dizajnerske.

Na Slikah vidite Sole Runner T1 od zgoraj, od strani in njegov podplat.

Prednosti: lahki, zelo trepežen podplat, vodoodporni tudi v večjem nalivu, pranje v pralnem stroju, cena
Slabosti: visok jezik, predebel in vroč zgornji del, velikostni sistem, ki je za 1-2 številki večji kot običajno

Ocena: 8/10
Ker je bil narejen na hitro, jim oprostim, da so copati nekoliko bolj grobi in na prvi pogled zgolj funkcionalno privlačni. Vsekakor pa so vredni svojega denarja in pričakujem, da bodo kmalu zavzeli trg najbolj odzivnih čevljev med minimalisti. Če za prve minimalistične čevlje ne želite dati veliko denarja, so Sole runner odlične za začetek!

Huaraches – doma izdelani sandali

Ste prebrali Born to run od Chrisa McDougalla? Ne? No, notri med drugim nastopajo Tarahumare, indijanci iz Mehiških kanjonov, ki so odlični tekači in se obuvajo v doma narejene sandale iz rabljenih avtomobilskih gum. V knjigi nastopa tudi Barefoot Ted, ultraš, ki je med drugim eden od pionirjev bosega teka in raziskovalec minimalističnih možnosti. Pri svojem obisku v Mehiki se je navdušil nad njihovo obutvijo in začel sam izdelovati podobne sandale. Kontaktiral sem ga preko mejla in od njega kupil prvi komplet za izdelavo lastnih huaraches – kos vibram gume in dve dolgi usnjeni vezalki. Postopek izdelave je potem sila preprost: svoja stopala narišeš na papir, izrežeš obrise, jih nalepiš na Vibramov kos gume in izrežeš. Potem na treh mestih narediš luknje (jaz sem prvič to delal kar s škarjami), skozi potegneš vezalko in voila, imamo sandale! Nekaj umetnosti zahteva prvo zavezovanje, a po nekaj tekih  sem imel vse skupaj obuto v nekaj sekundah. Čeprav izgleda, kot da boš s sprednjim delom stalno drsal po tleh, pa pri teku temu sploh ni tako. Odlično se obnesejo, nekako tako kot dodatna koža na podplatu. Tudi dokaj trda usnjena vezalka se sčasoma zmehča. Maratonsko razdaljo (po makadamu!) sem zmogel brez žuljev, so me pa podplati pekli podobno kot po bosem maratonu na cesti. Odlično!

Slikice prikazujejo Huaraches z vseh zornih kotov.

Prednosti: zračnost, enostavnost, minimalizem, cena, trpežnost, pravo minimalistično obuvalo
Slabosti: zavezovanje, trda vezalka (se zmehča)

Ocena: 10/10
Če hočete najboljši približek pravi minimalistični obutvi, potem si morate omisliti par huaraches. Sam se doslej izdelal že dva para, ko najdem nov material za vezalke, pa bom še kakšnega. Cenovno gre za daleč najcenejše obuvalo, material me ni stal več kot 30€ za par. Čiščenje je preprosto, uporaba vsestranska. Le na komentarje in radovedne poglede se boste morali navaditi.

Kigo

Dejstvo, da je ameriški trg tisti, ki ponuja največjo paleto minimalistične obutve, ni presenečenje. Navsezadnje se prodaja te obutve tam meri v milijonih parov. Izdelovalci minimalistične obutve rastejo kot gobe po dežju. Ena od teh, novih blagovnih znamk je Kigo. Nekaj parov sem si za test naročil v lanskem letu. Preizkusil sem modela Edge in Curve. Kljub na prvi pogled zanimivi izdelavi, pa mi nobeden ni ustrezal, ne za hojo, še manj pa za tek. Predebel podplat, ki dejansko ne omogoča občutenja podlage, preozek v sprednjem in srednjem delu čevlja ter predolg prednji del, ki spominja na turške sandale. Pri hoji sem imel venomer občutek, da bom zvrnil nogo. Po drugi strani pa žena prav uživa v svojem paru in ji na nogo sede kot ulit. Po primerjavi sem ugotovil, da tovrstni čevljčki trenutno bolj ustrezajo ženskim nogam, zaradi izdelave in dizajna. Upanje za naprej vliva novi model Drive, ki naj bi štartal letošnjo jesen.

Na slikicah Kigo Edge z vseh zornih kotov. Podplat ima zanimiv krožni vzorec.

Prednosti: zračen zgornji del, odstranljiv vložek, ekološki materiali, cena
Slabosti: preozko kopito, predolg sprednji del, predebel podplat, neuporaben za športne aktivnosti

Ocena: 6/10
Vsekakor je pametno najprej pomeriti, potem šele kupiti. Zaenkrat se jih da kupiti samo preko interneta, iz ZDA. Priporočam ženskam, ki rabijo alternativne sandale za vsakodnevna opravila, žal pa za resno športanje ne bodo prave. Ko dobim model Drive, bom morda lahko dal boljše priporočilo. Če želite videti, kako izgledajo, me kontaktirajte.

Naslednjih znamk še nisem resno preizkusil, a jih poznam in jih večino še bom temeljito testiral.

Nike Free: čeprav ga na veliko oglašujejo kot minimalistični copat, pa sam o tem še nisem prepričan.  Že na prvi pogled Free spominjajo na klasične tekaške copate, imajo dvignjeno peto in sorazmerno debel podplat. Mehkost le-tega jih kvečjemu oddaljuje od minimalističnega sveta. Obul sem jih samo enkrat, v trgovini, tekaško se z njimi še nisem udejstvoval. Zaenkrat ocena 5/10, ko jih testiram pa napišem še kaj več.

Merrel: priznati je treba, da se pri Merrelu znajo lotiti posla dosledno in strokovno. Postavili so svoje barefoot spletišče, angažirali nekaj bosonogih strokovnjakov, izdelali celovito marketinško kampanjo. Vse skupaj se pozna tudi na prodaji, celo pri nas v Sloveniji se med minimalisti najbolje prodajajo. Pa so šele letos prišli na police! Sam sem jih mel priložnost na hitro preizkusiti, a so se mi zdeli nekoliko preveč robustni za pravi bosonogi občutek in nekoliko preozki, predvsem v srednjem delu. Dokler jih ne testiram na hribovskem terenu, za kar so tudi namenjeni, težko rečem kar več. Prav gotovo je model Trail Glove prvi na mojem seznamu za testiranje. Zaenkrat ocena 7/10.

Skora: ameriško tržišče bo kmalu preplavilo morje minimalistov (in tudi wannabe-jev), ker se tam bosonogi način športanja skoraj prebija v mainstream. Eden od novih igralcev je Skora, ki že eno leto rajca z novim pristopom ki minimalistični obutvi. Vendarle, po prvih skicah sodeč za kakšno revolucijo vendarle ne bo šlo, zadeva zna biti podobna produktom, ki so že na trgu. Trenutno napovedujejo lansiranje za pomlad 2012, počakajmo pa bomo videli. Za začetek si zaslužijo 7/10.

Altra: še eden iz ameriških logov, ki kombinira standarde, ki jih uvaja minimalistični trg. Tako kot za Skoro je tudi pri Altri vprašanje, če bodo (oz. če imajo sploh namen) kdaj postali svetovni igralec, vsekakor pa že z delom trga čez lužo lepo shajajo. Mene zanima samo model Adam, ki je pravzaprav edini minimalist v njihovi ponudbi. Morda ga dobim že letošnjo jesen. Za pogum in izgled 7/10.

V kratkem bom torej imel spet delo, vedno več pravzaprav, ker se na tem področju dogaja in brbota s svetlobno hitrostjo. Se že veselim! 🙂

Na hitro morda še o kriterijih, ki jih sam smatram, da definirajo minimalistično obutev.
– tanek podplat, ki omogoča občutenje podlage (s podplati, ki so debelejši od 5mm se to že težko dosega),
– “zero drop”, se pravi, da peta ni dvignjena glede na prednji del,
– enostavna zgradba brez EVO vmesnikov, stabilizatorjev in blaženja (nekateri zgoraj omenjeni to pravilo že kršijo),
– čim nižja teža čevlja, zračnost zgornjega dela in občutek lahkosti.

Do gornjih ugotovitev sem prišel z lastnimi testi in preizkusi, z izkušnjami kolegov bosonogcev iz z odzivi strank v trgovini ŠC Maratonc, kjer se pečam z minimalističnim programom. Predvsem se mi zdi, da sodobni bosonogec in minimalist ne dobi dovolj informacij, ko kupuje svoj par obutve. Sam se zato trudim, da so uporabne informacije na prvem mestu. Za morebitna vprašanja me lahko kontaktirate po mejlu ali telefonu, lahko pa se tudi oglasite v trgovini, pa kakšno rečemo. V kratkem bom lansiral tudi spletno trgovino za ugodne nakupe minimalne obutve – bositek.si. Oglasite se kaj, z veseljem pa sprejemam tudi predloge in kritike. Srečno!

Če vam rečem, da se da uspešno shujšati tudi brez aerobne vadbe, boste rekli, da blodim? Ali pa da je prehrana ključnega pomena? Da je sadje prej naš sovražnik kot najboljši prijatelj? Ali da so maščobe čisto prijazne žvavce? Širim krivo vero? Morda. A zelo nerad govorim na pamet. Znanost in praksa, glej ga zlomka, zgornje trditve (presenetljivo?) potrjujeta.

Bom poskušal biti kratek in jedrnat, enkrat za spremembo. Če ste že prebirali ta blog, potem vam je znano, da že kako leto tako ali drugače eksperimentiram s paleo prehrano in njenimi različicami. Zakaj pravim temu eksperiment? Ker imam vmes še vedno obdobja, ko se veselo spozabljam z OH-ji. Ok, nekaj od tega tudi za znanost, namreč preučiti negativne posledice nažiranja s cukri in žitaricami sem želel preizkusiti tudi sam na sebi. Nekaj pa, priznam, tudi zaradi malomarnosti. Zato še vedno iščem in raziskujem predvsem pa ugotavljam, kateri od prehranskih režimov je dolgoročno vzdržen, hkrati temelji na paleo ali primal principih oz. jim je blizu, pa da tudi omogoča zmanjšanje telesne maščobe. Brez nepotrebnega cardio dela.

Režim, ki ga trenutno preizkušava z Igorjem bi lahko bil tista prava stvar. Slow carb se ji reče. Prvič sem nanj naletel v knjigi Tima Ferrisa, 4 hour body, kasneje tudi na njegovem blogu. Bolj preprosto ne bi moglo biti: 6 dni na teden ješ striktno po metodi, samo meso, ribe, zelenjavo, jajca, oreške in stročnice (slednje so počasno delujoči OH in so namenjene temu, da človek dobi dovolj energije). Znotraj teh kategorij so vse kombinacije dovoljene, vse začimbe kajpak tudi. Voda je pijača številka ena, pa čaji, kava, kakšen kozarec vina ali celo cocacola zero. Poglavje iz zgoraj omenjene knjige, ki zelo preprosto opiše smernice in “pravila” najdete tudi na tem naslovu.

Sedmi dan, in to je najboljši del pri vsem skupaj, pa je “grešni dan”. Takrat se lahko do bruhanja prenaješ vseh OH-jev, ki si jih morda sanjal čez teden. Mar ne vpliva to negativno na izgubo teže in počutje? Na prvo žogo že nekoliko, a zelo hitro se krivulja porabljanja maščobe spet obrne navzgor. Še več, z OH šokom poskrbiš, da se zaradi slow-carb prehrane metabolizem ne upočasni in da se maščobe kurijo še najprej pospešeno, hkrati pa zadovoljiš mentalno potrebo po sladkorjih. In se tudi ostalih 6 dni lažje držiš striktnega načrta. Z nekaj triki škodo na grešni dan lahko tudi uspešno omejiš, vse piše tudi v poglavju knjige iz zgornjega linka.

Nutricionisti in pristaši zdravega življenja bodo sedaj seveda dvignili glas. Posebej še ob tem, da eliminiramo sadje iz naše redne prehrane. Sadje, ki je že dolgo na piedestalu, morda sploh ni tako pomembno, kot smo si predstavljali. Zakaj? Ker vitamine in minerale, zaradi katerih je sadje tako cenjeno, v veliko večjih količinah dobimo tudi v drugi hrani. Porcija jetrc namreč zaleže za zaboj jabolk. Ne verjamete? Tale članek vam bo morda odprl kako novo obzorje.

Da ne bomo samo jedli, hodiva midva sedaj tudi 1-2x teden tudi na fitnes, na enostavno krožno vadbo. Pa da vidimo, če se bodo maščobe kurili še hitreje. Dober tek!

Odrekanje priboljškom je bilo nekdaj v času pred Veliko nočjo resna stvar. Čeprav je šlo v osnovi za cerkveno zapoved, pa se mi zdi tudi, da so na ta način prikrili zgodnje spomladansko pomankanje in se raje osredotočili na pričakovanje praznikov. Nikomur ni škodilo, ne mentalno, še manj fizično. Po pripovedovanju sodeč so bili zdravi še bolj. Kdaj ste si vi privoščili kak dan oddiha od napornega prehranjevanja? Še nikoli? Morda je čas, da poskusite tudi to.

S prostovoljnimi in vsemi ostalimi posti imam nekaj izkušenj. Enkrat sem združil nujno z eksperimantalnim (po operaciji zoba itak ne morš in ne smeš jest) in se stradal tri dni. Na koncu sem že drobtinice pobiral iz mize in jih žvečil, z lahkoto pa sem tudi razločil okus vode iz dveh različnih pip. Naučil sem se, da ni pametno ob popolnem postu na polno trenirat, saj ti metabolizem ne žre samo maščobnih zalog ampak premosorazmerno tudi mišičevje. Narastišča kvadricepsov sem čutil še vsaj en teden.

Zanimiva izkušnja je bila tudi priprava na koloskopijo. Dva dneva goltanja najbolj nagravžne brozge na svetu plus ducat litrčkov Donata me je tako spraznilo, da se mi je kar škoda zdelo, ko sem spet lahko jedel. Prej itak apetita tudi imel nisem. Ne priporočam, razen če res morate.

Novejša zgodovina. Občasno postenje ali “intermittent fasting” je sestavni del marsikaterega paleo jedilnika. Zakaj? Logično, pomislite na svoje paleolitske prednike. Oni, predvidevam, niso imeli urejene prehrane, 3-5 obrokov na dan, razmerja hranil, itd. Jedli so, ko je bil lov uspešen, nabiranje bogato. Ko je merjasec ušel ali pa je jagod zmanjkalo, so šli lačni spat. Tudi po več dni. Iz tega bi lahko sledilo, da smo evolucijsko in encimsko prilagojeni na občasno pomanjkanje hrane.

Zadnjič, menda je bilo ravno na pepelnico, sem si privoščil en postni dan. Fruštek ni bil problem, za kosilo me je že malo zvijalo, popoldne sem bil sestradan. Reševala me je voda, ogromno vode, semtertja kak čajček, brez vsega. Zvečer je bilo najhuje, skoraj sem že podlegel skušnjavi, ko sem buljil v odprt hladilnik. Pa sem se zadržal in šel raje spat. Jutro. Pričakoval sem volčjo lakoto, pomanjkanje energije, glavobol. Nič od tega. Ravno nasprotno: bil sem prijetno lahek, spočit, razpoložen. Prečiščen. Zajtrk je teknil, nasitil je in cel dan sem se počutil odlično. Kaj sem se naučil? Da moram to ponoviti še večkrat. Telo se izdatno prečisti, veliko nesladkanih tekočin še pospeši postopek. Želodec počije, prebavila malo predahnejo. Hrana naslednji dan dobi čisto nov, bogat okus. Intenzivnega športanja na tak dan ne bi priporočal, a saj imamo tudi dneve za počitek, mar ne?

Ko se boste kdaj počutili prenasičene, predvsem hrane in tudi ostalih dobrin okoli sebe, si privoščite dan posta. Tudi zato, da boste bolj cenili vse tisto, česar imate v preobilju in se vam zdi samoumevno. Manko hrane vam bo spodbudil tudi možgane, da boste premišljevali o stvareh, ki jih drugače ne premlevate. Počutili se boste bolje, sveže.  Garantiram. Manj je več.

Čeprav mi tekanje to zime ne gre pogosto od nog, pa sem v tek in tekaške aktivnosti vpet na več področjih. Pri delu v trgovini, pri tekaških izletih in tekmovanjih, pri vsakodnevnih debatah. Prebiram tudi literaturo, ne samo s področja bosega teka, tudi o teku in rekreaciji nasploh, saj se ugotovitve na tem področju spreminjajo in razvijajo. Tek pa res ni nobena znanost, boste rekli. No, deloma se s tem strinjam, saj gre za človekovo najbolj naravno gibanje. Vendar, zakaj se vsako leto toliko tekačev poškoduje? Je kriva obutev, tehnika, neznanje? Če hočemo priti temu do dna, pa je treba na problematiko pogledati čimbolj na široko in zbrati čimveč informacij. Tudi  zato, ker me zanimajo vsi vidiki teka in njegove posledice, sem se preteklo soboto znašel v Sečovljah, kjer je svoj tečaj za izkušene tekače imel Urban Praprotnik.

S prijateljem Mitjem, ki vodi našo tekaško skupino v Kranju sva se na Primorsko odpravila malo iz radovednosti, malo pa tudi po nova uporabna znanja. Prva marčevska sobota je bila prekrasen dan; ob morju še toliko bolj in zgolj kak ostanek burje je opozarjal, da pomlad ni že v polnem razmahu. Pri šoli v Sečovljah se nas je zbralo skoraj 10; potem ko smo se vsi spoznali med sabo, je lahko štartal tudi tečaj.

Urban Praprotnik

Urbana sem bežno pred tem poznal že nekaj let. Srečal sem ga na maratonih v Sloveniji in v tujini, spomnim se Firenc pred tremi leti in Istre dobro leto nazaj. Ponavadi je imel okrog sebe skupinico tekačev, ki jih je spodbujal ali spremljal. Iz lastnih izkušenj vem, da je lepše doživetje kot to, da sam pretečeš prvi maraton, le še to, da nekoga drugega spremljaš pri njegovem prvem. Kako se Urban loteva priprave tekačev na take podvige me je zato zanimalo že nekaj časa.

Urban je zanimiv, elokventen govorec in razlagalec z nasmeškom na ustih. Najprej nas je peljal na kratko ogrevanje po tartanskem krogu na šolskem igrišču, da smo ogreli in stresli mišice. Sledilo je meni sicer precej neljubo raztezanje; ampak če ga kdaj kaj bolj vzljubim, bom vsaj vedel, kako je bolj pravilno. Kar nekaj klasičnih razteznih vaj, ki jih tekači delajo pred tekom, je napačnih! Z razlago, kako določen gib vpliva na določeno mišico, kito in živce smo bili podučeni, kako sploh raztezamo določeno mišico in kakšen je učinek. Tipično raztezanje meč, ki ga izvaja marsikateri tekač tako, da se nagiba čez rahlo dvignjeno, iztegnjeno nogo, obenem pa prste vleče k sebi, je eno od tistih, ki je kritično napačno: z vleko prstov proti sebi namreč prekomerno raztezamo le živec v mečih, občutek je sicer boleč, a meča od tega nimajo prav nič.

Raztezanje (foto: Arhiv U.P.)

Sledil je najbolj zabavni del, snemanje. Vsak od nas je odtekel del kroga, po črti, medtem pa nas je Urban posnel bočno in od zadaj. Analiza me je seveda najbolj zanimala. A prej je sledilo še predavanje o pravilni in napačni tehniki teka. Uporabne in zanimive informacije; pravzaprav usmeritve, ki jih sam že nekaj časa podajam v trgovini vsem zainteresiranim za bosi tek.  Mitju sem se pošalil, da bi Urban lahko bil čisto dober prodajalec minimalistične obutve. Kaj je temeljno pravilo njegove tekaške filozofije: tek na peto je nepravilen, pravilno je pristajanje noge pod telesom, pod težiščem telesa. In dejstvo: skoraj 90% vseh tekačev teče s pristankom noge na peto! To je potrdila tudi analiza našega teka na stezi: večina je pristala izrazito na petnem delu, sam sem bil še najbližji temu, kar bi se reklo pristanek na srednji del stopala. Vendar imam tudi sam še nekaj prostora za izboljšave, zato je bilo to snemanje poučno. Malo mi je sedaj žal, da nisem poskusil čisto bos, najbrž bi bilo tam bolj nazorno in pravilno; kljub malo “mehkejši” tartanski podlagi.

Debati o pravi tekaški obutvi se nisem priključil, ker imam o tem svojo, minimalistično filozofijo. Da delam v pravo smer se je pokazalo tudi na prejšnjem primeru: tudi minimalna obutev pripomore, da nekdo avtomatično prilagodi svoj korak, ga skrajša in pristaja na srednji del stopala. V podloženi obutvi je to bistveno težje oz. zahteva precej več zavestnega napora in vaje. Prav to smo šli potem tudi vadit na stezo. Kako teči s hitrejšimi a krajšimi koraki, kako poravnati svoje telo, da se giblje le premočrtno ne pa poskakuje gor in dol (pri pristanku na peto jeto skakanje neobhodno), kako izboljšati lateralno gibanje medenice, kako okrepiti ključne mišične sklope za stabilnost telesa in koraka.

Tri urice so minile hitreje, kot sem pričakoval. Izvedel sem precej novih, uporabnih praktičnih dejstev in si potrdil, da tudi sam na svojem področju delam pravilno. Kljub temu, da bi se kot tekač lahko štel med stare mačke in med tiste, ki pravijo “teči pa že znam, kaj me boste učili”, pa je bil tale tekaški tečaj odlična dopolnitev za mojo tekaško prakso. Če ste torej odprti za nova tekaška znanja in menite, da bi se lahko še kaj naučili (in praktično vsak se lahko) o teku, potem se enkrat oglasite na tekaškem tečaju pri Urbanu Praprotniku. Prav gotovo se boste naučili kaj novega (jaz sem se, musklfibr je trajal dva dni :)). Če pa ste iz okolice Kranja in bi tekali v skupini, se oglasite pri nas v športnem parku in se priključite naši tekaški skupini. Zabavno bo, poučno pa sedaj še bolj.

Moje letošnje tekanje je skromno, če lahko uporabim to besedo. V februarju sem do včeraj spravil skupaj le 10km, v dveh bosonogih tekih na obali v začetku meseca. Prijetna teka, mimogrede, eden na portoroški promenadi ob zahajajočem soncu, drugi pa na koprski Bonifiki, s kolegom bosonogcem Erikom. Če boste kaj v teh koncih in vas bo mikalo tekati, pa vam ceste ne ležijo, priporočam sveže tartansko progo v športnem parku, dolgo 1 km in ponoči osvetljeno.

Včeraj me je po dolgem času spet zamikalo, da bi malo pobrusil podplate. Vreme sicer ni bilo navdušujoče, a eden od redkih popolnoma prostih dni se mi ni smel kar tako izmuzniti. Seveda sem najprej odlašal do kosila in potem še po kosilu. Čeprav se mi finančna poročila in bilance naravnost gnusijo, pa je izgledalo, da bodo tokrat zmagali in tekanje bo še enkrat več ostalo samo pri ideji…K vragu! sem tedaj nenadoma zarjul, se v momentu napravil v pajkice in nekaj majic, zgrabil copatke in se meni nič tebi nič zagnal v hladno nedeljo.

Stopala po sub-zero teku

Luft je imel okrog ničle, asfalt bržkone še precej manj, ko sem v svojih RunAmoc “žakeljčkih” podal na svoj mali kranjski krog (ki ga je prva pravzaprav izumila moja žena). Noge pričakovano težke od nekajtedenskega posta. Po nekaj sto metrih, ko sem nisem mogel prav ogreti, je bila edina odločitev, ki mi je še padla na pamet ta, da se sezujem in izkoristim zadnje zimske dni za malo sub-zero bosega tekanja. Ne počnite tega doma, če niste vajeni bosi hoditi naokoli! Zazeblo je seveda ko hudič in preizkušen recept v takih sitiacijah veleva, da ni časa nič čakat, ampak brž pod po noge, kratek korak, hitra kadenca in čimmanj na tleh. Kakor sem se že trudil skrajšat korak, pa je izdatno povečana frekvenca pripomogla k temu, da sem se kmalu začel premikati bistveno hitreje, kot sem na svojih tekih navajen. Ergo, po dobrem kilometru sem že sopihal kot konj. Dobrih deset minut ali bolje slabe četrt ure  intenzivnega jogginga je bilo dovolj, da so se podplati in stopala končno prekrvavili, tako kot se pozimi morajo in potem je tekanje postalo pravi užitek. Pošteno “zašodrani” pločniki so bili na trenutke moteči, a vsaj čutil sem kamenčke pod sabo in tako nadzoroval stanje v izogib morebitnim ozeblinam. Presenečen sem bil, kako z lahkoto spet križarim po kranjskim cestah in parkrat mi je prišlo na misel, da bi še malo podaljšal svoj krog. A ker se je začelo počasi temniti in ker mi je ravno prav hormonov krožilo po žilah, sem čisto samozadostno zaključil svojih 7 kilometrov. Na koncu sem preveril še stopala: prav nič bolj mrzla niso bila kot moje roke, izdatno bolj prekrvavljena in še bolj izdatno zmasirana. Ako bo do konca zime še priložnost, si takle tretma še privoščim.

Par koristnih opomb za tiste, ki jih zimski bosi tudi mika:
– vedno se na bosi tek pozimi podajte s copati za pasom ali v rokah. Če se v kateremkoli momementu ne počutite dobro, jih brez slabe vesti obujte in veselo proti domu.
– za začetek bo tudi pol kilometra čisto dovolj, lahko tudi manj, toliko, da začutite kako mrzla podlaga zapeče in kako kri plane proti okončinam.
– vedno morate občutiti podlago! Kamenčki, luknje v cesti in kar je še podobnih bosih izzivov vas morajo vedno opozarjati, da ste bosi. Ko enkrat postane vse prelepo, preveč mehko, preveč toplo in brez pravega občutka, ste na pragu ozeblin!
– če je idealna frekvenca bosega tekača okrog 180 korakov na minuto, pa vsaj pri uvodu v zimski bosi tek to številke kar izdatno povečajte. Tudi če gre čez 200 ni nič narobe, pa čeprav zgleda, kot da šprintate in drobencljate obenem. Višja frekvenca bo skrajšala čas, ko se stikate s tlemi, pohitrila prekrvavitev in povečala odzivnost ob bolečih pristankih (kaki večji ostri kamni..)
–  kljub želji, da bi se malo bolj zgrbili in s tem zadržali več toplote v telesu, se ne pustite in poskušajte čimdlje ohranjati pokončno držo. S tem boste učinkoviteje lahko dvigali noge, krajšali korak in pristajali pravilneje.
– upoštevajte, da se zaradi nižjih temperatur podlage bistveno hitreje razvijejo tudi žulji. Pozimi so to najverjetneje kar krvavi žulji, ki pa jih čutite bistveno manj. Pogosto preverite svoje podplate in v primeru, da vas preseneti kak zoprn žulj (najraje pod prsti), raje zaključite, se obujte in veselo proti domu (kjer aseptično predrite zoprneža). Infekcije so lahko zelo nadležna reč!
– uživajte! Če vam je bosi (ali kakršenkoli) zimski tek muka in napor, potem se ga niste lotili pravilno in se lahko poškodujete. Ne silite z glavo skozi zid, uporabite zdravo pamet. Pomlad bo kmalu tu in topli dnevi bodo pravi balzam za podplate 🙂

Komu se zdi smešno, ko vidi tekača z volneno kapo in brez obutve. Pa zadeva sploh ni tako nelogična: noge intenzivno delajo in se grejejo, glava pa samo puhti in se ohlaja. Tople misli gor ali dol. 🙂

Zadnji dve leti sem navdušeno prebiral literauro, ki so jo o bosem teku spisali zanimivi in malo svojevrstni pisci, večinoma iz onkraj luže. Uporabno branje, večkrat tudi zabavno in na trenutke prav za crknit odpuljeno. Najbrž nisem edini, ki ga je med vsemi najbolj navdušila Born to run, ki se bere kot kriminalka, ki je road trip, avanturistična komedija in znanstvena študija obenem. Prav zaradi te knjige je Američane navdušil bosi in minimalistični tek in posledično pokupijo več milijonov parov minimalne obutve, prednjačijo pa Vibram FF. V knjigi nastopa cela kopica zanimivih karakterjev in strokovnjakov in skoraj po naključju sem enega od njih imel priložnost spoznati v živo.

V začetku meseca sem se poslovno mudil v Münchnu, na sejmu ISPO, kjer sem bil dogovorjen za več sestankov. Eden od njih je bil na predstavitvenem prostoru Terra Plane, ki ima odlično minimalistično kolekcijo tekaških copat. EVO-ti so mi všeč, posebej za zimske teke so idealni, dovolj topli, a vendarle zračni in lahki. Dekleti s slovenskega predstavništva sta me navdušeno sprejela (pravzaprav je bilo obratno, saj sem bil tam nekaj minut pred njima) in mi takoj dogovorila seanso na tekaškem traku. Seveda sem ponudbo sprejel, še posebej, ker je delavnico vodil nihče drug kot sam Lee Saxby.

Srečanje s Saxbyjem

Christopher McDougall je Saxbyja v knjigi opisal kot “najboljšega tekaškega trenerja na svetu”. Že radovednost sama mi ni dala, da ne bi izkoristil te priložnosti, po drugi strani pa me je vedno zanimalo, kaj v svoji tekaški formi lahko popravim in izboljšam. Če kje, sem bil tokrat na pravem mestu.

Lee je človek pronicljivega pogleda, malo manjši kot jaz in blage govorice. Že na prvi pogled izgleda v odlični formi in z nastopom da vedeti, da obvlada materijo o kateri govori. Najprej me je povabil, da sem bosonog stopil na merilno mesto, ki je odčitavalo sile, ki pritiskajo nanjo. Na povezanem računalniku mi je potem pokazal, da imam težo pravilno razporejeno na srednji in sprednji del stopal. Manjša nihanja bremenitve je bilo opaziti pri desni nogi (časovna obremenitev ni bila vedno na istem mestu ampak se je nekoliko spreminjala od sprednjega dela stopala prosti zadnjemu), kar je pomenilo, da nisem vedno v optimalno stabilni drži. Takoj je tudi ponudil rešitev in me povabil na tekaško stezo za nadaljno analizo.

Sicer mi je bilo malo nelagodno tekati pred malo večjo množico gledalcev, ki so se nabrali med najinim pogovorom, ampak sem se kmalu sprostil, ker je bilo treba začeti tekati, točno po Saxbyjevih navodilih.  Moje nekajminutno tekanje v Evo-tih je njegov asistent posnel s kamero, potem pa smo skupaj pogledali, kaj sem opravil. Prav dobro se mi je zdelo, ko mi je ta tekaški strokovnjak dejal, da skoraj vse delam prav. Pravilno pristajam s stopali na tla, tudi frekvenco koraka imam skoraj optimalno. Vseeno pa mi do popolnosti še malo manjka: moja glavna težava je, da se občasno pri teku preveč nagnem naprej v medenici. V tem momentu glava ni več poravnana v ravno linijo z stopali in moj tek postane neekonomičen. Idealna drža se takrat podre in na dolgih tekih lahko to povzroča težave.

Vivo Barefoot Aqua

Še vprašal nisem, sem rešitev že imel na dlani. Lee mi je predlagal, naj delam enostavno vajo, ki zelo enostavno priuči telo, kako najti optimalno držo. Na tekaški stezi, ki je naravnana na hitrost za počasni tek iz rahlega tekanja preideš v sonožno poskakovanje. Na prvi pogled enostavno, vendar sem se moral krepko potruditi, da sem vzdrževal tako frekvenco poskokov, da me ni prekucnilo na nos. Po nekaj skokih spet nekaj tekanja in tako izmenjaje približno 10 krat. Glej ga zlomka: po nekaj serijah poskokov, ko sem končno osvojil frekvenco skakanja, ko sem poravnal držo in se nagibal le v gležnjih je bil prehod v tekanje zelo enostaven, samo tekanje pa bistveno bolj enostavno in sproščeno. Kaj pa zdaj, ko doma nimam tekaške steze, do fitnesa se mi pa zmerom ne da? Preprosto: skakanje tudi na ravni podlagi velja, ali pa med počasnim treningom teka. Osredotočiš se na to, da gledaš naprej, da so prsa izbočena, nagib naprej le v gležnjih in da je frekvenca okrog 180 korakov na minuto. Vse ostalo se potem poklopi skoraj samo od sebe.

Odlične vaje za pravo tekaško držo in tehniko najdete tudi na tej spletni strani. Ali pa se oglasite v Kranju pa gremo skupaj na kak bosi ali minimalistični tek. Lahko vam dam za poskusit tudi kakšnega od modelov Vivo Barefoot, fantje iz Anglije so začeli resno jemati minimalistično sceno in že za letošnjo sezono pripravljajo odlične modele, med drugim meni zelo simpatični Neo. Letošnje leto bo še pestro!

Nekateri mu rečejo temu atrakcija, drugi čista norost, tretji zanimiva popestritev treningov, četrti pa modna muha. Meni in počasi tudi mnogim drugim pa to postaja skoraj edini način teka. Bosi tek in njegove minimalistične različice dobivajo svoje pristaše tudi na sončni strani Alp.

Nešteto debat in razprav sem že prebral na temo bosega teka, v nekaterih sem sam tudi sodeloval. Tema zmeraj razburi duhove, slejkoprej se oblikujeta dva tabora, na eni strani zagovornikov na drugi pa gorečih nasprotnikov bosonoštva. Vendar se na koncu lahko vsi strinjamo: bosi tek in hoja nista nikakršno odkrivanje tople vode, sta zelo enostavna načina gibanja, ki smo ju v nekaj stoletjih izrinili iz civilizacije, jima nalepili morda še nalepko primitivizma in revščine in ju pozabili. Če se bos sprehodiš čez mesto, dandanašnji dobiš nemalo začudenih in zgroženih pogledov, semtertja kak nasmešek in zabaven komentar. Če bos tečeš, si pa itak malo čuden. samo nekaj desetletij nazaj te bosega ne bi nič postrani gledali. Vprašajte starše ali babice in dedke.

Resnica je, da tudi pri teku ni samo ene resnice. Najsibo glede tehnike teka, obutve, hitrosti in pogostosti. Vsakemu ustreza nekaj drugega in marsikdo najde užitek v nečem, kar drugega odvrača. Prav je, da smo različni, ker le tako odkrivamo raznolik svet okoli nas in načine, kako ga doživeti. Jaz prisegam na bosi tek in kmalu bo že štiri leta, ko sem naredil prve bosonoge korake. Z bosim tekom sem odkril tisto, kar mi je počasi že bežalo od podplatov – ljubezen do teka in gibanja. Ko sem končno začutil podlago pod svojimi podplati, sem se lahko začel odzivat na njo – ne samo z nogami, s celim telesom. Ponovno sem se naučil teči, ne toliko hitro, kot bolj z občutkom, brez bolečin in brez poškodb. Boleča kolena po dolgih tekih so postala preteklost, žulje na vseh koncih stopal sem zmanjšal na minimum, in glej ga zlomka, še noge se mi ne usmradijo več tako hitro.

Bosi tek se mi zdi najbolj naraven način gibanja, ki telesu in nogam dopušča, da najdejo svojo tehniko in tako cel gibalni sistem obremenjujejo samo toliko, kot je nujno potrebno. Novinci med bosonogci me večkrat vprašajo, kako naj se lotijo prvih korakov in najboljši nasvet, ki jim ga lahko dam je ta, da naj gredo ven in poskusijo. Naj poslušajo svoje občutke in se ravnajo po njih. In da naj bodo nežni do svojih podplatov.

Vsem, ki vas mika poskusit pa bom, če dovolite, natresel še par uporabnih namigov, ki bi začetnikov in starim mačkom lahko prišli prav in se tudi meni v praksi najbolje obnesejo (čeprav sem v začetku eksperimentiral bolj drastično in velikopotezno, ampak to je zgodba za drugič :)) .

Hoja je najboljši začetek
Preden lahko tečeš, moraš znati hoditi. Neprijetnim poškodbam v izogib in za ustrezno pripravo podplatov boste naredili največ, če boste najprej začeli hodit bosi. Po stanovanju za kak mesec ali dva, ali pa ko greste po pošto v nabiralnik ali nesete smeti. Naj stopala začutijo, kaj se skriva tam zunaj! Vendarle, prilagodite se temperaturam podlage in v začetku ne hodite po preveč hladnih tleh. Za hojo zunaj počakajte na toplo vreme in pomladne ali poletne mesece.

Prvi tek naj bo kratek in počasen
Potrpežljivost je božja mast, tudi pri bosem teku ali še posebej pri njem. Zavedajte se, da se ponovno učite tekaških korakov, da zbujate mišice in kite, ki so dolga leta spale in jih zato ne želite preobremeniti. Za začetek si izberite krajšo progo, lahko samo nekaj sto metrov dolg krog blizu doma. Idealno bi bilo, da traso najprej bosi prehodite in tako preverite podlago in morebitne pasti (luknje, razbito steklo, grob asfalt). Za učenje bosega teka je najprimernejša čim trša podlaga, kak odsek lepega asfalta ali kaj podobnega. Na trdi podlagi boste namreč najlaže osvojili pravo tehniko in našli svoj naravni korak. Tudi če ste treniran tekač, naj prvi bosi tek ne bo daljši kot kak kilometer ali dva, s tem, da takoj prenehate z njim, če začutite da se vam ustvarjajo žulji na podplatih ali da vam zateguje mišice meč ali ahilovo tetivo. Za vsak slučaj zato s sabo nesite par copat, s katerimi boste lahko prišli nazaj do doma, če boste zašli v težave.

Pomembna je frekvenca koraka, ne njegova dolžina
Prva stvar, ki jo boste opazili, ko boste (nekoliko s strahom) začeli z bosim tekom, je, da ste podzavestno skrajšali svoj korak. To se zgodi iz čisto preprostega razloga: ker je sedaj stopalo tisto, ki prestreza podlago in vse kar ima ta za ponuditi, je pristanek na tleh previden in krajši, predvsem zato, da se lahko stopalo hitro odzove in po potrebi odmakne, odskoči. S tem avtomatično ubijemo dve muhi na en mah; noge polagamo na tla bolj nežno in težišče svojega telesa ob pristanku s tlemi pomaknemo pod svoje telo. Kar naenkrat izkoriščamo gravitacijo za premikanje naprej bistveno bolje. Večja frekvenca pomeni tudi lažje povečevanje hitrosti teka. Resda boste v začetku, ko se navajate na bosi tek, počasnejši, a ko ga osvojite, boste lahko precej hitrejši kot ste bili kdajkoli. Če imate uro, se na teku zmerite: prava in učinkovita frekvenca naj bi bila 180 korakov na minuto ali več (90 z vsako nogo).

Nežno, sproščeno, lahkotno
Sam se spomnim, da sem leta sledil mantri, da zares tečeš šele, ko pozabiš, da tečeš. Ne bi mogel biti dlje od resnice. Mar ni okolica tista, ki jo tekač mora dojemati in se ji prilagajati, ko teče in ne obratno? V copatih sem velikokrat plužil in rušil po cestah in brezpotjih, misleč, da obvladujem gibanje in pot. Da sem se motil, se videl šele, ko sem po istih poteh začel tekat bos ali v minimalni obutvi, ko sem začel dobivat informacije tudi od tal. Tla so edini trdni stik tekača z okolico; zakaj bi si  ta občutek prikril z zavijanjem nog v vato? Res, ne morem več teči čez trnje in ostre skale, sedaj grem okoli ali počasneje. Tega se boste naučili z bosim tekom: nimamo stopal, zato, da rušimo vse pred sabo, ampak da podlagi primerno napredujemo. Ko boste začeli noge postavljati nežno na tla, boječ se, da se ne poškodujete, ste naredili največ zanje. Tisti centimeter gume vas ne more nikoli zaščititi tako, kot se lahko sami, ko namesto, da zabijete svojo nogo v podlago, le-to nežno položite na tla. Ko temu dodate še sproščenost koraka brez strahu boste dosegli tudi lahkotnost – to pa je tisto, kar vsak tek dela užitek.

Nič več na peto ampak na celo stopalo

Obuti in bosi tek

Čevlji nas pri teku nemalokrat povlečejo, da pristanemo na peti. Vzrok je predvsem petni del čevlja, ki je precej višji od sprednjega. Svoje naredi tudi lažni občutek varnosti in blaženja. Pri prvih bosih korakih pa takoj ugotovite, da na peto ne gre! Povsem avtomatično začnete nogo polagati na srednji, največkrat zunanji del stopala. Čestitam, pravkar ste naredili ogromen korak k vaši naravni tehniki! Če pogledate vaše stopalo, vam je že na prvi pogled jasno, da peta ni narejena za pristajanje. Je koščena in neblažena, čisto nekaj drugega pa je sprednji del pod prsti, katerega blazinice predstavljajo naravno in funkcionalno blaženje. Pristanek na peto boli, saj na tla pritisnemo s silo vsaj 3-4x svoje teže. Stopalo je zato razvilo svoj mehanizem blaženja, ki se obnese že milijone let. Kako izgleda? Prvi stik noge s tlemi je z zunanjim lokom. Stopalo se potem prevali na notranji del in se tal dotakne z blazinico pod prsti, za zaključek pa se s tlemi stakne še peta za stabilizacijo in učinek vzmeti. Temu se reče naravna pronacija in to boste odkrili tudi pri sebi, ko boste začeli delati prve bose korake.

Več mišic, manj odriva
Odriv, pomembna faza tekaškega korak v vseh učbenikih je po mojem mnenju tisti del bosega koraka, ki se ga je najteže naučiti. Bolje rečeno, ki se ga je treba od-naučiti, ga spremeniti in zamenjati! Klasična šola teka odrivu namenja precej energijskega momenta v stopalu in celem spodnjem delu noge. Pri bosem teku pa se hitro naučite boleče lekcije: odriv vam bo postrgal kožo s podplatov in vam tekanje naredil prej muko kot užitek. Skrivnost koraka pri bosem ni v odrivu, ampak v dvigu noge s tal. Mišice, ki vas bodo najbolj bolele pri začetkih bosega teka so mečne. Vzrok za to je peta, ki ni več dvignjena v čevlju in ahilova tetiva z mišicami vred ni več zakrčena in se lahko sprosti in začne delati tisto, kar mora. Zato utrjujte te mišice tudi,ko ne tečete. Hoja po stopnicah, dviganje žogice s prsti na nogi, dviganje na prstih – vse to so vaje, ki bodo pripomogle, da se vaše mišice spodnjega dela nog na bosi tek adaptirajo hitreje. Ne pozabite pa na stegenske mišice: te so tiste, ki pri dviganju noge od tal odigrajo pomembno vlogo. Če boste ostale faze bosega teka osvojili že s tem, ko ga boste začeli prakticirati, pa je dviganje noge od tal z mišicami (namesto trdega odriva s podplatom) tisti del, ki ga boste morali zavestno vaditi. Vsaj del vsakega vašega bosega teka zato posvetite temu, da se osredotočite na dviganje nog od tal in ne odrivanje.

Popolnoma bos ali minimalno obut?
Sam ne pripadam taboru, ki smatra za pravi naravni tek samo tisti tek, ko je tekač popolnoma bos, brez kakršnekoli obutve ali zaščite. Tudi s preizkušanjem in testiranjem na različnih podlagah in v različnem vremenu sem prišel do zaključkov, da je včasih varneje in večji užitek, če si obujem katere od svojih minimalističnih čevljev in se odpravim na tek. Temperature globoko pod ničlo so lahko usodne za prste na nogah, če greste tekat popolnoma bosi. Sem že preizkusil in tudi saniral ozebline, ki sem jih tako dobil. Tudi tek po zelo vroči asfaltni ali katerikoli drugi podlagi vam lahko pusti grde posledice; žal nimam fotke mehurjev, ki so se mi naredili po kratkem 8km teku na asfaltu, ki je imel nad 50 stopinj. Pamet v roke in v noge, posebej ko niste prepričani, ali so razmere za bosi tek ugodne. Danes je na trgu že ogromno minimalistične obutve. Vibram Fivefingers, Feelmax, TerraPlana, SoftStar in še mnogi novi ponudniki ustvarjajo široko paleto obutve za vse okuse. Čeprav deloma zabrišejo pasopoln občutek podlage, pa vendarle v precejšnji meri simulirajo bosonogo izkušnjo in tehniko teka. Sam bi vam sicer svetoval, da za mojstrenje tehnike najprej poskusite z popolnoma bosim in kasneje uvedete minimalistično obutev, pa ne bo nič narobe, če za začetek uporabite tudi minimalne copate. Morda vam to da še dodatnega zagona in poguma, da se enkrat popolnoma sezujete.

Za zaključek: če vas zanima, kako so se počutili naši predniki, ko so po gozdovih, hribih, savanah podili svoj potencialni ulov, potem morate poizkusiti tudi bosi tek. Sam si teka v običajnih tekaških copatih ne predstavljam več; uporabljam vso možno minimalistično obutev, še najraje pa tisto, ki s katero sem sem rodil in je mojstrovina narave – svoja stopala.  Morda bo tudi vas zagrabilo, da poskusite – tudi če boste bosi trikrat tedensko ali pa samo dvakrat na leto, bo to spremenilo in razširilo vaš pogled na tekanje. Če vas zanima še kaj več o bosem, si lahko preberete tudi tole “študijo” , ki sem jo zapisal dobro leto nazaj. Ali pa pridite v Kranj in naredimo kak bosi kilometer. Se že veselim 🙂