Paleovember je štartal!

Vse skupaj sva z Igorjem zastavila bolj za hec; da bi imela še kakšnega sotrpina, s katerim bi skupaj jamrali nad tem, kako so nam sladkosti življenja prepovedane. A cela reč je dobila epske razsežnosti; v borih dveh tednih se nama je (no, vsaj na Facebooku) pridružilo krepko čez 100 ljudi, ki jih tematika zanima in so pripravljeni poskusiti. Na FB dogodku so še danes padale nove prijave. Presenečen in predvsem navdušen sem! Pravzaprav tak odziv pomeni tudi odgovornost do vseh, ki se lotevajo teh prehranskih sprememb in imajo ogromno vprašanj. Na kakšna smo, upam, odgovorili na predavanju pretekli torek, na nekatera smo in bomo še na FB. Tudi tule lahko postavite vprašanje in potrudim se, da najdem pravi odgovor.

Ni odveč posvet z zdravnikom pred takim izzivom, posebej še, če trpite za kako resno boleznijo. Po drugi strani pa lahko pričakujete, da boste pri marsikateri svoji težavi, alergiji, avtoimuni bolezni dosegli znantno izboljšanje. Vsaj meni se je tako zgodilo in od takrat naprej sem še bolj prepričan, da gre za pravi prehranski koncept.

Družimo se na Paleovember FB strani, zato vas povabim, da se oglasite in dodaste kako svojo misel, idejo, predlog, recept. Veseli smo tudi vprašanj – ta nas ženejo, da raziskujemo še bolj in vsem še širimo horizont znanja. Tematika je res zanimiva, obsežna in zadeva vse nas – pred obroki, med njimi in po njih. Še zadnjič vam ponudim tudi knjigo po promocijski ceni (za vse, ki se pridružite!). Lahko nam tudi pišete.

Sam sem Paleovember štartal z dan in pol dolgim postom, kot že nekajkrat v zadnjem času. Post mi ob uživanju veliko tekočin hitreje izčisti telo svinjarije, nabrane s predelanimi hidrati ter izostri čute. Nobena hrana ni tako okusna kot tisti prvi obrok po postu.

V torek 6.11.2012 ob 11h pa Vas vabim v knjigarno Konzorcij, kjer bomo predstavili knjigo Paleorecept. Se že veselim debate z zanimivimi sogovorniki. Dober tek in zanimiv paleovember želim!

 

4 Comments »

Rollback on november 1st 2012 in paleo, zdravje, življenjski stil

Stavka proti pretiravanju

Medtem, ko se pol Slovenije pripravlja na stavko, sam prebiram članek o raziskavi, ki predvideva, da nas že v dobrih dveh desetletjih čaka kolaps sistema. Vzrok bo kritično pomankanje virov, predvsem tistih neobnovljivih, ki jih še vedno trošimo brez premisleka. Ok, matematične formule koneckoncev ne preživijo vedno v praksi in bolj kritični bralec lahko mirno oporeka, da bo znanost do takrat že tako napredovala, da bo rešila tudi te zadrege. A vsi bolj ali manj vemo, da situacija ni tako preprosta. Medtem, ko sodimo med vrnjih 10% svetovne populacije, ki lahko skoraj neomejeno troši sadove civilizacije, se tega velikokrat enostavno ne zavedamo. Koliko časa še? Kaj pa ostalih 90%?

Tole ni še eno bentenje čez pretirano potrošništvo. Je samo premislek, da se je včasih pametno ozreti malo širše naokoli. Spomnil sem se na mejl, ki sem ga prejel pred leti in v katerem je bila primerjava med porabo hrane družin z različnih koncev sveta v enem tednu. Žal ga nisem našel, a sem po iskanju naletel na zapis blogerja Rentona, ki je objavil to sporočilo. Ta zapis spodaj povzemam v celoti.

Če drugega ne, boste vsaj za trenutek pomislili, da smo postali tako napredni, da znamo predvsem – pretiravati.

Koliko hrane pojejo družine po svetu v enem tednu?

Pomislite kdaj, koliko hrane bi se nabralo, če bi na en kraj spravili vse, kar vaša družina poje v enem tednu. In koliko vas stane teden krme.

Neki popotnik se je vprašal isto. To so njegove ugotovitve:

1. Nemčija: družina Melander iz mesta Bargteheide; 375 evrov.

2. ZDA: družina Revis s Severne Karoline; 264 evrov

3. Italija: družina Manzo s Sicilije; 214 evrov

4. Mehika: družina Casales iz mesta Cuernavaca; 146 evrov

5. Poljska: družina Sobczynsky iz mesta Jeziorna; 116 evrov

6. Egipt: družina Ahmed iz Kaira; 52 evrov

7. Ekvador: družina Ayme iz mesta Tingo; 25 evrov

8. Butan: družina Namgaj iz vasi Šingkej; 4 evri

9. Čad: družina Aboubakar iz taborišča Breidjing; 95 centov

Število lačnih ust se razlikuje, hrana, ki jo jejo pa še bolj. En faktor je cena hrane, drug faktor, koliko družina pridela sama, tretji faktor, koliko družina poje. Predstavljena družina iz Čada bi s tedenskim proračunom za hrano družine iz Nemčije preživela 7 let in 6 mesecev.

No Comments »

Rollback on april 17th 2012 in bivanje, po svetu, življenjski stil

Ločuj! Ne hvala.

Na prestopnega leta dan, ki se je tako lepo naredil, sem kanil pisati o tem izjemnem dogodku, ki se zgodi na vsake kvatre (oz. štiri leta, če smo natačni), pa je druga tema uletela vmes. Ja, saj bo še šansa o tem, tudi volitve in olimpijske so v štiriletnih intervalih, pa jih doslej nisem obdeloval. Pa jih najbrž tudi ne bom, ha.

Da preveč ne nakladam; čisto mimogrede se mi je danes na Facebooku nekje med novicami pokazala stran o 90 dnevni ločevalni dieti, pa sem si dejal, ni vrag, bom dotične strokovnjake povprašal o nejasnostih, ki me že dolgo mučijo. Namreč, kakšen je sploh smisel ločevanja živil, vpliv na metabolizem kot tak, kaj pri vsem tem vpliva na hujšanje in zakaj se škrobni in sadni dan ne imenujeta tudi ogljiko-hidratna (kar v osnovi sta)?

Jalovo upanje, da bom dobil odgovor seveda; a vseeno se je razvila zanimiva debata. Cela kolobocija pravzaprav, ko so me nekateri opominjali, nekateri podučevali, tudi pokroviteljsko trepljali. Dieta je dobra, ker deluje in deluje zato, ker je dobra! Pika.

Vsaka izmenjava mnenj je zanimiva, pa ne gre samo za provokacijo, tokrat me je dejansko vodila tudi želja po odgovorih. Kajpak jih nisem dobil. Logično. Ker jih ni. Kak glas razuma je na koncu pač priznal, da gre pri vsem skupaj za uvajanje predvsem discipline in zmernosti. That’s it. Nobene znanstvene podlage o tem, zakaj je en dan pametno jesti pečenko, drugi dan pa krompir, ne pa vsak dan kombinacijo obojega. Nobenega argumenta, zakaj ravno štirje dnevi, od katerih so trije na hidratih, eden pa na beljakovinah. Busted!

Zakaj potem ločevalna dieta, khm, deluje. Eden od razlogov (foto in tekst povzeto po temle članku):

Kratkoročne učinke ločevalne diete lahko pripišemo tudi dejstvu, da korigira nekatere verjetne napake, ki jih je tisti, ki hujša, počel prej:

  • – količina dnevno zaužite energije se v primerjavi s prej običajno zniža – ne glede na to, da je resnično energijsko vrednost priporočenih obrokov praktično nemogoče izračunati, saj so količine navedene premalo natančno (primer sira ali pomaranč);
    – kljub siromašnim “pol-obrokom” v prvem delu dneva dejansko za mnoge, ki so bili vajeni jesti samo enkrat dnevno, pomeni velikanski napredek v disciplini prehranjevanja.

Tudi dobro počutje, o katerem pričajo privrženci, je dejstvo. Problem je, da to nastopi KLJUB kombiniranju prehrane, ne pa zaradi njega. Po drugi strani pa je res, da je kombiniranje dnevov in posameznih obrokov po hranilih nesmiselno. Večina zdravih ljudi normalno prebavi obroke, ki vsebujejo vsa hranila.

Toliko o čudežni dieti, ločevanju in ostalih čarovnijah. Boste rekli, kaj imam proti njim, če deluje in če je to način, ki nekomu ustreza, zakaj pa ne? Zato, ker mi gre res na jetra, da nekateri s to kvazi vero zavajajo in celo služijo mastne denarce. Naj bodo pošteni in povedo, za kaj gre, ne pa napletat zgodbic o metabolnih učinkih in vplivih ločevanja na zdravje. Hokus pokus, ne pa suho zlato.

Vseeno, izziv je tule: če se najde kdo, ki iz znanstvenega stališča uspe upravičit to dieto, na plan z argumenti! Morda lahko to potem prodamo tistim, ki pridigajo ločevalno vero, da bodo oni lažje prodajali. Nam pa padejo procenti, ha, za pivo na ogljiko-hidratni dan :)

6 Comments »

Rollback on februar 29th 2012 in paleo, zdravje

Prehranski premislek ali desert za letošnji obrok

prehrani in dietah tule že lep čas nisem pisal. Priznam, da v tem času nisem bil ravno dosleden, kar se prakticiranja zdravih praks tiče. Lahko pa bi vam razložil, kako je s hitrim pridobivanjem kilogramov in kako se ga lotiti. Ampak se mi zdi, da znate to tudi samo pogruntati. Po drugi strani se o dietah in prehrani zadnje čase nenormalno veliko piše in govori. A po vsebini sodeč precej manj razmišlja.

V zadnjih letih sem vsled vpliva na zdravje preizkušal in eksperimentiral z precej različnih prehranskimi režimi. Prakticiral sem paleo, low-carb, vegetarijanstvo, postenje, čiščenje telesa, montignaca in celo ketonsko dieto. Katera je prava? Čisto vsaka je lahko glede na namen, za katero jo uporabljamo. Katera je najbolj zdrava? O tem bi pa lahko govorili tri dni skupaj.

A najboljši pokazatelj je telo in njegov odziv na različne prehranske režime. Sam sem ugotovil, da mi ne ustreza prehrana, ki temelji na žitaricah, mleku, zmanjšani maščobi in dodanem sladkorju. Žal je to ravno prehrana, ki je vseprisotna, ki jo celo priporočajo in na njeni podlagi postavljajo prehranske piramide. Ugotovil sem, da imam težave z glutenom (vse žitarice) in laktozo, posebej v kombinaciji me popolnoma sesuje. Če odvzamem še sladkor, se mi prebava uredi in sem bistveno hitreje sit. Zato mi je blizu paleo način, z nekoliko manj mesa pa več zelenjave, čim bolj nepredelano in sveže. Tudi evolucijsko mi je smiselno, da se je človek razvil kot kombinacija paleo in presnojedca. A tokrat ne bomo delali znanosti iz prehrane. Glede na čas v katerem živimo, bomo predvsem realni.

Zapis, ki mi je bil v zadnjem času res všeč, je zapisal Jason na svojem blogu. Hitro se namreč zgodi, da v iskanju pravega prehranjevanja človek postane preveč enostranski in dogmatski. Širina razumevanja različnih prehran je pomembna, hrana, ki je na voljo pa še bolj. Če na enem koncu sveta živijo od pesti riža na dan, na drugem pa od tjulnje masti in so oboji živahni in zdravi, potem je jasno, da je resnic več. Da je človek lahko adaptiran na karkoli. A to ne pomeni, da se moramo zadovoljiti s tem, kar nam hočejo vsakič znova prodajati kot zdravo prehrano. Prav je, da vsak pri sebi ugotovi, kaj mu ustreza, da lahko normalno funkcionira, vzdržuje težo in zdravje. Če komu ustreza, da lahko kvalitetno živi od krompirja v oblicah in je poleg tega v izvrstnem zdravstvenem stanju, mu tega ne moremo oporekati.

Paleo in ostali eksperimenti, ki smo se jih šli dosedaj so bili učinkoviti in poučni. Problem je bil le to, da so trajali samo en mesec. Potem se nas je večina (nekateri vztrajajo!) utirila nazaj v običajne prehranske okvire in vse zdravstveni presežki so šli k hudiču. Zato se bom zdaj šel nekaj drugega. Dobrodošli, da se pridružite.

Torej, ker smo ravno pred 2012, naj bo obdobje kar celo leto. Prve tri mesece se bom navajal in adaptiral na prehrano. Drugi kvartal bom poskusil dodati nekaj malega tekanja in kakšno vajo za moč. Če bo šlo, v tretjem kvartalu dodam kak kilometer več, da se pripravim za kak jesenski maraton. V zadnjem kvartalu pa tekaško počijem in se posvetim ohranjanju forme.

Kako bo zgledala prehrana? Predvsem ne bom kompliciral. Izločil bom tisto, kar ne ustreza moji prebavi, počutju in metabolizmu.

Nič ali čim manj sladkorja
Peciva, piškoti, osladkani čaji in kofeti, pijače z dodanim sladkorjem, to vse leti ven. Tudi mleko z laktozo – mlečnim sladkorjem ni več dobrodošlo. Ostajam pa pri sadju, svežem in suhem. Občasna izjema bodo morebitni daljši teki, ko bom glede na počutje po vadbi morda dodal prej omenjene artikle.

Nič ali čim manj žitaric z glutenom
Kruh, testenine, vsi mlevski izdelki, peciva iz vseh vrst moke, tudi koruzne ne bodo več sestavni del mojega jedilnika. Kosmičev že zdaj ne jem. Moke se bom izogibal v vseh oblikah. Izjema bo le občasno pivo, predvsem po kakšnem teku odlično dene.

Nič ali čim manj rastlinskih in predelanih maščob
Že zdaj preferiram živalske maščobe in olivno olje. Noben margarin, rastlinskih olj že zdaj ne uživam. Maščobe so sicer odličen vir energije in potrebnih kalorij, pa še nasitijo hitreje. Ker so sestavni del mesa in jajc, se ne bojim za dobro mero.

Po pameti z OH, izdatno z zelenjavo
Riž in krompir sta sicer kul, a ker precej dvigneta inzulin v krvi, bom doziral po pameti in le občasno. Raje po kakšni daljši vadbi. Poskusil bom dodati precej več domače in sveže zelenjave, predvsem zaradi prebave, ki jo preveč mesa lahko pokvari.

To je to, v osnovi :) Predvsem pa bom poskušal jesti manj. Glede na količine hrane, ki jo vsi zahodnjaki konzumiramo smo v primerjavi z bolj skromnimi vzhodnjaki in tudi našimi predniki vsi kronično prenažrti. Ne bom kompliciral, če bom pomotoma snedel kako stvar izven plana. Bom razmišljal, ne pa se živciral glede hrane. In še, ker smo ravno v letu ’12, ki ima spet 12 mesecev, bom v tem času za 12 kil zmanjšal svoje (trenutno malo bolj zaobljeno) telo. Že to, da se v glavi štelam na to nalogo, ni razloga, da mi ne bi uspelo.

Srečno, zdravo in dober tek v 2012!

3 Comments »

Rollback on december 30th 2011 in paleo, zdravje

Tokrat na menuju: slow carb

Če vam rečem, da se da uspešno shujšati tudi brez aerobne vadbe, boste rekli, da blodim? Ali pa da je prehrana ključnega pomena? Da je sadje prej naš sovražnik kot najboljši prijatelj? Ali da so maščobe čisto prijazne žvavce? Širim krivo vero? Morda. A zelo nerad govorim na pamet. Znanost in praksa, glej ga zlomka, zgornje trditve (presenetljivo?) potrjujeta.

Bom poskušal biti kratek in jedrnat, enkrat za spremembo. Če ste že prebirali ta blog, potem vam je znano, da že kako leto tako ali drugače eksperimentiram s paleo prehrano in njenimi različicami. Zakaj pravim temu eksperiment? Ker imam vmes še vedno obdobja, ko se veselo spozabljam z OH-ji. Ok, nekaj od tega tudi za znanost, namreč preučiti negativne posledice nažiranja s cukri in žitaricami sem želel preizkusiti tudi sam na sebi. Nekaj pa, priznam, tudi zaradi malomarnosti. Zato še vedno iščem in raziskujem predvsem pa ugotavljam, kateri od prehranskih režimov je dolgoročno vzdržen, hkrati temelji na paleo ali primal principih oz. jim je blizu, pa da tudi omogoča zmanjšanje telesne maščobe. Brez nepotrebnega cardio dela.

Režim, ki ga trenutno preizkušava z Igorjem bi lahko bil tista prava stvar. Slow carb se ji reče. Prvič sem nanj naletel v knjigi Tima Ferrisa, 4 hour body, kasneje tudi na njegovem blogu. Bolj preprosto ne bi moglo biti: 6 dni na teden ješ striktno po metodi, samo meso, ribe, zelenjavo, jajca, oreške in stročnice (slednje so počasno delujoči OH in so namenjene temu, da človek dobi dovolj energije). Znotraj teh kategorij so vse kombinacije dovoljene, vse začimbe kajpak tudi. Voda je pijača številka ena, pa čaji, kava, kakšen kozarec vina ali celo cocacola zero. Poglavje iz zgoraj omenjene knjige, ki zelo preprosto opiše smernice in “pravila” najdete tudi na tem naslovu.

Sedmi dan, in to je najboljši del pri vsem skupaj, pa je “grešni dan”. Takrat se lahko do bruhanja prenaješ vseh OH-jev, ki si jih morda sanjal čez teden. Mar ne vpliva to negativno na izgubo teže in počutje? Na prvo žogo že nekoliko, a zelo hitro se krivulja porabljanja maščobe spet obrne navzgor. Še več, z OH šokom poskrbiš, da se zaradi slow-carb prehrane metabolizem ne upočasni in da se maščobe kurijo še najprej pospešeno, hkrati pa zadovoljiš mentalno potrebo po sladkorjih. In se tudi ostalih 6 dni lažje držiš striktnega načrta. Z nekaj triki škodo na grešni dan lahko tudi uspešno omejiš, vse piše tudi v poglavju knjige iz zgornjega linka.

Nutricionisti in pristaši zdravega življenja bodo sedaj seveda dvignili glas. Posebej še ob tem, da eliminiramo sadje iz naše redne prehrane. Sadje, ki je že dolgo na piedestalu, morda sploh ni tako pomembno, kot smo si predstavljali. Zakaj? Ker vitamine in minerale, zaradi katerih je sadje tako cenjeno, v veliko večjih količinah dobimo tudi v drugi hrani. Porcija jetrc namreč zaleže za zaboj jabolk. Ne verjamete? Tale članek vam bo morda odprl kako novo obzorje.

Da ne bomo samo jedli, hodiva midva sedaj tudi 1-2x teden tudi na fitnes, na enostavno krožno vadbo. Pa da vidimo, če se bodo maščobe kurili še hitreje. Dober tek!

5 Comments »

Rollback on maj 19th 2011 in paleo, zdravje

Ker je ravno post

Odrekanje priboljškom je bilo nekdaj v času pred Veliko nočjo resna stvar. Čeprav je šlo v osnovi za cerkveno zapoved, pa se mi zdi tudi, da so na ta način prikrili zgodnje spomladansko pomankanje in se raje osredotočili na pričakovanje praznikov. Nikomur ni škodilo, ne mentalno, še manj fizično. Po pripovedovanju sodeč so bili zdravi še bolj. Kdaj ste si vi privoščili kak dan oddiha od napornega prehranjevanja? Še nikoli? Morda je čas, da poskusite tudi to.

S prostovoljnimi in vsemi ostalimi posti imam nekaj izkušenj. Enkrat sem združil nujno z eksperimantalnim (po operaciji zoba itak ne morš in ne smeš jest) in se stradal tri dni. Na koncu sem že drobtinice pobiral iz mize in jih žvečil, z lahkoto pa sem tudi razločil okus vode iz dveh različnih pip. Naučil sem se, da ni pametno ob popolnem postu na polno trenirat, saj ti metabolizem ne žre samo maščobnih zalog ampak premosorazmerno tudi mišičevje. Narastišča kvadricepsov sem čutil še vsaj en teden.

Zanimiva izkušnja je bila tudi priprava na koloskopijo. Dva dneva goltanja najbolj nagravžne brozge na svetu plus ducat litrčkov Donata me je tako spraznilo, da se mi je kar škoda zdelo, ko sem spet lahko jedel. Prej itak apetita tudi imel nisem. Ne priporočam, razen če res morate.

Novejša zgodovina. Občasno postenje ali “intermittent fasting” je sestavni del marsikaterega paleo jedilnika. Zakaj? Logično, pomislite na svoje paleolitske prednike. Oni, predvidevam, niso imeli urejene prehrane, 3-5 obrokov na dan, razmerja hranil, itd. Jedli so, ko je bil lov uspešen, nabiranje bogato. Ko je merjasec ušel ali pa je jagod zmanjkalo, so šli lačni spat. Tudi po več dni. Iz tega bi lahko sledilo, da smo evolucijsko in encimsko prilagojeni na občasno pomanjkanje hrane.

Zadnjič, menda je bilo ravno na pepelnico, sem si privoščil en postni dan. Fruštek ni bil problem, za kosilo me je že malo zvijalo, popoldne sem bil sestradan. Reševala me je voda, ogromno vode, semtertja kak čajček, brez vsega. Zvečer je bilo najhuje, skoraj sem že podlegel skušnjavi, ko sem buljil v odprt hladilnik. Pa sem se zadržal in šel raje spat. Jutro. Pričakoval sem volčjo lakoto, pomanjkanje energije, glavobol. Nič od tega. Ravno nasprotno: bil sem prijetno lahek, spočit, razpoložen. Prečiščen. Zajtrk je teknil, nasitil je in cel dan sem se počutil odlično. Kaj sem se naučil? Da moram to ponoviti še večkrat. Telo se izdatno prečisti, veliko nesladkanih tekočin še pospeši postopek. Želodec počije, prebavila malo predahnejo. Hrana naslednji dan dobi čisto nov, bogat okus. Intenzivnega športanja na tak dan ne bi priporočal, a saj imamo tudi dneve za počitek, mar ne?

Ko se boste kdaj počutili prenasičene, predvsem hrane in tudi ostalih dobrin okoli sebe, si privoščite dan posta. Tudi zato, da boste bolj cenili vse tisto, česar imate v preobilju in se vam zdi samoumevno. Manko hrane vam bo spodbudil tudi možgane, da boste premišljevali o stvareh, ki jih drugače ne premlevate. Počutili se boste bolje, sveže.  Garantiram. Manj je več.

1 Comment »

Rollback on marec 31st 2011 in paleo, zdravje, življenjski stil

Zajtrk prvakov

Par naravnih jajc z omega 3, nekaj rezin domače slanine in ducat oliv za bogat beljakovinski in uravnotežen maščobni vnos navsezgodaj zjutraj. Grenivka kot vitaminska bomba ter pest oreškov za vnos magnezija in ostalih mineralov. Zeleni čaj za jutranjo dozo kofeina, ki zbudi tudi hormone in encime.

Zdaj samo še vodo natočim v flaško in lahko začnem funkcionirat. Se vidimo na kosilu? :)

No Comments »

Rollback on januar 19th 2011 in paleo, vsakdanje, življenjski stil